11. 4. 2017, 10:00 | Vir: Playboy
Maroška avantura po Sahari
Na svojem zadnjem Dakarju, ki je še potekal po stari afriški trasi, kjer sem v avtomobilu spremljal našega puščavskega lisjaka Mirana Stanovnika, sem si sveto obljubil: »Naslednjič grem v puščavo z motorjem ali pa ne grem!«
In sem šel. Ter se še globlje zaljubil v nepregledne puščavske sipine. Da, puščava me osupne vsakokrat, ko jo neposredno doživim, pa tudi takrat, ko samo gledam fotografije na zaslonu računalnika ali telefona, se me globoko dotakne. Če bi bila bliže Sloveniji, bi se tja kar preselil ali pa bi vsaj večkrat na mesec obiskal sipine in preveril, kako jih je počesal veter. Zaradi neopisljivega občutka, ko ti pesek največjega peskovnika na svetu polzi med prsti. Zaradi ležanja na sipini, ko zreš v svetlobno neonesnaženo nebo in se v sebi diviš nebroju zvezd. Zaradi tišine, ki je tako tiha, da jo objameš. Veter le tu in tam prinese kakšno rahlo sapico in ti šepeta, ko si na vrhu največje, dvestometrske sipine. Kraji, kjer prevladuje tišina, premorejo globino, ki zareže v dno duše in pomirja. Kdor ob pogledu na lunarno pokrajino zamahne z roko, češ, kaj mi bo to kamenje, sama skala, naj pomisli na to, da se človek tam otrese stresa vsakodnevnega divjega in bučnega življenja.
Motocikel, kamela sodobnih nomadov
Zakaj v puščavo z motociklom? Razlogov je veliko. Mene tam že nekoliko drugačen kamen ali pa skalni masiv, ki ga je narava v milijonih let oblikovala po svoje, vedno preseneti s svojo edinstvenostjo. Čudovite ovinkaste ceste prek visokega Atlasa in ravninske ceste pred durmi Sahare te ob brnenju motorja med nogami spravijo v meditacijo. Dober asfalt imajo! Lahko rečem, da je zunaj mest celo boljši kot na naših cestah. Oprijem je odličen, lahko mu zaupaš. Paziti je treba le na osle, ovce in kozle na cestah, edino s kamelami ni težav, saj so običajno zelo mirne. No, vse to so prijetne ovire, ki te še dodatno pripravijo do tega, da voziš mirno in zavestno, da si samo tam in samo v tistem trenutku.
Pokrajina se iz kilometra v kilometer spreminja. Najprej voziš sredi bujnega sredozemskega rastja, skozi nasade visokih datljevih palm in skozi oaze sredi niča. Zato z avtobusom nikoli ne bi šel v Maroko, toliko tega bi zamudil! No, roko na srce, avtobusni turizem je v tej deželi zelo razvit. To ni presenečenje, saj je ta skrajno severozahodna afriška država pravi biser in oaza miru. Turiste srečaš v vseh večjih mestih in seveda ob številnih znamenitostih, med katerimi jih kar devet pod Unescovo zaščito. Bolj ko se pelješ proti jugu in Sahari, bolj so srečanja z avtobusnimi turisti redkejša.
V puščavi pa nikomur več ne rečem turist, ampak avanturist. Kajti za pot tja dol, kjer okoli tebe vsaj 100 kilometrov ni nič drugega razen kamenja in kakšne res majcene vasi, potrebuješ pravo terensko prevozno sredstvo. Satelitska navigacija ni obvezna, a brez nje vseeno ne bi tvegal. Če kaniš zaviti s ceste, si moraš na motocikel obvezno oprtati dovolj hrane in vode, da s tem preživiš dan ali dva. Za zahtevnejšo pot pa je dobro imeti še dobrega lokalnega vodnika v spremljevalnem avtomobilu. Da to ni več avantura, pravite? Poizkusite sami in se prepričajte. V Afriki namreč za nas povsem običajne situacije lahko zelo hitro postanejo velika težava. Minute, ki nam doma narekujejo tempo, tam postanejo ure in ure dnevi. Nič ni instantno, potrpežljivost nenadoma postane zelo cenjena vrednota.
V severnem ali osrednjem delu je bencinskih črpalk veliko, lahko rečem, da so razporejene tako kot pri nas. Ampak južno od Atlasa, kjer je prometa manj in so razdalje med mesti vedno večje, je pravočasno točenje goriva zelo pomembno. Osnovno pravilo: v puščavi sta nujna poln rezervoar goriva in poln meh z vodo v nahrbtniku. Res je, da te domačini vedno pozdravijo in vprašajo, ali kaj potrebuješ, in če le morejo, ti vedno pomagajo, toda tam, kjer zaviješ z glavne poti, se moraš zanesti predvsem nase. Temu je treba prilagoditi tempo vožnje, saj to ni dakarski reli. Če tukaj pretiravaš in treščiš ob tla, te ne pride iskat reševalni helikopter. Prijatelj domačin mi je nekoč dejal, ko sem se pritoževal nad tehniko, ki je zatajila: »Ah, kaj se sekiraš, važno je, da se ni nikomur nič zgodilo. Če bi se polomil recimo kje v gorah, bi te najprej z oslom nekaj ur tovorili do glavne ceste in šele tam naložili v avtomobil. V Afriki je vse drugače. Tu gre čas počasneje. Po Afriki se še vedno da potovati, le na to pot se je treba zelo dobro pripraviti, to je bistvo.«
Je varno?
Običajno me vsak, ki želi izvedeti kaj več o potovanju po Maroku, najprej vpraša, ali je varno. Da, varno je. Je pa seveda treba, tako kot povsod po svetu, spoštovati ljudi in kulturo ter običaje. Policisti, ki imajo pred vsemi večjimi mesti stalne nadzorne točke, namenjene predvsem nadzoru domačega prebivalstva, tujcem na motociklih samo pomahajo, naj vozimo naprej. Za prijaznost se jim vedno zahvalim z vojaškim pozdravom z levico in vedno mi ga vrnejo.
Na mojem prvem potovanju z motociklom po Maroku sva bila s kolegom malce predrzna glede omejitev hitrosti in sva kot prava zelenca naletela na radar. »Uf, zdaj sva ga pa nasrkala!« sem siknil pod čelado, saj nisva bila ravno počasna. Pa pride policist, se nasmeji in mi vrže mandarino. »Poznaš to?« me vpraša. Prikimam. In tako se najprej razvije debata o tem, od kod sva, ali sva prvič v Maroku in kako nama je kaj všeč pri njih, da je tudi on motorist, na koncu pa še plačam kazen, ki znaša okrog 20 evrov. Zelo prijazno, ni kaj, da ti še celo polepša dan. Sicer pa je za varnost vsepovsod lepo poskrbljeno. V hotelu sredi Marakeša, tik ob znameniti tržnici, kjer vedno prenočujem, imajo vedno vsaj enega dežurnega 'tajnega' uslužbenca, ki pazi na goste. Pa ne pazi samo na varnost, ampak tudi, da ne bi bili prodajalci krame ali žeparji preveč pogumni, ko se sprehajaš med stojnicami. Vsekakor pa priporočam dodatno zdravstveno zavarovanje z asistenco, ki pokrije morebitne stroške, če bi zbolel ali če bi se pripetila kakšna nezgoda.
Po sledeh relija Dakar
Maroko je za motocikliste aktualen domala čez vse leto. Julij in avgust sta prevroča za puščavo, takrat se je pametno držati goratega predela, še bolje pa atlantske obale. Decembra in januarja se je treba bolj toplo obleči in imeti v mislih, da te predvsem na atlaškem prelazu Tizi'n Tichka, ki leži 2260 metrov nad morjem, pričaka sneg. Idealen letni čas za maroško popotovanje je pomlad ali jesen. Na severni strani Atlasa lahko preseneti tudi dež, medtem ko v Sahari dežja ni bilo že nekaj let. Meni najljubša smer potovanja je iz Marakeša, ki leži v osrednjem delu in ima dobro letalsko povezavo z Milanom, z nekaj sreče se lahko leti tudi za manj kot 100 evrov, je pa treba karte kupiti vsaj dva meseca prej. V Maroku z izposojo avtomobilov ni težav, pri motociklih pa izbira ni ravno bogata. Dobro je preveriti ocene uporabnikov na Facebooku ali na kakšnih blogih popotnikov, ki so že imeli izkušnjo z njimi. Za rento solidnega enovaljnega motocikla, ki te po asfaltnih cestah pripelje do puščave, kjer lahko doživiš še vožnjo zunaj utrjenih cest v slogu dakarskega relija, je treba odšteti med 80 in 100 evri na dan. Vso opremo seveda vzameš s seboj na letalo, kar nanese dodatnih 50 evrov na veliko potovalko. Z dobrimi cestno-terenskimi gumami je treking po Sahari pravi užitek. Puščava se zares začne šele pri filmskem Ouarzazatu, kjer še vedno stojijo kulise s snemanja Igre prestolov in Nebeškega kraljestva. Od tam do sipin je še dobrih 300 kilometrov asfalta. Potem pa v Er Rachidiji zaviješ na peščene steze proti jugu, na prvi del klasične dakarske etape, s postankom na sipinah pri Merzougi (erg Chebbi) in nadaljuješ naprej ob meji z Alžirijo proti Zagori. Od tam naprej pa nazaj skozi idilične vasi in mesta, kjer se zelene krošnje datljevih palm pravljično zlivajo z odtenki rjavega skalovja in rumenega peska. Šele v Ouarzazatu se ta puščavski krog sklene, za seboj pa imaš izkušnjo, ki jo je kolega Igor fantastično opisal z besedami: »To je tako, kot da si pomočil prst v marmelado in okusil, kaj pomeni dirkati na Dakarju.«
Vožnja po sipinah je poglavje zase. Za to potrebuješ občutek in vsaj minimalno predznanje terenske vožnje. Na silo ne gre. Najprej počasi, nato zlagoma stopnjuješ tempo. Osnova je namreč le tekoča vožnja, da kolesi dobesedno srfata na pesku. Nikoli ne veš, kaj je na drugi strani sipine, lahko je ravnina, lahko pa strm spust, tako da lahko, če si predrzen, hitro poletiš čez krmilo. Ko pa dobiš pravi občutek, je vožnja fantazija. Kot smučanje po svežem pršiču! BMW F 650 sertao in husqvarna 650 terra sta preizkušeno motocikla, ki na takšni avanturi zelo dobro opravita svojo nalogo. Sta dovolj potovalno udobna za vožnjo po asfaltu in sta dovolj terensko zmogljiva, da premagata sipine, peščene piste in kolovozne poti, posejane s skalami.
Ves krog se da v dokaj intenzivnem, a varnem tempu izpeljati v šestih dneh, skupna dolžina pa znaša 1400 kilometrov. Če boste zbrali pogum in se boste odpravili na tako pot, to verjetno ne bo vaša zadnja avantura v puščavo. Sam pa sem se v Saharo motoristično zaljubil in zdaj želim omogočiti, da lepo, tiho in mistično pokrajino doživi vsakdo, ki se drzne z mano podati na pravo moško motociklistično avanturo.
Fotografije z vseh dosedanjih potovanj, ki jih je avtor članka z motocikli vodil po Maroku, najdete na Facebookovi strani Peter Kavčič MOTO avantura. Če se želite izpopolniti v vožnji velikega potovalnega enduro motocikla ali če želite na avanturo v Maroko, bo Peter vesel, če se mu boste oglasili.
TEKST Peter Kavčič
FOTO Peter Kavčič & Uroš Jakopič
Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev
