Srce mu je razbijalo in pri srcu ga je stiskalo. Boj ali beg. V kot ga je stisnila grožnja nekoga na spletu, ki živi več kot 10.000 kilometrov stran in ga ne bo nikoli srečal. Vseeno mu je uničil konec tedna.
Matt Haig dobro ve, kako je, če svet okrog tebe podira, saj se že dolgo spopada z depresijo in tesnobo. Svoje občutke (in občutke mnogih tega veliko prehitrega sveta) je iskreno popisal v knjigi s pomenljivim naslovom: Zapisi o živčnem planetu.
Prav za to namreč gre. Življenje v norem svetu, ki nas od vsepovsod bombardira z dražljaji, stresom, tesnobo, telefoni, internetom in udarnimi novicami, nam krade duševni mir.
In posledice za posameznike so neredko srhljive.
»Zdiš se mi zgubljen. Tak si kot takrat, ko ...«
Umolknila je, da ne bi nadaljevala: »... si bil depresiven«, ampak vedel sem, kaj misli. Sicer pa sem občutil tesnobo in depresijo okoli sebe. Ne prav v sebi, vendar dokaj blizu. Spomnil sem se nečesa, česar bi se v zadušljivem ozračju avtomobila skoraj lahko dotaklni.
»Nič mi ni,« sem se zlagal. »Nič mi ni, nič mi ni ...«
Še isti teden sem obležal na kavču in se pogreznil v enajsto obdobje tesnobe.
Večina nas tako kot Matt Haig dobro ve, kako sodobni svet učinkuje na naše telo in psiho. Ne skratka zgolj za to, da se nahajamo sredi pandemije, da je družba razklana bolj kot kadarkoli in da nas vse bolj pestijo okoljske spremembe. Gre za to, da po zaslugi družabnih omrežij, kamer na telefonih, udarnih novic in večne povezanosti s spletom vso to dogajanje doživljamo bolj neposredno, silovito in intimneje kot kadar koli prej.
»Tudi delo z računalnikom škodi telesu. Celodnevno sedenje, poškodbe zaradi ponavljajočih se gibov. Neki optik mi je nekoč povedal, da imam vnete oči in zamašene solzne kanale zaradi strmenja v zaslon. Menda manj mežikamo, kadar delamo za računalnikom,« dodaja Matt Haig.
Če k temu prištejemo še radikalno spremembo vrednot, ki jih prinaša sodobni svet, pa je enačba za katastrofo praktično tukaj.
Revizija življenja
Matt Haig, ki je za depresijo prvič zbolel že pri svojih štiriindvajsetih, nato pa svojo izkušnjo popisal v knjigi Zakaj je vredno živeti?, se je po nekajdnevni reviziji življenja, ki ga je več kot očitno že stisnilo v kot, odločil, da bo tokrat napisal knjigo, ki bo odgovorila na vprašanje: ’Kako naj živimo v norem svetu, ne da bi še sami znoreli?’
»Razlog je preprost in delno sebičen. Groza me je tega, kam gre lahko moj um, ker vem, kje je že bil. In vem tudi, da sem sredi dvajsetih zbolel tudi zaradi svojega načina življenja. Krivci so bili veliko alkohola, slab spanec, trud, da bi bil, kar nisem, in na splošno pritiski družbe. Nikoli več se nočem znajti v takšnem položaju, zato moram paziti na to, kam me lahko pripelje stres, pa tudi na to, kaj ga povzroči. Vedeti hočem, ali je eden od razlogov, zakaj se včasih počutim, kakor da sem na robu zloma, delno tudi ta, ker se svet včasih zdi na robu zlomu,« v enem od svojih uvodnih razmišljanjih piše Matt Haig.
Matt Haig nas svojimi zapisi ne le spomni, da je življenje vendarle lepo, temveč tudi tega, da je lahko lepo tudi sodobno življenje.
Pri tem seveda ni mislil na način, ki se v norem svetu zgolj zdi normalen, ker je tako vseprisoten …
»Smo v dobi lepotnih blogov, vlogerjev, ki svetujejo o ličenju in spletnih telovadnih trenerjev; še nikoli prej nismo imeli na voljo toliko nasvetov o lepem videu. Bombardirajo nas s priročniki o hujšanju in prehrani, s članstvom v telovadnici, z videi ’sanjskih trebušnih mišic’, ’senzacionalnih vadb’ in ’obrazne joge’, ki jih najdemo na Youtubu. Še nikoli nismo imeli toliko digitalnih aplikacij in filtrov, da poudarimo tisto, česar izdelki ne morejo. Če hočemo, lahko spremenimo svojo podobo do te mere, da zadostimo svojim nerealnim željam, s tem pa nastane še večja vrzel med tistim, kar vidimo v ogledalu, in tistim, kar lahko digitalno ponaredimo. Ženske, vse bolj pa tudi moški, se bolj kot kdaj prej trudijo za lepši videz.«
… temveč na način, ki nas vrača v sedanjost, kjer se lahko ponovno rodi notranji prostor, kjer se človek najde, daleč od sveta:
»Vzeti si moramo čas zase, ali je to s knjigami, meditacijo, občudovanjem pogleda skozi okno. Čas, ko ne hrepenimo, ne hlepimo, ne upamo. Čas, ko se naravnamo na nevtralnost. Ko samo dihamo, samo smo, se kopamo v preprostem živalskem zadovoljstvu obstoja in ne hrepenimo po ničemer drugem kot istem, kar že imamo: življenju samem.«
Več o tem, kako se ponovno naučiti občutiti vsak trenutek, si lahko preberete v novi knjigi Matta Haiga.
Zapisi z živčnega planeta
Ni priročnik za samopomoč, a pomaga
O vse hitrejšem vsakdanjiku in vse večji zaskrbljenosti. O tem, zakaj se svet ne spreminja v vsem na bolje, in tem, kako ostati človek v tem spreminjajočem se svetu. O tiranski nadvladi videza in večne mladosti. O času, ki ga nimamo, čeprav je to edino, kar imamo. O trenutkih, ko je preveč vsega. O nenehni priklopljenosti na zaslone in splet, kar nam povzroča tehnološko tesnobo. O deloholizmu. O šokantnih novicah in kako se jim upreti, da ne pridemo ob pamet. O tem, kako spati na živčnem planetu. O tem, zakaj ni nikoli dovolj in zakaj sami sebi nismo dovolj.
Knjiga Zapisi o živčnem planetu bo všeč tudi tistim, ki po priročnikih za samopomoč ne posegate, zavedate pa se, da moramo v življenju vsi preprosto nekaj spremeniti, da bomo živeli mirneje in bolje.
Matt Haig je britanski pisatelj, ki piše za odrasle in otroke. Njegova slikanica A boy called Christmas je prevedena v več kot 40 jezikov, med uspešnice pa se uvrščajo tudi njegovi romani za odrasle. Skupaj je bilo po svetu prodanih že več kot tri milijone njegovih knjig.
Pri štiriindvajsetih je zbolel za depresijo in svoje spopadanje z njo opisal v knjigi Zakaj je vredno živeti, ki je prevedena tudi v slovenščino.
