N.Z. | 2. 4. 2022, 13:55
Mauro Corona: za nekatere sanjač, za druge pa veliki učitelja življenja!
»Z ošabnostjo serijskega proizvajanja knjig ne počnem nič drugega, kot da se izpovedujem, si pomagam z izpovedjo. Nočem umreti napačno razumljen. Če zdaj crknem od srčnega napada ali jutri zdrsnem v gorah, kakor sem tvegal zadnjič, bi umrl nerazumljen.«
71-letni Mauro Corona velja za enega najuspešnejših sodobnih italijanskih pisateljev, je evropsko priznani kipar lesa, pa tudi vrhunski alpinist in pionir sodobnega prostega plezanja v Italiji.
Zgodnje otroštvo je Corona preživel na Tridentinskem, kasneje pa se z družino vrnil v rodno vasico Erto, v zaselku San Rocco. Mladost je preživel ob strastnem prebiranju po prastarših podedovanih klasikah svetovne literature, se preživljal z divjim lovom in potepanjem po okoliških hribih.
Potem se je zgodila tragedija.
Grozovit pogrom
9. oktobra 1963 se je (dobesedno) zgrnila velika nesreča nad severnofurlansko dolino Vajont.
Ob 22.39 je v umetno jezero za tedaj največjim jezom na svetu z gore Toc zdrsnil zemeljski plaz in v nekaj minutah požel skoraj 2 tisoč smrtnih žrtev. Poleg naravnega opustošenja ter množičnega izseljevanja je v nekoč cvetočo dolino, polno živega obrtništva, prinesel gospodarsko in socialno bedo.
Takrat 13-letni Corona se je po tragediji z mlajšim bratom zatekel v salezijanski kolegij v Pordenoneju. Zaradi denarne stiske si tedaj ni mogel uresničiti želje, da bi obiskoval umetniško šolo v mestecu Ortisei v dolini Gardena, na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta pa se je preživljal kot kamnosek v kamnolomu marmorja pod goro Buscada.
Srečno naključje
Naključje je hotelo, da se je nekega jutra leta 1975, za Corono spremeni vse.
V njegov ateljeje v ulici Balbi je zašel zbiratelj Renato Gaiotti iz Sacileja in pokupil vse lesene skulpture v izložbi ter mu naročil leseni Via Crucis za štivansko cerkev v Sacileju (Chiesa di San Giovanni Battista). S tem honorarjem si je Corona končno lahko nabavil kiparsko orodje in se vpisal v šolo priznanega mojstra lesa v ladinski vasici Falcade.
Ostalo je nato zgodovina.
Mauro Corona je v trojici ustvarjalnih dejavnosti, katerih semena so bujno pognala že v njegovi mladosti, v naslednjih letih segel v sam evropski vrh.
Kiparsko se je izšolal pri ladinskem mojstru Augustu Murerju. Preplezal je dobrih tristo prvenstvenih smeri v Dolomitih in se udeležil več mednarodnih odprav od Grenlandije do Kalifornije. Kot eden uspešnejših sodobnih italijanskih pisateljev je od leta 1997, ko je njegov pisateljski talent prepoznal tržaški pisatelj Claudio Magris, do danes objavil več kot trideset knjižnih del, kratkoproznih zbirk, romanov in esejev, prevedenih v številne svetovne jezike, od francoščine, nemščine in španščine do romunščine, kitajščine in slovenščine. Prejel je prestižna literarna priznanja, med njimi nagrade Bancarella, Campiello in Mario Rigoni Stern.
Zadnje izpovedi
Njegovo življenjsko pot je novinar in režiser Giorgio Fornoni zajel v dokumentarnem filmu s knjigo Confessioni ultime (Zadnje izpovedi, 2013). S filmom in knjigo je režiser Corono petdeset let po tragediji Vajonta pospremil po rodnem Ertu, ’vasi propadanja in bolečine’, med brlogom ateljejem, kjer živi in deluje, in kraji njegove vsakdanjosti.
Tudi v slovenščini
Zadnje izpovedi so zbirka življenjskih premišljanj in pripovedi, intimni dnevnik sanjača. Literarni avtoportret, ki se v iskricah sklicuje na brezčasno izročilo moralnih spisov od filozofa Seneke do samuraja Yamamota, kipeč v nadvse oseben čustveni izbruh o kulturni in politični aktualnosti.
Besede, kot so svoboda, tišina, spomin, telo, napor, zavist, ponos, tekmovalnost, ljubezen, prijateljstvo, bolest, smrt, Bog in vera, danes vse bolj izgubljajo obstojnost, težo, globino, vitalnost, so kakor zven brez pomena. Coronove Izpovedi iz izvotlenih pojmov sedanjosti zaživijo kot globoko razsvetljujoča laična zgodba.
Maura Corono na milijone bralcev vidi kot učitelja življenja.
