Michael Moore: "Vsako noč grem spat z Martho Stewart."

Dobra novica: razvpiti Fahrenheit 9/11, dokumentarec oskarjevca, sicer pisca, filmarja, predvsem pa gorečega kritika sedanje ameriške administracije Michaela Moora, je po silnih zapletih in presenetljivi (?) zlati palmi na filmskem festivalu v Cannesu vendarle dobil ameriškega distributerja, kar pomeni, da bodo Američani lahko še pred novembrskimi predsedniškimi volitvami izvedeli za dolgotrajne poslovne vezi med družinama Bush in bin Laden ter razmislili o Moorovih obtožbah, da je predsednik Bush teroristični napad na ZDA 11. septembra 2001 izrabil za doseganje svojih lastnih nizkotnih ciljev. Film bo v Sloveniji doživel premiero v začetku septembra, junija pa je pri nas že izšla Moorova zadnja knjiga Stari, kje je moja dežela?. Ta je na seznamu najbolje prodajanih neleposlovnih knjig v ZDA lani pristala na prvem mestu, njena predhodnica, Neumni beli možje, pa si je isti naslov priborila leta 2002. Tudi Downsize this! in Adventures in a TV Nation sta postali knjižni uspešnici. Ne le v ZDA, tudi v Sloveniji so Moorove knjige odlično brane in v knjižnicah skoraj ves čas izposojene.

Zelo dobro gre tudi njegovim filmom. Bovling za Columbine, ki se ukvarja s streljanjem v ameriški srednji šoli v Littletonu v Koloradu in s koreninami ameriške obsedenosti z orožjem, je prislužil 21 milijonov dolarjev, kar je trikrat več kot katerikoli drugi dokumentarec v zgodovini, in dobil oskarja za najboljši dokumentarni film. Fahrenheit je slavil v Cannesu. Hit pa je postal tudi že Moorov prvi film Roger&Me iz leta 1989, v katerem dokumentira svoje poskuse, da bi se soočil z direktorjem General Motorsa zaradi zaprtja njihove tovarne, ki je v Moorovem domačem kraju Flint v Michiganu povzročila pravo socialno tragedijo.

Petdesetletni Michael Moore je presenetljivo (tudi zaradi svojega videza) postal ameriška ikona. Pozitivna ali negativna, to je stvar posameznikovega stališča. Odrasel je v Flintu, zvezna država Michigan, v delavski irski družini. Že njegov ded in oče sta delala v General Motorsu in tudi sam je po diplomi razmišljal, da bi se zaposlil tam, a namesto tega se je lotil urejanja nekaj alternativnih časopisov in slednjič začel delati za politika, borca za pravice potrošnikov in predstavnika zelenih Ralpha Naderja.

Svoj prvi dokumentarec Roger&Me je financiral z denarjem, ki ga je zaslužil z vodenjem raznih prireditev z igrami na srečo. Njegova televizijska poskusa, TV Nation in The Awful Truth, sta se sicer zelo hitro končala, toda obe seriji sta postali kultni.

Michael Moore, ki živi med New Yorkom in Michiganom, je poročen s Kathleen Glynn, s katero producira svoje filme in s katero sta sproducirala tudi zdaj že 18-letno hčer. Ne, zaenkrat še ne kandidira za predsednika – kljub neodvisni pobudi, ki jo je na spletu podpisalo na tisoče njegovih pristašev. Je pa v volilno dogajanje močno vpleten – Busha kritizira v vseh mogočih intervjujih in na svoji zelo obiskani spletni strani michaelmoore.com.

In ja, veselo priznava, da je Fahrenheit 9/11, njegov najostrejši napad na Busha doslej, natempiran tako, da bi predsedniku pred volitvami naredil čim več škode. Ker Bush ne sme zmagati, pravi Michael Moore.

Kaj pravzaprav pomeni Fahrenheit 9/11?

Moore:: To je temperatura histerije, ki je omogočila Bushu, da se je zmazal s celo serijo brezvestnih, nespametnih dejanj vse od 11. septembra dalje. Tri tisoč žrtev terorističnih napadov so izrabili kot pretvezo za doseganje svojih desničarskih ciljev. Ta tragedija je bila zlata žila za to administracijo. Takoj po tem, ko so pokopali mrtve, je Bush spo-znal, da imajo v rokah izjemno priložnost.

Celo vi pa ne bi šli tako daleč, da bi trdili, da so bili posebej srečni zaradi 11. septembra, kajne?

Moore: Ne boste jih sicer videli, da bi si v javnosti meli roke, ker bi bilo to pač zelo neumno, toda bili so. Tragedijo so jim servirali na pladnju in odločili so se, da jo bodo izkoristili.

Kako?

Moore: Z vojno brez konca. Težava pri vseh prejšnjih vojnah je bila v tem, da so se končale, vojna proti terorizmu pa kar traja. Nikoli ne bomo ujeli vseh teroristov.

Ne morete pa zanikati, da teroristična grožnja obstaja, mar ne?

Moore: Seveda ne, toda Bush se težave ni lotil tako, da bi se mi počutili kaj varnejše. Zadnjič sem na letališču videl 87-letno ženico v invalidskem vozičku, ki se je morala sezuti! Mar kdo pri zdravi pameti res misli, da smo zdaj varnejši? Domovinska varnost je izgovor, da nam vzamejo naše pravice, vohunijo za nami in izolirajo tiste, ki se ne strinjajo, z obtožbami, da so nevarni, da niso patrioti. Zmanjšujejo naše pravice in svoboščine, namesto teroristov opravljajo njihovo umazano delo.

Teroristom s tem sporočamo: "Ne boste nam vzeli naših svoboščin, vi prasci. To bomo naredili kar sami!" Vohunili bomo za lastnimi državljani – pod pretvezo, da bodo zato varnejši. Brali bomo njihovo pošto, pri-sluškovali njihovim telefonom, jih preiskovali, kakor nam bo drago, jih zapirali brez pojasnila. Ampak nihče ni varnejši! Po svetu nas sovražijo kot nikoli prej, in to prav zaradi Busheve tako imenovane vojne proti terorizmu. Vsaka država, ki deluje unilateralno, ki gre v vojno in to počne pod pretvezo laži, za katero vsi vedo, da je laž, postane večja, ne manjša tarča.

Priznajmo si, vsi predsedniki lažejo.

Moore: Seveda, ljudje so bili obsedeni s Clintonovo lažjo – "Nisem imel spolnih odnosov s tisto žensko" – ampak to zbledi v primerjavi z vsemi Bushevimi lažmi. Bush je Američanom in vsemu svetu dejal, da ima Sadam orožje za množično uničevanje, in začel je vojno, ki je temeljila na tej laži. Pobil je na stotine ameriških vojakov in ranil ali pohabil tisoče. Pomoril je na tisoče nedolžnih Iračanov. Poleg 11. septembra je Bush izrabil še vse te laži, da je lahko napadel Irak, kar je imel v načrtu vse od dne, ko je ukradel volitve.

Kot vemo z zaslišanj v kongresu, je bil Bush obseden s Sadamom od dneva, ko je prišel na položaj. Po pričevanjih Richarda Clarka (nekdanji Bushev svetovalec za boj proti terorizmu, op.ur.) in drugih je ta obsedenost z Irakom odvrnila pozornost z bin Ladna in drugih teroristov, ki so nas dejansko ogrožali.

Administracija trdi, da Clarke ne govori resnice.

Moore: Neuspešno. Clarka so obtožili, da je natempiral svojo knjigo na predvolilni čas, toda te stvari je govoril že veliko pred zaslišanji. Intervjuval sem ga za Fahrenheit 9/11, in to mesece preden je izšla njegova knjiga. To je republikanec, ki se je čutil moralno in osebno odgovornega za napad, ker administracija, katere del je bil, ni naredila dovolj. Njegovo opravičilo družinam žrtev je bilo zelo močno in je izstopalo, kajti druge politične reve se nikoli ne bi opravičile – to se jim zdi znak slabosti. Ne razumejo, da je biti iskren, opravičiti se in prositi za odpuščanje, znak moči in poguma.

Če je bila Busheva vojna proti terorizmu neučinkovita, kaj bi bil po vašem primeren odgovor?

Moore: Za napadi stoji Osama, ne? Ne pa Sadam. Ulovite tistega, ki je kriv. To je prva stvar.

Kako pa naj bi to storili, glede na to, da ameriška vojska in obveščevalne službe tega niso znale doseči?

Moore: Najemite Izraelce, da najdejo Osamo in ga ubijejo.

Zakaj Izraelce?

Moore: Boljši so pri teh stvareh od nas. Nisem za uboje, toda poglejmo dejstva. Izrael je želel ubiti vodjo Hamasa, šejka Ahmeda Jasina, in so ga pospravili. Ko so bili njihovi ljudje zajeti kot talci, so šli in jih pripeljali domov. Ulovite storilce, ne njihovih sosedov in ljudi, ki so jim slučajno podobni. V mojem filmu izjavi agent FBI za boj proti terorizmu naslednje: "Večini ljudi ni jasno, da je na svetu vsega skupaj le 190 članov Al Kaide. To je to." Imajo svoje podporne celice in ljudi, ki jim pomagajo in so jim na voljo, toda pravih članov je le 190. 190 ljudi lahko naredi veliko škode – predstavljajo resno grožnjo. Polovite jih!

Naj gre za enega terorista, kot je bin Laden, ali 190, ali pa na tisoče, to pač ni tako preprosto.

Moore: Se strinjam. Ampak recimo, da smo v letu 1939 in izvemo, da obstaja le 190 nacistov. Mislim, da bi to težavo lahko obvladali. Če bi Lincolnu rekli, da Zvezi nagaja 190 konfederacionistov, bi verjetno precej zlahka opravil s tem. Izraelcem vsako leto damo na milijarde dolarjev. Pri teh atentatih in podobnem so boljši od nas. Pa jim povejmo: "Znebiti se moramo 190 ljudi." Toda Bush hoče tistih 190 ljudi tam zunaj, na prostosti, kajti grožnja pomeni, da lahko nekaznovano počne, kar hoče.

Na ameriških tleh od 11. septembra 2001 ni bilo napadov. Nekateri trdijo, da je to dokaz, da ukrepi za domovinsko varnost delujejo.

Moore: Po prvotnem napadu na WTC leta 1993 je bilo skupno število napadov na ameriških tleh nič. Leta 1995: nič. Leta 1996: nič. Leta 1997, 1998, 1999, 2000: nič. Kdo si lasti zasluge za to? Bush bi rad oboje! Če ni napadov, si lasti zasluge za to. Po drugi strani pa bodo, če bo pred volitvami prišlo do novega grozljivega napada, njegovi ljudje rekli: "Vidite, saj smo vas posvarili. Zaradi te nenehne grožnje nas morate obdržati na naših položajih."

Pravzaprav trdim, da so republikanci odgovorni za našo slabo pripravljenost pred 11. septembrom. Vse skupaj pa presega njihovo obsedenost z Irakom. Konec devetdesetih republikanci ne bi smeli tratiti časa vlade s tem, da so se na vse načine trudili odpoklicati Clintona.

Zakaj je to sploh pomembno?

Moore: Na določeni točki Clintonovega predsednikovanja v letu 2000 je bilo pre-iskavi tako imenovanih Clintonovih škandalov dodeljeno dvesto agentov FBI. Kaj če bi ti agenti lahko opravljali svoje delo in denimo poskušali izslediti tiste, ki so se nas namenili pobiti? Morda bi lahko poklicali nazaj vse tiste ljudi iz letalskih šol na Floridi, ki so jih zaman klicarili in jim želeli sporočiti, da se jim zdi rahlo nenavadno, da so njihovi slušatelji želeli ure letenja, niso pa se želeli naučiti niti kako pristati niti kako vzleteti. Take klice so preprosto ignorirali! Moramo se vprašati, ali niso republikanci v določeni meri odgovorni za pomanjkanje pripravljenosti v tej državi, ker so bili tako obsedeni z vprašanjem, kam je Clinton vtaknil svojo cigaro.

Republikanci bi rekli, da je zadeva presegala seks.

Moore: Neumnost. Če ti ljudje samo posumijo, da ima kdo dobro seksualno življenje, se jim začne glava vrteti kot Lindi Blair v Izganjalcu hudiča. Že samo zaradi misli, da kdo dejansko uživa v seksu, dobijo živčni zlom.

In ta vaša teorija temelji na ...

Moore: Pa saj je očitno! Clinton je bil zanje posebno grozen, ker je poosebljal tistega tipa iz srednje šole, ki je vedno dobil vse bejbe. To je republikance spravljalo ob živce. Če si Newt Gingrich, Dennis Hastert, Trent Lott (vidnejši republikanski politiki, op.ur.) ali katerikoli drug od teh tipov, se še prav dobro spomniš, kdo je bil Bill Clinton na tvoji srednji šoli. Ti fantje niso nikoli dobili priložnosti, da bi šli žurat z navijačicami! Pravzaprav so sami morali postati nekakšne navijačice – v primeru Busha in Lotta dobesedno. In potem se pojavi priložnost za maščevanje!

Samo poglejte, kako se jim je odtrgalo, ko so videli bradavičko Janet Jackson. Ste vedeli, da je 24 ur po incidentu na Super Bowlu Bill O’Reilly (konservativna zvezda postaje Fox News, voditelj šova The O’Reilly Factor, op. ur.) na svojem šovu dejal: "Hočem ubiti Michaela Moora." Govoril je z Rudijem Giulianijem (nekdanji župan New Yorka, op. ur.) o levici in ljudeh, ki ga napadajo. Nekoč je človeku, ki mu je poklical v oddajo, rekel, da bi rad – spet citiram – "Alu Frankenu poslal kroglo v glavo." Koliko ljudi se je pritožilo FCC (ameriška zvezna komisija za komunikacije, op. ur.) zaradi tega? Nihče. Po bradavički Janet Jackson – in videlo se je dejansko le kakih 10 odstotkov bradavičke – pa morajo biti vsi prenosi predvajani s časovnim zamikom, kazni pa so se potrojile. Kaj lahko storim? Lahko se pritožim FCC, lahko ga tožim ali pa ga najprej ubijem. Pravzaprav je to tisto, kar sem se odločil storiti.

Ga boste ubili?!

Moore: Ne pozabite k citatu dodati "je dejal v šali in nas potem opomnil, da je pacifist".

Kako pomemben dejavnik pa so dejansko O’Reilly in njemu podobni pri prihajajočih volitvah?

Moore: Pridigajo že spreobrnjenim! V danem trenutku gleda Fox News le milijon ali dva milijona ljudi. Zakaj bi nas skrbelo kaj tako nepomembnega, kot je Fox News? Če imate kabelsko, ga je fino pogledati, da se človek malo nasmeje. Boljši je kot Comedy Central!

Kakšni so njihovi voditelji v primerjavi s komentatorji in voditelji CNN?

Moore: V določenih pogledih je na CNN hujše, ker od njih kot gledalec pričakuješ več. Preveč časa potrošijo, da bi se razlikovali od Foxa. Obsedeni so z ratingi, z doseganjem njihove gledanosti, pravzaprav pa bi morali dati vse od sebe, da bi se čim bolj razlikovali od njih. Ljudje pri The New York Timesu ne posedajo naokrog in razglabljajo, zakaj niso bolj podobni National Enquirerju. CNN bi moral vedeti, kje je njegovo mesto, in delati, kar si mnogi želimo, da bi počel. Ni jim treba biti prav posebej liberalni ali levi, samo svoje delo naj oprav-ljajo. Govorijo resnico. Raziskujejo.

Al Franken (komik, op. ur.) ima svojo oddajo na Air America, novi radijski postaji, ki je bila ustanovljena kot liberalni odgovor na vse te desničarske postaje. Ima kaj možnosti za uspeh?

Moore: Bomo videli. Liberalci so z leti izgubili smisel za humor. Prav gnusno je pomisliti, da člani desnice zdaj veljajo za smešne. Če bi lahko imeli Ala Frankna na programu 24 ur na dan ali če bi našli pet Alov Franknov, bi ta postaja še res imela kaj možnosti za uspeh. Toda šefi postaje jamrajo: "Ne bi radi užalili preveč ljudi." To pa je to isto jokavo tarnanje, ki je levico stalo vsega. Namesto da bi se bojevali, kot se bojujejo republikanci, govorijo: "Bodimo vsi prijazni." Prijaznost nas je stala Bele hiše, senata, predstavniškega doma, vrhovnega sodišča in večine guvernerskih mest! Kot posledica tarnanja ala "zakaj se ne moremo vsi lepo razumeti med seboj", zdaj ne nadzorujemo ničesar več. Čudovito je tako misliti, ampak če gredo nad vas jurišniki, jih pač ne boste pričakali z marjeticami.

Včasih se zdi, da preprosto demonizirate Busha enako, kot je desnica demonizirala Clintona.

Moore: Bushevo spolno življenje me nič ne moti. Moti me, da pošilja naše fante in dekleta v uniformah v vojno, da bi se lahko njegovi prijatelji iz naftarskih podjetij polastili zalog nafte v Iraku, da bi lahko ti njegovi naftarski prijatelji zgradili svoj naftovod oziroma plinovod do Afganistana. Ne vem, ali v angleščini obstaja beseda, ki bi opisala, kako zelo prezira vredno je to. Ne le jaz, milijoni ljudi v tej državi še vedno skušajo ugotoviti, zakaj smo šli v to vojno. V povprečnem Američanu bije dobro liberalno srce, in Američani so zgroženi.

Toda mnogi Američani niso zgroženi! V trenutku, ko delamo ta intervju, približno pol države še vedno podpira Busha. In večina Američanov se ne bi opredelila ravno za liberalce.

Moore: Poglejte samo posamezna vprašanja. Večina Američanov je za pravico do splava in zahtevajo strožje okoljske zakone. Konservativnejši so le, ko gre za smrtno kazen, čeprav je podpora smrtni kazni padla z 80 na približno 75 odstotkov.

So tudi proti porokam med istospolnimi partnerji.

Moore: Veste, kaj me zanima glede porok med homoseksualci: je gejem in lezbijkam sploh kdo razložil, kaj je zakonska zveza? Mi, poročeni ljudje, se še vedno sprašujemo, zakaj za vraga si tako zelo želijo poroke.

Vaši ženi mora biti res všeč, kar govorite.

Moore: Strinja se z mano, verjemite mi.

Toda predvidevamo, da podpirate pravico istospolnih partnerjev do sklenitve zakonske zveze?

Moore: Seveda. In prepričan sem, da se javnomnenjske raziskave motijo. Ko vas ob osmih zvečer pokliče tujec, ki dela nekakšno anketo, in vas vpraša, ali podpirate idejo, da se dva moška natepavata med seboj, ne boste odgovorili: "Seveda, čudovita ideja!" Toda večina Američanov je za enake pravice gejev in lezbijk, kot jih imajo vsi drugi. Podpirajo geje, ker jih je bilo dovolj tako pogumnih, da so se razkrili in stopili pred javnost. Večina ljudi pozna nekoga, ki je homoseksualno usmerjen – nekdo v družini, v soseščini, v službi. Težko je sovražiti ljudi, ki jih imaš rad. Razen če si Dick Cheney (am. podpredesdnik, op. ur.), ki ima lezbično hčer, hkrati pa se še vedno bojuje proti homoseksualcem in njihovim pravicam. Vsako pravilo ima svoje izjeme.

V vmesnem času pa poskuša predsednik, s tem ko podpira ustavni amandma, ki bi prepovedal poroko med homoseksualnimi partnerji, to izrabiti za vprašanje, ob katerem se bodo v volilni kampanji polarizirala stališča.

Moore: In to se mu bo še maščevalo. Ne pozabite, da je za Georga Busha leta 2000 glasovalo milijon gejev in lezbijk. Zakaj bi to storili? Ne vem, ampak so. Zdaj pa jih ta isti Bush napade in skuša spremeniti ustavo, da bi jih diskriminiral. Kaj si ta milijon volivcev misli o svojem človeku? Napovedujem, da je pravkar izgubil milijon glasov. Bush z napadi na geje ni pridobil novih glasov. Ljudje, ki se strinjajo z Bushem, ne bi itak nikoli glasovali za drugo stran. Religiozna desnica besni zaradi porok med homoseksualci, ampak oni že tako ali tako glasujejo za Busha! Hkrati pa je preostala Amerika prišla k sebi. To seveda izključuje os Bush-Cheney-Rumsfeld-Ashcroft (predsednik-podpredsednik- obrambni minister-pravosodni minister, op. ur.), ki je popolnoma odtujena od večine Američanov. To so norci. Če bi Američani samo vedeli, kako nori so!

Nekateri mislijo, da ste vi tisti, ki je izgubil stik z realnostjo.

Moore: Glede česa? Poglejmo druga vprašanja! Američani hočejo strožje okoljske zakone, verjamejo, da ima ženska pravico do nadzora nad lastnim telesom, nočejo, da bi naši sinovi in hčere umirali zaradi predsednikovih prijateljčkov pri Halli-burtonu, ali Enronu, ali Unocalu (velika ameriška podjetja, op. ur.), da bi imeli ti še milijarde in milijarde profita več.

Kaj pa nadzor nad orožjem, kar je tema Bovlinga za Columbine?

Moore: Večina Američanov hoče strožje zakone, tako kot jaz. Dokler demokrati ob-ljubljajo lovcem, da jim ne bodo vzeli njihovih lovskih pušk – kar ni vprašljivo –, podpira nadzor nad orožjem celo večina lastnikov orožja.

Ne pa tudi NRA (nacionalna strelska zveza, op. ur.).

Moore: NRA je radikalna, čudaška skupina. Tako kot Busheva administracija so ekstremisti in celo nasprotujejo jemanju prstnih odtisov v balistični preiskavi. To so norci. Ni važno, ali ste liberalec ali konservativec, demokrat ali republikanec. Kateri človek pri zdravi pameti bi rekel, da ne bi smelo biti jemanja prstnih odtisov? Naj ne bi bili sposobni identificirati ostrostrelca, morilca, ubijalca?

Ste še vedno član NRA?

Moore: Sem, toda skušajo me ekskomunicirati.

Kako ste lahko član organizacije, s katero se tako zelo ne strinjate?

Moore: Včlanil sem se še kot otrok, ko je bila NRA organizacija, povezana z varno uporabo orožja. Naučili so te, kako streljati in loviti ptice. Potem pa so jo prevzeli ljudje z radikalnim desničarskim pogledom na svet.

Kritizirali so vas zaradi sramotitve bivšega predsednika NRA Charltona Hestona v vašem dokumentarcu Bovling za Columbine. Nekaterim gledalcem se je zdelo, da ste izkoristili starega, bolnega človeka.

Moore: Bil sem zelo spoštljiv.

Heston je deloval smešno. Bil je zmeden.

Moore: Po vseh teh streljanjih na šolah je bil še vedno proti nadzoru nad orožjem! Naredil pa nisem nič drugega kot to, da sem mu postavil nekaj vprašanj. Rekel je, da ima Amerika težave zaradi naše mešane etničnosti. Rekel je, da je ponosen na tiste bele fante, ki so ustanovili to državo. Bil sem osupel! Vprašanja sem postavljal spoštljivo, toda hkrati vas vprašam, kako naj se vedem do nekoga, ki se je po intervjuju šel naprej zavzemat za zakone, ki bi ljudem dovolili imeti uzije?! Še enkrat poudarjam, večina Američanov je na moji strani. Razumejo, da lovci na race ne potrebujejo uzijev.

Toda v glavnem podpirajo Busha.

Moore: Pa ga ne bi, če bi mediji opravljali svoje delo! Če bi ga opravljali, kot je treba, sploh ne bi bilo vprašanje, ali bo Bush na volitvah izgubil ali ne. Če bi Američani vedeli resnico o tej administraciji, bi zahtevali kri.

Česa pa ne vedo?

Moore: Ali večina Američanov misli, da je v redu, da John Ashcroft FBI ni nikoli dovolil vpogleda v orožne dosjeje 19 teroristov, ki so pomorili tri tisoč ljudi, ker bi to menda kršilo pravice, ki gredo teroristom po drugem amandmaju? Če bi Američani to vedeli, bi bili mogoče malo vznemirjeni, se vam ne zdi? Kje sta današnja Woodward in Bernstein (novinarja Washington Posta, ki sta razkrila afero Watergate, op. ur.)? Kdo to raziskuje? Kdo raziskuje povezave med bin Ladnovo in Bushevo družino, ki so stare že 25 let?

In ko se novinar že loti preiskave, tako kot v knjigi House of Bush, House of Saud, kje so mastni naslovi? Če rečete Američanom, da Bushevi že leta poslujejo z bin Ladnovimi, bodo mislili, da ste zmešani! Ampak zakaj bi Bush dovolil savdijskemu reaktivcu, da je letal po državi in pobiral vse bin Ladne – sorodnike osum-ljenca številka 1 pri množičnem poboju – da bi lahko v tednu po 11. septembru zapustili državo? Kdo to raziskuje?

Na senatnem zaslišanju je o tem govoril Richard Clarke.

Moore: Pa vendar, kje so veliki naslovi? Zakaj ni bila administracija prisiljena odgovarjati zaradi tega? Po vsej Ameriki so letala ostala na tleh, nihče med nami po 11. septembru ni mogel leteti. Toda Busheva administracija je dala dovoljenje zasebnemu savdijskemu letalu, da je letal po Ameriki in pobiral 24 članov bin Ladnove družine in njihovih prijateljev po štirih ali petih mestih po vsej državi. Do 140 članov savdijske kraljeve družine in drugih savdijskih uradnikov, ki so bili tedaj v državi, so prav tako pobrali z letalom in odpeljali iz države, in to v času, ko ni nihče drug mogel leteti. V Ameriki 12. ali 13. septembra nisi mogel biti v zraku, razen če si se pisal bin Laden. In Bela hiša je stala za tem. Zakaj?

Kakšna je vaša teorija?

Moore: Savdijska PR-mašina je močna in učinkovita. Craig Unger, ki sem ga intervjuval za Fahrenheit 9/11, je napisal knjigo House of Bush, House of Saud. Založnik te knjige v Britaniji ni hotel objaviti, ker se je bal tožb. Savdijci se znajo spraviti nate. Sam sem zaradi tega filma že prejel grozilna pisma savdijskih milijarderjev. Admi-nistracija še ni bila prisiljena odgovarjati na ta vprašanja, toda prepričan sem, da bo morala. Watergate sprva ni bil videti kdove kaj in ga niso jemali resno – to je bila maj-hna novica na zadnjih straneh časopisov.

Tukaj je toliko vsega! Cheney noče razkriti podrobnosti svoje tako imenovane delovne skupine za energetiko med prehodnim obdobjem, ko je stvari prevzemal Bush. Noče povedati niti imen ljudi, ki so bili tam. Zakaj? Sam mislim takole: če bi ta informacija prišla v javnost, bi izvedeli, da so potekali pogovori o tem, kako se pobotati s talibi. Zakaj? Ker so Unocal in druga podjetja hoteli zgraditi plinovod skozi Afganistan z območja Kaspijskega morja. Ko je bil Bush guverner, so talibi potovali v Teksas in se zaradi tega projekta srečevali z naftarji.

Razumeti morate samo nekaj: leta 2001 smo se pogajali z režimom, ki je dajal zavetje istim ljudem, ki so pozneje pobili tri tisoč Američanov. Hoteli smo videti, ali lahko sodelujemo z njimi, da bi tako pomagali Bushevim naftarskim in energetskim kolegom. Če bi Američani to vedeli, bi morda bili zato rahlo razjarjeni.

Vaši kritiki pravijo, da jo to tisto neodgovorno špekuliranje, po katerem ste znani.

Moore: V svoji knjigi navajam vire, med njimi The New York Times, BBC in Washington Post. Če v vsem skupaj ni nič resnice, naj to pojasni ameriška administracija. Nobena špekulacija ni, da so Bushevi poslovali z bin Ladni. Nobena špekulacija ni, da so savdijska letala pobirala člane bin Ladnove družine. Hočem, da Američani vedo resnico.

Najprej ste podpirali Wesleyja Clarka (general, nekdanji vrhovni poveljnik zveze NATO, op. ur.) za demokratskega kandidata. Zakaj mu je potem šlo tako slabo?

Moore: Preprosto ni politik. Ne ve, kako lagati. Ni mogel odigrati cele zadeve.

Ste bili presenečeni, ko je Howard Dean (demokratski kandidat za predsedniškega kandidata, op. ur.) pravzaprav uničil sam sebe?

Moore: Ne, ker sem se srečal z njim. Z ženo sva ga šla spoznat z idejo, da bi ga morda podprla. S seboj sva prinesla tudi čekovno knjižico. Toda v isti sobi nismo bili niti pet minut, pa sem si že mislil, jezus, kakšen tepec je ta tip. Seveda nisva napisala čeka. Nisem bil presenečen, ko je pogorel na strankarski konvenciji v Iowi, saj je ves mesec preživel tam, da so ga ljudje spoznali. Da ga spoznaš, pa pomeni, da te odbije, zato nisem bil presenečen, ko je izgubil. Ves koncept Howarda Deana je bil neverjeten. Gibanje za njim je bilo revolucionarno. To je bilo vznemirljivo gledati, toda njegov poraz ni bil presenečenje.

Kako gledate na Johna Kerryja (demokratski predsedniški kandidat, Bushev protikandidat na novembrskih volitvah, op. ur.)?

Moore: Kerry je naredil veliko dobrih stvari. Zelo ga občudujem zaradi tega, kar je naredil, ko se je vrnil iz Vietnama. Njegovo celotno pričanje proti vojni pred kongresom je bilo zadnjič na teve postaji C-Span. Bilo je zelo učinkovito. Res dober je, kar se mnogih vprašanj tiče, toda glasoval je za vojno in za Domovinski zakon. Upam, da se je iskreno spremenil. Če se je, sem mu pripravljen tista dva glasova tudi oprostiti. Hočem slišati, da načrtuje, da nas bo spravil iz Iraka.

Kaj če tega ne namerava?

Moore: Še vedno bom glasoval zanj, ker se moramo znebiti Busha.

Torej ste pripravljeni glasovati za manjše zlo?

Moore: Nisem prišel sem podpirat Kerryja, ker ne morem kar tako mimo dejstva, da je glasoval za vojno in za Domovinski zakon. Toda ni glasoval za Bushevih 87 milijard dolarjev za nadaljevanje financiranja vojne. Močno verjamem v odrešitev in odpuščanje. Nisem imel težav s tem, da je Clarke glasoval za Reagana, ker sem sprejel, da si je premislil. Ljudje se smejo spreminjati. Če se je tudi Kerry, ga bom zagrizeno podpiral. Tudi če se ni, moramo še vedno glasovati zanj, da bi se znebili Busha, toda pri tem se moramo jasno zavedati težav. Še vedno ni predstavil načrta za vračanje vojske domov in končanje te vojne in okupacije in popravilo krivic iraškemu ljudstvu po vsej zmedi, ki smo jo tam ustvarili. Videli bomo.

V Neumnih belih možeh predlagate Oprah za predsednico. Gotovo niste mislili resno.

Moore: Bil sem vsaj napol resen! Ljudje so glasovali za Arnolda Schwarzeneggerja v Kaliforniji. Pred njim so glasovali za Jesseja Venturo in Rossa Perota, dokler ni postal uradno potrjen norec. Demokrati morajo začeti razmišljati kot republikanci! Kdo je naš Reagan? Kdo je naš Schwarzenegger? Oprah bi bila odlična predsednica. Politika ji gre dobro od rok. Ima dobro srce. Vsi bomo telovadili že ob šestih zjutraj in potem brali knjige. Kako bi to lahko bilo slabo za to državo? Kaj pa Tom Hanks? Paul Newman? Zakaj se liberalci zmrdujejo nad očitnimi zmagovalci? Kaj imajo od izgubljanja, trpljenja? Raje izgubimo, kot da zmaga naš igralec. Okej, toda v vmesnem času bodo republikanci storili vse, kar bo treba, da zmagajo.

Kaj pa Hillary Clinton, ki ste jo nekoč opisali kot "hudo dobro feministično mačko". Ste mislili resno?

Moore: Moj politični odnos do nje zamegljujejo moja čustva. Vedno me je privlačila.

Kateri njeni deli so vas privlačili?

Moore: Vsi! Na spletni strani, kjer je nimajo preveč radi, objavljajo tudi šale. Ena je: "Ste že slišali za meni Hillary v Kentucky Fried Chicken? Dobite dvoje majhnih prsi, dvoje velikih stegen in dve levi perutnički." Ko sem to bral, sem si mislil, to je bilo mišljeno kot norčevanje?! Meni se to sliši kot nirvana. Hillary sploh ni zadrgnjena, ima odličen smisel za humor. Čudovito se smeji. Je odločna. Rad imam močne in pametne ženske.

Ampak celo vaše najbolj zagrizene občudovalce bo morda malce zaskrbelo zaradi te vaše zaljubljenosti v Hillary Clinton.

Moore: Poslušajte, Hillary Clinton vztraja pri svojem. Ona se ne umika. Od daleč se zdi, da je čudovita mati, ki je opravila izjemno delo, ko je v težavnih okoliščinah vzgojila svojega otroka. O Chelsea nismo brali takih stvari, kot jih beremo o Bushevih dvoj-čicah. S tem nočem nič slabega reči o dvojčicah. Močno podpiram Bushevi dekleti. Všeč mi je, kako otežujeta življenje očku in ga opominjata na njegovo lastno divjo mladost. Ko je kandidiral za predsednika, je izjavil, da sta mu dekleti rekli, naj ne kandidira. Seveda ju je ignoriral. Na žalost.

Kako ocenjujete predsednika kot družinskega človeka?

Moore: Ste opazili, da njegova žena preživlja ogromno časa v Crawfordu? Ni prav veliko v Beli hiši. Toda, hej, to je njuno zasebno živ-ljenje in nočem nič vedeti o njem. Kar se tega tiče, se ljudje na tej strani političnega spektra razlikujemo od svojih nasprotnikov. Ne zanimajo nas spalnice drugih. Izjema bi bila le, če bi kdo naredil splav ali pomagal plačati za splav, pa bi hkrati glasoval proti pravici do splava. Potem imajo ljudje pravico vedeti.

Spet kandidira tudi Ralph Nader (neodvisni predsedniški kandidat, ki ga imajo mnogi za podaljšano roko Busha v tem smislu, da odžira glasove njegovim nasprotnikom, op. ur.). Na zadnjih volitvah ste ga podpirali.

Moore: (zavzdihne) Vem. Hotel sem ga prepričati o nasprotnem. Ne vem, kaj naj rečem. Menda se je odločil, da ne bo kandidiral v državah, ki še niso odločene, in ne bo napadal Kerryja, toda to je rekel tudi na prejšnjih volitvah za Gora. Najboljši način, kako se lahko Kerry spopade z Naderjem, je to, da se pomakne bolj na levo. Če se bo pomaknil na desno, se bo od njega odtujilo več ljudi in ti bodo morda glasovali za Naderja, pa naj bo to še tako iracionalno. Mislim, da lahko Kerry zmaga. Če bo Kerry pri ljudeh vzbudil zaupanje in jih navdihnil, namesto da bi jih zdolgočasil, bo po mojem na volitve prišlo največ ljudi v zadnjih letih.

Pa ima Kerry to v sebi?

Moore: Da, ima. Samo poglejte posnetke njegovega pričanja pred kongresom po Vietnamu. Poglejte si, kako vrže svoje medalje na stopnice Kapitola. Absolutno ima to v sebi.

Kaj konkretno vas skrbi glede še štirih let Busheve vladavine?

Moore: Še štiri leta pomenijo, da nam bo še 40 let vladala desnica. Imajo načrt stalnega republikanskega vladanja tej državi. V bistvu načrt zdaj že deluje, ker imajo v svojih rokah predstavniški dom, senat, Belo hišo, vrhovno sodišče in večino guvernerskih mest. Republikanci delujejo iz dveh osnovnih izhodišč. Eno je reducirati osebne svoboščine in pravice povprečnega državljana. Druga je napolniti žepe korporativne Amerike. Ne samo v obliki pomoči z dav-čnimi olajšavami, da bi ti ljudje postali še bogatejši. V bistvu hočejo postati partner korporativne Amerike, sovladajoče telo Amerike. Poslovna skupnost – Wall Street – je sedež prave oblasti in moči. Ko poslušam desničarski radio, se sprašujem, zakaj so tako jezni. Saj imajo vse. Vladajo.

Je Bush pametnejši, kot mu priznava levica?

Moore: Ni posebno pameten človek. Kot veliko ljudi, ki niso posebno brihtni, pa ve, da je najlaže napredovati, če se družiš s pametnimi ljudmi. To je preživetveni nagon, ne možgani! Če ste kdajkoli potovali z Bushem, če ste šli na kampanjo z njim, kot sem to leta 2000 storil jaz, ste lahko videli nekaj zelo grotesknega. Vsak politik ima svoj temeljni, osnovni predvolilni govor, toda on ni imel le enakega govora, ampak se je zraven še enako vedel, delal iste drobne napake, se enako krohotal, govoril iste stvari, ki jih človek izreče med posameznimi besedami ali med aplavzom. Kot bi bil lutka – res grozljivo.

Kako se kaže predsednikova inteligenca – ali njeno pomanjkanje? Ko je prvo letalo treščilo v WTC, je veliko ljudi mislilo, da je šlo za nesrečo. Ljudje niso samodejno pomislili na terorizem. Toda če ste predsednik ZDA, mar ne bi takoj začeli razmišljati, hm, letalo se je zaletelo v edino stavbo v Ameriki, ki so jo tujci kdajkoli prej teroristično napadli. Hm, to bi bil lahko nov napad. Morda bi bilo treba kaj narediti v zvezi s tem. Bush ni naredil nič! Še naprej je deset minut sedel in otrokom v učilnici bral Volka in sedem kozličkov, preden so se njegovi ljudje le odločili, da je šlo za napad. Kaj hočem reči: ko imate tam nekoga, ki je inteligenten in ve, za kaj gre, imate boljše možnosti, da vas zaščitijo, ko je treba. Poročila Busheve administracije, ki so prišla v javnost, bodisi zaradi Clarka ali drugih, vsa govorijo o tem, da je bil predsednik totalno nezainteresiran in da je užival v tem.

Kaj pa tisti okrog Busha?

Moore: Kar me straši, je to, da Ashcrofta, Rumsfelda in mnoge druge v notranjem krogu motivira bolna kombinacija religioznega fundamentalizma in korporativnega pohlepa. Plaši me, ker jim religija v bistvu dejansko pomaga razlagati svet, ki ga ne razumejo. Na primer, osebno se jim gnusi homoseksualnost in njihova religija pravi, da je v redu, če se ti to gnusi. Bogu se gnusi. Nekdo bi jim moral povedati, da se Bogu v bistvu to ne gnusi! Če je ustvaril vse, potem je ustvaril tudi homoseksualno spolnost. Pravzaprav verjetno prav v tem trenutku tam zgoraj uživa v tem. Pa nočem reči, da je Bog gej.

Nekako funadmentalistično ti tipi morda res verjamejo, da splav ni v redu, toda najbolj sovražijo idejo, da bi imele ženske nadzor. To straši tipe, ki so bili vse od srednje šole luzerji. Da bi se ženske same odločale, ali želijo seksati, in za to ne bi plačale? To jih požene v bes in religija postane njihova tolažba.

Težava za vse nas druge je, da na volitvah glasujejo gorečneži, fanatiki, 50 odstotkov preostanka države pa ne glasuje. Kdo še preostane? Revni ne volijo toliko kot bogati. Mladi ne volijo toliko kot starejši. Ironično je, da ljudje, ki čutijo, da nimajo moči in zato ne volijo, res nimajo moči – ker jo predajo tistim, ki dejansko gredo na volišča. Šef General Motorsa ima enako število glasov kot vi ali jaz. In nas je več kot njih! Ko bomo to dojeli, bo Amerika postala boljša država.

Vam kaj jemlje pogum, da ni več voditeljev, ki bi mobilizirali levico?

Moore: Saj se bodo pojavili! Pravo gibanje se mobilizira v internetu. Recimo skupina MoveOn.org. Prepričali so več ljudi, da so protestirali proti iraški vojni, kot zaradi česarkoli, kar se je zgodilo med Vietamom. So tudi glasbeniki kot REM ali Lenny Kravitz. Razlika je tudi v tem, da prihajajo nekateri voditelji tudi iz osrčja Amerike. Ko pevka skupine Dixie Chicks Natalie Maines reče, da jo je sram, da prihaja iz iste države kot Bush, ljudje ponorijo!

Tega ne pričakujejo od take mainstream country pevke, ženske iz Teksasa. To je pri taki osebnosti lahko zelo vplivno. Dixie Chicks so na Clear Channel, ki ima v lasti radijske postaje po vsej državi in je Busheva velika finančna podpornica, prepovedali. Ampak skupini Dixie Chicks gre kljub temu bolje kot kdajkoli. Njihovi koncerti so razprodani. Jaz naj bi po oskarjih trpel, ampak moje knjige so se prodajale kot nore in film je videlo več ljudi kot kdaj poprej!

Priznate, da ste s svojim govorom na oskarjih prizadeli mnogo ljudi?

Moore: Bilo je veliko sovražnosti, čeprav ne pri večini. Ženske na letališču so mi rekle, da bi me bilo treba izgnati – ne deportirati, ampak izgnati. Večinoma pa so bile reakcije pozitivne.

Ste pričakovali, da boste dobili oskarja?

Moore: Iskreno, ne. Bil sem sproščen, užival sem v šovu, prepričan, da mi ga tako ali tako ne bodo dali in da se lahko vsaj fajn zabavam. Na oder je prišla Diane Lane in mislil sem si, kako kul je, da ona podeljuje nagrade v naši kategoriji. Potem pa je zaklicala moje ime in bil sem osupel. Nisem imel pripravljenega govora. Šel sem proti odru in med tem, ko sem hodil tja, sta me vzpodbujali in se me dotikali Meryl Streep in Julianne Moore. Nisem mogel verjeti.

V očeh sta imeli tisti "pokaži jim, Mike" pogled. Mnogi so se bali spregovoriti, mislim pa, da so računali name, da bom kaj rekel. In povedal sem svoje. Na balkonu so začeli žvižgati in se rogati. Spodaj pa nihče. Nekateri so celo ploskali. Odločil sem se, da pač moram nekaj povedati. Lahko se zahvališ tipu, ki ti je sešil smoking, ali pa iz tega res nekaj narediš.

So vas reakcije presenetile?

Moore: Desničarje je to spravilo ob živce. Po drugi strani pa sem dobil nekaj neverjetnih sporočil, telefonskih klicev, e-pisem in navadne pošte od Jonathana Demma, Jeffa Bridgesa, Martina Scorseseja, Meryl Streep – lahko vam naštevam še naprej, toda ne vem, ali je prav, da omenjam vsa ta imena. In potem ko so vsi govorili, da se je treba izogibati in bojkotirati in ignorirati in sramotiti in poniževati vsakogar, kdor v času vojne kritizira Ameriko, je prodaja mojih knjig in filmov prebila vse meje.

Ste presenečeni, da so vaše knjige in filmi dosegli komercialni uspeh?

Moore: Se hecate? To je neverjetno! Mislil sem, da bo že sam naslov ubil Neumne bele može. Potem pa se je nova knjiga Stari, kje je moja dežela? zavihtela na prvo mesto. Presenetil me je že Roger&Me. Ta dokumentarec smo posneli v treh letih, in to skoraj brez denarja. Mislili smo, da ga bomo prikazovali po cerkvenih kleteh! Presenetil me je Bovling za Columbine, ki je prislužil 21 milijonov dolarjev. Kako svoji punci rečeš, hej, bi šla gledat film o nadzoru nad orožjem? To jo bo pa res pripravilo na telesne aktivnosti po filmu, ja.

V tem filmu se zdite pristno šokirani, da je trgovska veriga Kmart, kjer se pojavite z žrtvami streljanja na šoli Columbine, ki so priklenjene na voziček, pristala na to, da ne bo več prodajala streliva za avtomatsko orožje in pištole. Ste bili res?

Moore: Vse moje življenje, kar počnem te stvari, sem deležen le stoodstotnih zavrnitev. Potem pa se naenkrat nekdo strinja z mano. Ja, bil sem šokiran. In ne mislim, da so to storili zaradi publicitete. Mislim, da so osebno čutili, da je to prav.

Je Kmart dejansko izpeljal to svojo odločitev?

Moore: Da.

Pa mu je sledila veriga Wal-Mart?

Moore: Ne, ni.

Vaši spopadi s podjetji se včasih zdijo neokusni. Izstopa Voice Box Choir.

Moore: No, jaz sem na to ponosen. To je bila skupina okrog šestih ljudi, ki so se bojevali proti tobaku in vsi so si dali odstraniti glasilke, da bi ustavili širjenje raka. To so bili resni kadilci, ki so lahko govorili le, če so k svojemu grlu primaknili majhen ojačevalnik. Zborček teh šestih ljudi je pel božične pesmi na neworškem sedežu Philip Morrisa in RJ Reynoldsa. Šli smo tudi k direktorjem domov. Temu se ljudje strašno smejijo, toda to je te vrste smeh, ko ne moreš verjeti, da se res smejiš.

Ste se vrnili v domače mestece Flint, da bi preverili, ali so se stvari izboljšale ali poslabšale, odkar ste posneli Roger&Me?

Moore: Ves čas se vračam tja in stvari so še mnogo hujše. Ko sem posnel ta film, so odpustili 30 tisoč ljudi. Do zdaj že prek 60 tisoč.

Vidimo, da nosite športne copate New Balance, ne Nike. V filmu The Big One razkrinkate Nike kot podjetje, ki v svojih tujih tovarnah uporablja otroško delovno silo. Bojkotirate Nike?

Moore: Ne kupujem Nikejevih proizvodov. Nosim pa tele, ker dela New Balance čevlje različnih širin. Gre za udobje.

Kupujete ameriške izdelke?

Moore: Ne verjamem v to, ker gre za prevaro. Vaš ameriški avto je poln delov z vsega sveta!

Kateri avto pa vozite?

Moore: Chryslerjevega enoprostorca v Michiganu in volkswagnovega hrošča v New Yorku.

Je bila to politična, praktična ali estetska izbira?

Moore: V Michiganu imamo enoprostorca, ker imamo pač razširjeno irsko katoliško družino in potrebujemo veliko sedežev. Z ženo pa nama je hrošč preprosto všeč. Je rdeč.

Kaj menite o obsodbi Marthe Stewart ("ameriška gospodinja", pod njenim imenom se vrti TV šov, prodajajo revije, kuharske knjige, knjige o vrtnarjenju …, ima lastno linijo produktov, op. ur.)?

Moore: Vsako noč grem spat z Martho Stewart. Ste poskusili njene rjuhe? Res so super. Upam, da ne bo šla v zapor. Jezi me, da smo šli trošit čas in denar z nekim primerom, v katerem se je obrnilo 45 tisoč dolarjev in nihče ni bil prizadet, pustimo pa korporativnim barabam, da prosto hodijo naokrog. Poglejte Enron! Ken Lay je še vedno svoboden človek, Martha Stewart naj gre pa v ječo? Neverjetno! Kdo ne bi storil, kar je naredila ona? Pokliče vas prijatelj in vam pove, da bodo delnice padle. Seveda jih prodate!

Ampak obsodili so jo, da je v zvezi s tem lagala.

Moore: Ja, ne bi smela lagati, ampak dajte no. Polovite prave barabe! Ne pravim, da naj ljudje kršijo zakon. Nimam delnic. Nikoli nisem imel niti ene delnice ali obveznice. Ne verjamem v borzo, kot ne verjamem v Las Vegas.

Zakaj ne verjamete v borzo?

Moore: Preprosto se mi smilijo vsi tisti povprečni Američani, ki jih je trg posrkal vase v devetdesetih, ko so mislili, da bodo obogateli. Na koncu so izgubili svoje pokojnine. Tam se ne bi smeli nikoli igrati. To je igrišče za bogate. To je Vegas.

Morda vas zato obtožujejo socialističnega besedičenja.

Moore: Hecno je, kako se beseda socialistično dandanes uporablja za blatenje ljudi. Tip, ki je ustvaril religijo, s katero sem odrasel, je rekel, da bomo sojeni po tem, kako ravnamo z najšibkejšim med nami. Rekel je, da je treba ljubiti svojega sovražnika. Rekel je, da bodo revni in ponižni nasledili Zemljo. Je bil socialist? Čutil je, da bi morala biti pogača pravičneje razdeljena. To je temeljna osnova moje vzgoje v katoliški družini. Še vedno živim po teh načelih. Da me hočejo oblatiti z besedo socialističen, ni katoliško, in želim si, da ljudje ne bi bili taki fanatiki. Nikoli nisem prebral ene same knjige Karla Marxa, osramočeno povem. Verjetno bi moral. Sliši se, kot da je imel nekaj dobrih idej. Recite temu liberalno, socialistično, karkoli – ni mi mar.

Kako definirate patriotizem?

Moore: No, to je strašna beseda, če sem čisto iskren. Ljudje bi morali biti zvesti svoji vesti in ljudem, s katerimi si delijo ta planet. Vidim vse te nalepke in znake, na katerih piše "ponosen, da sem Američan", in si mislim, mar ni napuh eden od sedmih smrtnih grehov? Ljudje pravijo: "Podpirajte naše čete!" Najboljši način za to je, da jih sploh ne pošljemo v nevarnost zaradi kateregakoli drugega razloga kot zgolj in samo zaradi zaščite naše države. Če bi bili napadeni, bi se morali braniti. Zato imamo vojsko. Enega samega Američana ni, ki bi mi lahko pogledal v oči in rekel, da se je bal, da ga bo ubil Sadam Husein. Kot je rekel papež, to je bila nemoralna vojna.

Prej ste rekli, da Bill O’Reilly pridiga spreobrnjenim. Ko agitirate proti Bushu, bodisi v svojih knjigah ali filmih, se vam kdaj zdi, da tudi vi pridigate prepričanim?

Moore: Mislim, da ne. V bistvu sem eden redkih na levici, ki jim je uspelo prodreti do širšega občinstva. Pred Neumnimi belimi možmi bi le stežka našli knjigo z levice, ki bi na seznamu The New York Timesa prišla na prvo mesto. Od tedaj so se vrata odprla. Liberalci, ki so že v startu mevže, so videli, da je varno priti na dan. Dosegam precejšnje občinstvo. Če lahko prodaja knjig napove izid volitev, imamo precejšnje možnosti. Seveda pa bomo morali za te volitve še hudo garati, ker oni delajo bolj zagrizeno kot mi. Desničarji se zbudijo zgodaj zjutraj, mi radi še malo pospimo. Veliko škode jim uspe narediti že, ko se mi še spravljamo iz postelje. Vstanejo z mislijo, koga bodo zjebali danes. Mi moramo storiti vse, kar lahko!

Z vašim filmom vred? Priznate, da je bil natempiran na čas volitev?

Moore: Upam, da bo ob koncu filma, ko se bo vrtela odjavna špica, občinstvo že na nogah, da bodo prižigali bakle. Hočem razjarjeno drhal!

In kaj če bo, kljub vsemu, Bush spet zmagal?

Moore: Ojej. (zavzdihne) Sem že razmišljal o tem.

In?

Moore: Najraje bi se preselil v Kanado, pa ne morem. Če bo Bush zmagal, bomo pač morali zavihati rokave in se še bolj bojevati. Del mene verjame, da se bo ta administracija zaradi svoje koruptivnosti sama pokopala. Kar je sicer verjetno, toda na to ne gre računati. Nočem niti razmišljati o možnosti, da Bush zmaga. Kar slabo mi je. Ne moremo mu pustiti, da zmaga. Eden od razlogov je tudi vrhovno sodišče. Če je kdaj obstajal kak dokaz o obstoju Boga, potem je to dejstvo, da smo preživeli štiri leta Busheve vladavine brez spremembe sestave vrhovnega sodišča. Tam,. Na vrhovnem sodišču, so morali izvajati hude akrobacije. Zakaj Rehnquist in O’Connor nista odstopila, da bi lahko Bush na njuno mesto imenoval dva desničarja in fundamentalista? In tako smo se prebili skozi štiri leta. Bog tam zgoraj je rekel: "Okej, dajem vam odpustek, toda to je vaša zadnja priložnost. Pustili ste mu, da je ukradel volitve.

Toda če se novembra ne znebite teh pizdunov, in to na pravi način, mu bom dal v drugem mandatu štiri mesta v vrhovnem sodišču. Imeli boste vrhovno sodišče s petimi Clarenci Thomasi. Scalio bodo imeli za liberalca." Seveda Bog tega ne bi rekel čisto tako. Verjetno ne bi uporabil besede pizduni. Toda dajmo, poslušajmo njegova svarila: Bush ne sme zmagati!

David Sheff

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah