Mitja Rotovnik: Dobiti v Cankarjevem domu na kupu deset dni je ob shemi, ki se je uveljavila, zelo težko

Nekakšen pralik slovenskega umetnika, kulturnika se Slovencem kaže v podobi nerazumljenega, neuspešnega človeka, dostikrat tožečega nad kruto usodo in družbo in materjo, ki jim meče svoje bisere. Kulturne institucije bi po analogiji morale biti zanikrna zbirališča tovrstnih, ki jih od poginotja rešuje le državna pomoč za pokrivanje izgub.

Takšni stereotipi niso brez osnov, a Cankarjev dom, najpomembnejši slovenski kulturni hram, ne sodi mednje. Ta največja slovenska kulturna institucija ali, če hočete, podjetje, namreč povsem spodobno producira in reproducira, pri tem pa vse od svojega nastanka (1980) slovenskim davkoplačevalcem ne povzroča dodatnih skrbi. Ti ji vsako leto namenimo dobro milijardo tolarjev, potem pa se mora znajti sama, kakor ve in zna, in tej vsoti dodati še dobro polovico. Da bi bilo lahko tudi drugače, dokazuje RTV Slovenija, ki se ob primerljivem načinu financiranja utaplja v dolgovih.

»E, to je pa treba znati!« pravi Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, ki je to funkcijo prevzel že leta 1982 in na njej ostal vse do danes, ko opravlja že peti direktorski mandat. Da zna (vsaj) z denarjem, mu priznavajo tudi tisti, ki radi kaj kritičnega napišejo o programu Cankarjevega doma, in očitno priznavajo tudi sedanji oblastniki, ki so ‘levega’ Rotovnika celo povabili v svoj strateški svet za kulturo, česar njegovi prej, recimo, niso nikoli storili.

Mitja Rotovnik je medvojni letnik. Dve leti je bil star, ko so mu Nemci ustrelili očeta kot talca, pozneje pa se je, že med vojno in še več po njej, z materjo selil od ženske kaznilnice do naslednje ženske kaznilnice, v katerih je mati opravljala pedagoško delo. Ustalila sta se, ko je dobila službo v Črnučah kot upraviteljica osnovne šole in predsednica kulturno-prosvetnega društva. Nič čudnega, da je Mitja že kot otrok povohal kulturo, bil lutkar in igral v gledališču, sodeloval pri izdelavi šolskega glasila in pri trinajstih redno zahajal v opero. Igral je tudi klavir, čeprav si je menda želel pozavne. Po končani bežigrajski gimnaziji se je (1962) vpisal na učiteljišče, od tam pa na ljubljansko filozofsko fakulteto, na kateri pa je študij zaradi nenadne materine smrti opustil in ga končal ob delu skoraj desetletje kasneje.

Takrat je bil že politik, član ljubljanskega okrajnega komiteja ZSMS, ki ga je za leto in pol poslal v našo nekdanjo prestolnico. Po vrnitvi iz Beograda je prevzel vodenje komisije za kulturo pri CK ZSMS, kjer je bil njegov šef Milan Kučan. In ko so ob praznovanju Titovega štiridesetletnega vodenja jugoslovanskih komunistov v Sloveniji ugotovili, da ne premoremo ustrezne dvorane za počastitev tega jubileja, je sodeloval pri gradnji ekspresno postavljenega Cankarjevega doma in dve leti po dograditvi postal tudi njegov direktor.

V času svojega direktorovanja je energični Rotovnik, ki uživa v dopisovanju z nasprotniki, kar nekajkrat napolnil polemične strani časopisja. Nazadnje letos poleti, ko je ob zid pritisnil podobno živahnega direktorja ljubljanskega poletnega festivala Darka Brleka, ko mu ni dal pričakovanih terminov oziroma dvoran Cankarjevaga doma. Za kazen, ker se je Brlek spravil na ljubljansko opero, s katero Cankarjev dom lepo sodeluje. Kot kaže, bo tudi v tem dvoboju Rotovnik slavil pomembno zmago.

"Razlog za spor leži v mačehovskem odnosu festivala do ljubljanske operno-baletne hiše. Pred petimi ali šestimi leti se je ponesrečilo neko gostovanje te hiše na poletnem festivalu. Prišlo je do hudih besed, do ohladitve odnosov med direktorjema in celo do tožbe. Še preden pa je sodišče razsodilo, je operno-baletno hišo kaznoval kar sam Darko Brlek. Od takrat nikoli več ni povabil operno-baletne hiše na festival. Preusmeril se je na mariborsko operno-baletno hišo, ki je poslej vsako leto gostovala na festivalu tudi z večjim številom predstav. Mi smo po klavrnem odhodu Darjana Božiča, ki je samovoljno in brez razlogov nehal sodelovati s CD, z novim direktorjem dr. Borutom Smrekarjem spet začeli lepo sodelovati. Ve se, da je zgradba ljubljanske opere zelo načeta, saj je vse v njej iztrošeno. Ne le, da nima prezračevalnih naprav, tudi po domače je ni mogoče prezračiti, ker dvorana nima niti oken niti vrat na plano. Oder je premajhen, ni spodobnih vadbenih prostorov.

Zaradi tega je bilo vsako njihovo gostovanje v CD praznik. Ne samo zanje, ampak tudi za občinstvo. Ukročena Trmoglavka, Faust, Aida in vrhunec sodelovanja dveh hiš, uprizoritev opere Renske nimfe. Samo v CD je to opero obiskalo 19.000 ljudi. To je bil za nas, ki delamo v tem poslu, popoln šok. Na eno opero privabiti 19.000 ljudi v mali Ljubljani z njenim zaledjem. Na eni strani vedno hujša infrastrukturna stiska, vedno uspešnejše produkcije s krono Renskih nimf, na drugi strani pa nadaljevanje neprimernega odnosa Darka Brleka do te hiše.

Zato smo dr. Borut Smrekar, Ingrid Gortan, ki je naša glasbena urednica, in jaz sklenili, da bomo naredili operno poletje v CD. Če Darko Brlek ni hotel izročiti uradnega povabila dr. Borutu Smrekarju, vsaj za vključitev Renskih nimf v poletni festival, bi ga lahko sporočil meni, saj sva vseskozi imela zgledne odnose. Pa ga ni! Raje se je spet odločil, da bo na letošnjem festivalu spet nastopila mariborska opera s Hofmanovimi pripovedkami in z nekim povsem komercialnim, populističnim, za resne festivalske kriterije nepomembnim baletnim delom. Mi smo pa Renskim nimfam dodali še Labodje jezero in operi Traviato in Trubadur in ogenj v strehi je bil s to skupno potezo zaneten," je zaplet opisal Mitja Rotovnik. 

To pomeni, da Darko Brlek nima dovolj terminov v CD za svoj festival?

To pomeni tudi to. Ampak Darko Brlek nikoli v preteklosti ni zahteval zelo veliko terminov v juliju in avgustu. Celo analizo sem napravil. Pokazala je, da nikoli ni bil več kot petkrat v CD. Celotno akcijo proti meni in Smrekarju je izpeljal zelo nesrečno, zelo amatersko. Nasedel mu je samo sicer zapriseženi operni ljubitelj in poznavalec, novinar Marjan Zlobec, čeprav se prav onadva za javno izrečene žalitve – Marjan Zlobec je Brleku očital, da je pekovski vajenec, ne direktor – obdelujeta na sodišču. Zlobec je v svojem slepem besu do mene in do Smrekarja začutil svojih pet minut zaradi opernega poletja v CD in udaril po naju. In kot že ničkolikokrat poprej se je spet dodobra osmodil pred glasbeno javnostjo, ki mu ni šla na limanice. In zdaj tisto bistveno: operno poletje, poletje SNG v CD, je obiskalo več kot 4700 ljudi, ki so za vstopnice prispevali 23 milijonov tolarjev.

To pomeni, da vlada tudi v juliju v Ljubljani, v Sloveniji za operno-baletne predstave veliko zanimanje, samo organizirati jih je treba. Darko Brlek je dobil trženjsko lekcijo, da je samo njihov festival poleti v Ljubljani premalo, hkrati pa je na koncu vendarle priznal svojo zmoto. Dr. Smrekarju je poslal lepo pismo, v katerem mu je sporočil, da želi festival prihodnje leto sodelovati kot producent SNG Opere in baleta Ljubljana pri postavitvi opere Trubadur. Ta poteza me je zelo razveselila, saj je priznal svojo zmoto in nam povedal, da zna moško prenesti poraz.

Prepričan sem, da je tudi on spoznal in vsi tisti, ki so mislili tako kot on, da festival ne more biti kulturni monopolist poletja. Ljubljana si namreč poleti zasluži boljši kulturno-umetniški program, kot ga ponuja festival. Težava je namreč v tem, da delamo deset mesecev v letu vsi s polno paro, potem se pa vsa stvar zvede na poletni festival in Trnfest, ki pa je zaradi pomanjkanja denarja v vsebinskem smislu precej reven festival, je pa lepa priložnost, da se mladi ljudje družijo.

Z Darkom Brlekom sta bila pred tem kolega, mar ne?

Sva, sva bila, sva še ... Jaz sem mu rekel: »Kaj je tebi tega treba bilo?« »Rabim termine,« je rekel. V bistvu je šlo bolj kot za letošnje leto za prihodnje. On je za prihodnje leto zaprosil za 19 terminov, mi smo mu jih dali 15, zdaj že 16. Zagnati tak vik in krik zaradi treh terminov je bilo res smešno. Veste, tudi opera bi rada imela pol leta CD, pa ga ne dobi, tudi filharmonija bi rada pred vsakim koncertom – ima jih pa 36 – ves teden prej vadila tukaj, pa ne more, ker je treba v Gallusovi dvorani programirati še kaj drugega.

Vsi ti plačajo za uporabo CD?

S SNG Opera in Filharmonijo si v dogovorjenih odstotkih delimo prihodek od prodaje vstopnic, festival pa plačuje samo dejanske stroške, se pravi približno polovico ekonomske cene. Zakon določa, da si med seboj ne smemo zaračunavati ekonomske cene najema dvoran.

Se pravi, da CD zaradi poletnega festivala nima profita?

Ma kaki! Vemo le to, da poletni festival mora izvesti nekaj elitnih prireditev v Gallusovi dvorani. Ampak tisto, kar jaz sprašujem in ne razumem ne Brleka ne mestne kulturne politike – zakaj pa tudi v avgustu ne delajo več programa?

Cankarjev dom in Festival Ljubljana imata podobno strukturo financiranja. Vi dobite denar od države, pokroviteljev in vstopnic, oni podobno, le da državo pri njih nadomešča občina. Potemtakem ste vsaj pri drugih dveh postavkah tekmeci?

Absolutno je med nami in njimi tudi odnos konkurence, tekmovanja, skrbi za boljši program.

Ste kdaj dobili občutek, da vas Brlek pri čem posnema?

Mislim, da je Festival Ljubljana starejši od Cankarjevega doma in da je struktura festivala takšna, kot se je utrdila v petdesetih letih – vsakega po malem za vse ... Mislim pa, da bi bilo dobro, če bi nas Brlek posnemal v večji vnemi po ustvarjanju novih produkcij. Festival praktično ne dela koprodukcij, če pa že, je to sila redko, kot je bilo s Pandurjem predlani. Mislim, da je glavni čar festivala, da veliko pozornost posveča prav koprodukcijam, ustvarjanju novih del. Festival pa samo kupuje in predstavlja tu v Ljubljani, nima pa ambiciozne produkcijske žilice, da bi tudi sam kaj naredil.

Vas je pa posnemal pri nekaterih populističnih potezah. Vi ste na predstavitvah za pokrovitelje že plezali po vrvi, nastopali v plašču, potiskanem z logotipi sponzorjev, on se je pa na gradu predstavil kot graščak ...

Ja, ja, ja ... Recimo, da je tukaj bilo malo posnemanja. (smeh)

Kako se vam je to zdelo?

Ah, saj, morate vedeti, kakšna je ta priložnost. Gre za naše vsakoletno srečanje s sponzorji, potem pa je on to za nami ponovil. V bistvu gre za družabni dogodek in za kakšen štos, ne gre za predstavo. Gre za to, da s kakšnim utrinkom malce razveseliš sponzorje. Do tistega plezanja po vrvi je prišlo tako: ko sem končal govor in razdelil nagrade, ko je bil končan program na vrveh, ki so visele s stropa, sem šel mimo ene od vrvi, pogledal gor, vrgel rekelc dol in splezal gor.

Kako visoko?

Čisto gor do stropa velike sprejemne dvorane. To je bil trenutni navdih. (smeh)

Brlek je v svojem odprtem pismu pozval h gradnji še ene dvorane, in sicer v okviru novega Kolizeja. Ali Ljubljana potrebuje še eno dvorano?

Krvavo jo potrebuje. Zgodba o ljubljanski kulturni infrastrukturi je res tragična. Začel jo bom na najbolj banalni točki, da se bodo bralci zamislili. Nacionalne ustanove, kot so SNG Opera in balet Ljubljana, Drama, Narodni muzej, Moderna galerija, velik del Nuka in še bi se kakšna našla, danes nimajo niti naprav za prezračevanje. Kako boš potem privabil ljudi v teh vročih poletnih mesecih? A mislite, da bodo hodili v savno? Zato je treba čim prej prenoviti obubožano kulturno infrastrukturo v Ljubljani.

Dobro, filharmonijo so popravili, Narodno galerijo so dozidali, etnografskemu muzeju so našli neko domovanje, ampak večina je še vedno v razsutem stanju. Cankarjev dom je zato strašno obremenjen, ker mora poskrbeti za nekatere od njih. Danes je na primer dobil v vsakem večjem mestu domovinsko pravico tudi muzikal. Mi muzikala ne moremo delati, ker potrebuje, ko ga privabiš ali pa če ga sam sproduciraš, dvorano za več mesecev. Že za potujoče muzikale, ki odigrajo pet ali sedem predstav, je težko. Letos bomo povabili Cirkus Eloise iz Kanade za konec leta. Za to, da bo imel sedem predstav, potrebujemo najmanj 12-dnevni termin v Gallusovi dvorani. Dobiti v Cankarjevem domu na kupu deset dni je ob shemi, ki se je uveljavila, zelo težko.

Skratka, dvorana bi bila krvavo potrebna. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, ko se pojavi zasebni interes za izgradnjo take dvorane, se takoj najdejo sile, ki rečejo: »Ne, to je nesprejemljiva arhitektura, to se ne bo delalo!« Kakorkoli se stvari obrnejo, tej zasebni iniciativi bi bilo treba prisluhniti in ji omogočiti, da zgradi v Ljubljani prepotrebno novo dvorano.

Pa mislite, da obstajajo realne možnosti, da se bo to res zgodilo?

Ključna težava Kolizeja ni v tem, da se ohrani. Zdaj namreč nekateri zahtevajo, da ga je treba, zato ker je razglašen za kulturni spomenik, popraviti in ohraniti. Ključna težava je v tem, kaj naj potem bo v Kolizeju, če mora ostati kulturni spomenik. Obnova bi bila strašansko draga, da bi zgradbo, ki je služila potrebam predprejšnjega stoletja, prekvalificirali za današnje potrebe. Mi smo celo razmišljali, kaj bi lahko bilo tam. Mogoče športne dvorane, vežbališča itn.

Ampak misliti, da bo Kolizej tak, kakršen je, čeprav popravljen, uporaben za kulturo, ne vidim velike možnosti. Predvsem ne vidim niti financerja niti tistega, ki ga bo potem vzdrževal. Kolizej z nekim kulturnim programom, če bi recimo v njem razstavljali, se ni sposoben sam vzdrževati. To bi bilo novo breme na mestnem ali državnem proračunu, ki pa ga nihče ne bo pripravljen prevzeti.

Že skoraj četrt stoletja ste direktor Cankarjevega doma. Biti direktor kulturne ustanove najbrž ni ravno »bussines as usual«? Najbrž to ni tako kot biti direktor Krke ali Petrola?

Ne, seveda ne. (smeh) To je pač tako, kot je. Jaz sem se tej hiši življenjsko zavezal. Od ideje in sodelovanja pri gradnji do direktorovanja. Usoda je hotela, da sem tukaj ostal. Nekaj prednosti pa je, če je direktor dolgo, seveda če je dovolj dober. Saj če nisi dober, te prej ali slej odnesejo že v hiši, niti ne bi bilo treba, da bi se politika angažirala. Ena od premišljenih stvari mojega direktorovanja je, da smo ustvarili odlične time menedžerskega vodenja, tehničnega vodenja, predvsem pa kulturno-umetniškega vodenja, ki odlično funkcionirajo. Vsekakor tudi kongresnega.

Odločili smo se za projektni menedžment, kar pomeni, da se absolutno ne vidim kot vrhovni arbiter pri vsaki poslovni zadevi v hiši. Piramido vladanja sem spustil, kar se je dalo nizko, tako da imajo trije direktorji ob meni, področni vodje umetniškega programa in naprej vodje projektov v rokah škarje in platno pri programiranju, izvajanju in financiranju. Tisto, za kar skrbiva s poslovno direktorico Jano Kramberger, je, da ima hiša odlično načrtovanje in kontrolo stroškov.

Zanimiva je posebnost Cankarjevega doma, da nima enega kulturno-umetniškega oziroma programskega vodje.

To je absolutno modra odločitev, ki sem jo uveljavil po odhodu Marka Crnkoviča. Videl sem, da v Sloveniji v eni osebi ni človeka, ki bi bil sposoben strokovno pokrivati prav vsa umetniška področja, ki jih izvaja Cankarjev dom. Raje sem se odločil, da bomo imeli za vsako področje programskega vodjo, jaz pa poleg generalnega vodenja opravljam še koordinacijsko funkcijo umetniškega vodenja celotnega programa.

Tudi kritiki vam priznavajo, da znate z denarjem in da bi ta hiša brez vas v teh letih najbrž poslovala z izgubo. Kaj lahko kot direktor kulturnega podjetja ponudite sponzorjem?

To je zelo lep kompliment. Že na začetku smo sprejeli temeljno odločitev, da gremo na trg, da se ne bomo ujčkali samo v državnih jaslih. Razvojno možnost smo videli v tem, da na trgu realiziramo čim več finančnih virov. Ta formula je uspela. Na eni strani smo se s polno paro zagnali v kongresno dejavnost in smo jo vseh teh 23 let dokaj uspešno peljali, čeprav so nas balkanske vojne grdo potopile. Praktično smo bili deset let brez kongresov in smo morali najti druge tržne niše.

Začeli smo organizirati celo maturitetne plese. Vse sorte smo počeli v tem kongresnem vakuumu, da smo preživeli. Druga stvar, kjer smo videli svojo razvojno možnost, je bila trženje kulturno-umetniških prireditev. Naloga se je glasila – kako zagotavljati program, ki bo izjemno kakovosten, ki bo na čim višji umetniški ravni, in ga hkrati dobro tržiti. Nismo rekli, vstopnice bomo dobro prodajali, če bomo čim bolj komercializirali program, ampak smo si zadali obratno nalogo: treba je dobro prodajati kakovosten umetniški program!

Kako pa lahko recimo tržiš opero Renske nimfe? Pevci ne morejo nastopati polepljeni z logotipi sponzorjev.

Naj najprej končam prejšnje vprašanje. Drugi tržni resurs je prodaja vstopnic in tretji sponzorji. Ko se pogovarjava o sponzorjih, je treba vedeti, da pridobivanje sponzorjev ni stvar trenutka, ni stvar kratkega časa. Sponzorska strategija se gradi na dolgi rok. Mi smo jo začeli graditi takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko smo videli, koliko denarja bo lahko dajala država. Njen prispevek je ostajal enak od leta 1985. Toda leta 1985 je bila država udeležena v financiranju CD z 80 odstotki, danes je s približno enakim zneskom udeležena le še približno 50-odstotno. Se pravi, če smo hoteli to hišo razvijati naprej z učinkovitim in dobrim programom, smo morali s trga potegniti čim več denarja. Tudi danes je mogoče dobiti sponzorja od danes na jutri, vendar je večina sponzorjev CD trajna. Vsi glavni sponzorji CD so naši sponzorji že 10, 15 let. Z glavnimi sponzorji se pogovarjamo na dolgi rok, z njimi se dobro poznamo.

Poglejte, Pivovarna Laško je že 15 let sponzor naše galerije. Naša naloga je, da vsako leto pripravimo nekaj razstav, ki so zanimive za Pivovarno Laško. Mobitel je več kot deset let pokrovitelj ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. Lani smo imeli 52.00 obiskovalcev. Ljubljanska banka je že dolgo sponzor ljubljanskega jazz festivala. Potem je pa nekaj podjetij, kot so recimo Riko Ribnica. Oni nas sponzorirajo, kadar imamo na programu kaj kakovostnega iz Rusije. SKB banka se je opredelila, da bo prvenstveno sponzorirala operne predstave. Te so najdražje, potrebujejo največ denarja.

Tako sta letos sponzorirala Renske nimfe Revoz in SKB banka, ker je šlo za francoskega avtorja. Kot družbi v francoski lasti sta bili zainteresirani, da sodelujeta ob promociji nove, izgubljene opere slovitega francoskega skladatelja Jacquesa Offenbacha. Drugo leto delamo opero Sergeja Prokofijeva Zaljubljen v tri oranže. In tu smo spet s Krko, ki poslovno precej gravitira na vzhod, v Rusijo, celo podjetje ima tam.

Je res – to sem nekje prebral – da vaše pomočnice na teh bojnih sponzorskih pohodih oblečejo mini krila?

Ne, ne (smeh), nič ne bi pomagalo. Kar se sponzoriranja tiče, bi poudaril naslednje. Kakorkoli obrnemo, je sponzorski trg v mali Sloveniji majhen. Povpraševanje po sponzorjih je v obratnem sorazmerju. Slovenija bi bila v vsem zelo rada ob boku velikih, bogatih evropskih držav. V športu, kulturi, zdravstvu, izobraževanju ... Na mnogih od teh področij je Slovenija tudi zaradi sponzorskih vložkov dosegla presenetljive rezultate.

Bojim se, da je sponzorski trg zaradi velikih pričakovanj strahovito pregret in da bo iz njega težko dobiti kaj več. Bojim se, da celo kaj manj. Vidim, da se veliko sponzorjev umika iz športa, zlasti iz nekaterih manj popularnih disciplin, vidim, da je žoga za nekatere sponzorje vedno manj zanimiva, kot je bila včasih. Ne morem se znebiti občutka, da družbe, podjetja, banke in zavarovalnice raje neposredno oglašajo v medijih in da se za sponzoriranje odločajo vedno bolj premišljeno.

Se ne bojite tega, da bi s tem, ko skušate ugajati sponzorjem pri izbiri programa, pomenilo tudi njegovo slabšanje?

Ne, absolutno ne. Do zdaj se ni zgodilo, da bi sponzor rekel, recimo Zoran Janković: »Mi pa hočemo popularnejši program v Zlatem abonmaju, če hočete, da vas sponzoriramo. Ali pa, da bi kdo iz Ljubljanske banke zahteval, naj napravimo jazz festival zabavnejši. Tudi Cvetka Selšek ni prišla k meni in rekla, da ne bi sponzorirala opere Don Kihot, pač pa opereto. To se ne meni ne sodelavcem ni zgodilo.

To vam je očital Marko Crnkovič v neki kolumni leta 1999, ko je zapisal, da je takratni minister Školjč s tem, ko vam je zaupal nov mandat, breme odločanja o programu največje slovenske kulturne institucije preložil na pleča vaših sponzorjev.

To je bil nizek udarec. Resnica je popolnoma drugačna. Mi smo umetniško raven po zaslugi sponzorjev dvignili, ne pa jo spustili. To je vsa resnica. Marsikaj nam lahko očitajo, le komercializacije umetniškega programa ne. Tega očitka v javnosti, tudi v strokovni ne, nisem zasledil. Ravno obratno. Tu in tam slišim očitke, da bi lahko imeli več zabavnih predstav, kot jih imamo. Včasih mi celo kdo reče, da preveč težimo z visoko kulturno-umetniško ravnijo. Tem očitkom smo morali prisluhniti, zato je v programu tudi nekaj prireditev, ki zadovoljujejo ta interes ljudi.

Direktorji sponzorjev, ki ste jih omenjali, so večinoma veljali za levičarje oziroma za ljudi iz t. i. Kučanovega klana oziroma Foruma 21, ki mu tudi sami pripadate. Ali se zdaj, ko se ta vodstvena struktura največjih slovenskih podjetij menja, kaj bojite, da bi se pipica zaradi tega zaprla?

Ne. Čeprav je bil Marjan Podobnik zelo kratek čas direktor Telekoma, je bil on tisti, ki se je odločil, da bo Telekom s petimi milijoni sponzoriral neki naš projekt. Cel kup podjetij nima veze s politiko. Kaj ima z njo Porsche Slovenija, d. o. o., ki nas vsako leto zgledno sponzorira? Ne bojim se. A veste, zakaj se ne bojim? Zato, ker sponzoriranje preprosto ni več socialistična donacija podjetja neki kulturni ustanovi.

Danes je sponzoriranje v večini v resnici zelo subtilen akt tržnih strategij podjetij. Preden se odločijo za sponzorstvo, prekleto premislijo, kam bodo dala denar in kako se jim bo vloženi denar vrnil v promotivnem smislu, v smislu utrjevanja podobe podjetja v javnosti ali animiranju novega produkta. Sponzoriranje je danes posel, čisti tržni posel, ki nima nobene veze z darovanjem.

Ampak ima pa vendarle na neki ravni tudi stik s politiko. Tega najbrž ne zanikate?

(po premisleku) Ima. Zakaj gospod Jože Anderlič letos sponzorira festival z enormno visokim zneskom? Da se pojavlja na vsaki vstopnici s tremi svojimi firmami. S Kranjsko investicijsko družbo, s Kolizejem in Hotelom Mons? Verjetno ne sponzorira tudi zato, ker se želi pozicionirati v Ljubljani kot podjetniški subjekt, ki pričakuje razumevanje ljubljanske politike, da bi mu ustvarila poštene pogoje, da bi začel graditi Vilo Urbano, da bi dobil lokacijska dovoljenja za novi Kolizej itn. Tu bi se morda dala dobiti ta zveza, ki me pa ne moti. Cankarjev dom je pozicioniran tako, da politike ni mogoče vpreči v voz sponzoriranja v tem smislu, da bi prišel do kakšnega denarja zaradi političnih razlogov.

Vi ste svoj zadnji, peti mandat na mestu direktorja CD »spravili skozi« tik pred volitvami, po katerih se je oblast v Sloveniji zamenjala. Vas je bilo strah, da ne bi ostali direktor, če bi zamudili?

Pravzaprav mene ni bilo strah, ker sem vendarle na izteku svoje kariere.

Hotel sem vprašati, ali ste razmišljali, da vas ne bodo potrdili, če boste zamudili s postopkom za vnovično imenovanje?

Tega se nikoli ne ve. Saj se tudi za marsikaj drugega, kar se zdaj dogaja, ni vedelo. Sem pa bil prijetno presenečen, ko me je takoj po imenovanju gospod Janez Janša povabil v svoj strateški svet za kulturo. To je verjetno bil signal, da cenijo moje poznavanje kulture, da cenijo moje minulo delo, ne glede na to, da sem levičar.

Ali ni zanimivo to, da ko so bili »vaši« na oblasti, vam ni uspelo priti v nacionalni svet za kulturo, zdaj, ko so tam desničarji, pa sedite v njihovem strateškem svetu?

To je vprašanje, na katero ne znam odgovoriti. Preprosto povedano, v liberalni demokraciji so se zarotili, da jaz ne bom član nacionalnega sveta. In sta zaradi mene in zaradi dr. Leva Krefta v parlamentu kar dvakrat propadli glasovanji za ta nacionalni svet, ker vsi poslanci LDS niso podprli liste ministrice Andreje Rihter.

Pa ne veste, zakaj?

Ne, meni tega ni znal nihče povedati. Bil sem pa razočaran nad nekaterimi kolegi v liberalni demokraciji. Nad Školjčem, Širco, Jašo Zlobcem, za katere mislim, da so poskrbeli za to, da so me v parlamentu dvakrat zrušili. Ampak razloga še vedno ne vem. Morda ga bom zvedel po tem intervjuju. Vašemu vprašanju lahko samo pritrdim. Življenje pač nosi tudi taka presenečenja. (smeh)

Ali to pomeni, da naj bi imela nova oblast več posluha za kulturo?

Nova politična elita je na oblasti kratek čas. Težko bi dal neko posplošeno oceno o njenem odnosu do kulture. Zlasti zato, ker se ministru še ni uspelo poglobiti v operativne kulturne naloge, ker je ves ta čas do vratu angažiran z zakonoma o RTV in medijih. Za razliko od prejšnjih predsednikov vlad pa Janez Janša kaže izjemno veliko zanimanje za stanje v kulturi, kar me je zelo presenetilo in se mi zdi zelo lepo.

Ne le, da je ustanovil strateški svet za kulturo, celo na njegove seje hodi, sedi na njih in sodeluje. Tudi štiri ure! Pred 14 dnevi, tega sploh nihče ne ve, je celo sklical in vodil skupno sejo ekonomskega in strateškega sveta. Sklical jo je zato, da bi po zelo čudnih in neverodostojnih Mrkaičevih in Damjanovih eskapadah v pogledih na razvoj kulture prišli malo bolj skupaj. Seja je bila krvavo potrebna, ker se je pokazalo, da mlada, sicer zelo nadarjena skupina ekonomistov nima jasne predstave o realnem ekonomskem položaju kulture in o umestitvi kulture v strategijo Slovenije. Ne razumejo dejstva, da umetnosti v Sloveniji ni mogoče preprosto potisniti na trg, pa naj se potem znajde, kot se ve in zna. In to, kar je Janezu Janši, dr. Vasku Simonitiju in Aleksandru Zornu jasno, večini ekonomistov v strateškem svetu na žalost še ni. V resnici gre za hujša razhajanja, kot se zdi na prvi pogled.

Naj spomnim na enega od razlogov, ki jih je za svoj odstop navedel Mičo Mrkaič. Kaj je rekel? Janezu Janši je malodane kot bogokletno dejanje očital dejstvo, da je vlada ob rebalansu kulturi celo nekoliko povečala proračun. Ta njegov trdi očitek premieru vsaj meni pove vse. Namreč, da je njegova dveletna primitivna in neakademska gonja proti kulturi vendarle imela za cilj radikalno omejiti obseg financiranja kulture iz javnih sredstev. On je v resnici pričakoval, da ga bo Janez Janša v tem podprl. Moram reči, da se strateški svet zelo lepo razvija, da ga Aleksander Zorn dobro vodi, da se tudi Janša pripravi, ko pride na sejo. Jaz sem, poleg vseh kulturnih ministrov seveda, imel edinega sogovornika v vseh minulih letih na vrhu politike le v Milanu Kučanu.

Z nobenim drugim politikom, z Drnovškom vred, sploh ni bilo niti kontakta niti minimalne možnosti, da bi se kdaj o kakšni stvari pogovorili. Tako da je to, kar se zdaj dogaja, zame, ki imam dolgo kilometrino s prejšnjoimi političnimi garniturami, popolno presenečenje.

Cankarjev dom je lani dobil od države milijardo in dvesto milijonov tolarjev. Sliši se ogromno. Kar najbrž pomeni, da je kultura draga …

Prav imate! Poglejva v Cankarjev dom. Tu je šest dvoran in dve galeriji, to je hiša, ki ima 38.000 kvadratnih metrov, tu je zaposlenih 180 ljudi in tu je ne nazadnje velik program z več kot dva tisoč kulturnih in kongresnih dogodkov na leto. Nekateri Slovenci se radi primejo za glavo, ko slišijo za to številko, ampak za evropska razmerja je zelo majhna.

Italijanska država je vložila v štiri mesece trajajoči Beneški bienale 22 milijonov evrov, pri čemer mora vsaka država sama plačati stroške svojega paviljona. Proračun tržaške opere znaša deset milijard tolarjev, ljubljanska opera se mora zadovoljiti z manj kot dvema milijardama državne subvencije. Denar, ki ga dobimo od države, je vseeno solidna osnova, da delamo to, kar delamo. So pa te majhne številke neprimerljive s tistimi, ki se vrtijo okrog podobnih kulturnih centrov po svetu.

Kljub temu so v Cankarjevem domu gostovali nekateri največji in, domnevam, najdražji svetovni zvezdniki, kot je bil Pavarotti. Kako si ga lahko privoščite? Gre samo za denar? Plačate tržno ceno in je urejeno ali kako?

Izbrali ste zelo netipičen primer. Tako, kot je gostoval Pavarotti, gledano po vsebinski in finančni plati, ne prej ne pozneje ni gostoval noben umetnik. Imeli smo zelo dobre zveze z njegovim menedžmentom. Ta skupina se je po pogovorih odločila, da pripelje Pavarottija v Ljubljano na evropski mesec kulture in da bi iz njegovega obiska naredili en lep dogodek. Prišel ni le na en koncert opernih arij, prišel je na okroglo mizo o kulturi 2000.

Na njej je sodelovalo deset zelo uglednih umetnikov, prišel je celo Ken Loach, sloviti filmski režiser iz Velike Britanije. Še prej smo skupaj naredili velik natečaj za osnutke znamk med italijanskimi in slovenskimi otroci na temo, kakšno je sporočilo otrok za Evropo 2000. Pavarotti je hotel razstavo osebno odpreti in se družiti z otroki. Stvar se je posrečila do te mere, da se je italijanski predsednik Scalfaro prek noči odločil in prišel na razstavo. Skupaj s Kučanom sta jo celo odprla. Krona njegovega obiska je bil še gala koncert, na katerem je pel.

Tisto, kar je bilo zanimivo v tem poslu, je bil njihov finančni pristop. Meni in Zoranu Kržišniku, ki sva ta projekt skupaj delala, so rekli: »Veste kaj, vidva spravita skupaj toliko denarja, kolikor ga lahko. Vse stroške, ki jih bomo imeli s Pavarottijem in prireditvami v Ljubljani, boste od dobljene vsote odšteli. Kar bo ostalo, bo njegov honorar. Vi le med stroške ne obračunajte dvorane.«

Menda je dobil 350.000 mark?

Prihodkov je bilo okoli 52 milijonov, se pravi od vstopnic in sponzorjev. Ves Pavarottijev pogon je stal okoli 15 milijonov. Ko smo vse plačali, je ostalo 38 milijonov. V sponzorski masi je bil še avto in sem jim rekel: »Kaj bomo z avtom? Pustite nam ta avto, saj smo lepo naredili celoten posel.« Mislim, da niso pričakovali, da bomo naredili dvakrat več denarja, kot so tiho pričakovali. Na koncu so nam podarili audi A4, ki je potem postal službeni avto CD. V Modeno je torej šlo okoli 32 milijonov.

Kakšen pa je Pavarotti kot človek?

Sijajen, sijajen. Zelo natančen, popolen profesionalec, toda topel in čuteč človek. Bil je navdušen nad obiskom Ljubljane, vseskozi pa je bil rahlo jezen, ker ga je njegova mlada nevesta neusmiljeno zavirala pri hrani. Hrana pa je bila tako dobra, da so se mu oči svetile.

Je res, da ste poskrbeli za to, da so mu iz hotela Lev, kjer je bival, prepeljali pohištvo v Italijo?

(smeh) Ja, zadnji dan me kliče njegova agentka: »Takoj v Lev. Hoče govoriti s teboj!« Pridem v njegov apartma, sedi tam in pravi: »Gospod Rotovnik, tole mizo in te stole hočem kupiti. Meni so tako všeč, da jih hočem na domu v Modeni.« Rekel sem, da bomo zadevo uredili in poklical direktorico Zlato Vidmar: »Zdaj pa hoče imeti pohištvo iz apartmaja, tako mu je všeč.« Zlata je odgovorila: »Ni problema, jaz sem to pohištvo kupila v Stillesu v Sevnici, takoj se pozanimam, koliko stane, naj ga kar odpelje, jaz bom pa novo naročila.« Odšel sem nazaj: »Gospod Pavarotti, vse je urejeno, pohištvo je vaše, ceno pa vam bomo sporočili ...« Dvomeče me je pogledal: »Ampak da se nekaj zmeniva. Tole hočem!« »Ja,« sem rekel, »saj boste dobili.« »Ne, prav tole hočem, da mi ne boste poslali kakšne druge, jaz sem tole zaznamoval, ampak tako, da vi tega zaznamka ne boste našli.« Čez 14 dni, ko smo izvedeli ceno, je pripeljal kombi in odpeljal pohištvo v Modeno.

Pri svojem delu spoznavate velike svetovne umetnike. Lahko med njimi potegnete kakšno vzporednico? So si zelo različni? Večkrat lahko preberemo o kakšnih njihovih malih čudaštvih ...

Z nobenim nisem imel kakšnih večjih težav. Prisluhniti jim je treba, malo nam o njihovih navadah povedo tudi agenti. Najpomembnejše je, da je ob njihovem prihodu vse urejeno. Stvari morajo biti pripravljene stoodstotno in potem gre bolj ali manj vse v skladu s pogodbo. Večina jih tudi pristane na kak protokolaren dogodek po koncertu ali pred njim, tako da naredimo še sprejem s sponzorji, z ambasadami ... Bolj ali manj imam z njimi dobre izkušnje. Najbolj od vseh me je v delovnem smislu angažiral Ivo Pogorelić. Težava so te njegove odpovedi.

Zakaj pa odpoveduje?

Bolezen, samo bolezen. S Pogorelićem sva v tem dolgem času vzpostavila zelo lep odnos. Lahko rečem, da meni in CD zaupa. Lani me je presenetil s povabilom v Berchtesgaden, kjer vsako leto gostuje v nekem hotelu, kjer skrbijo za zdravje gostov. Rekel je, da je tam tako čudovito, da moramo priti tja in preživeti nekaj dni z njim, on pa da bo poskrbel, da nas bodo kozmetično in zdravstveno obdelali.

Na žalost se to ni izšlo. Za moj rojstni dan mi je naslednji mesec poslal v službo ogromen paket. Križ božji, le kaj bo to? V paketu sta bila dva seta najfinejše kozmetike. Eden zame, drugi za Polono. To je poslal, ker nismo prišli k njemu. (smeh) Si lahko mislite, kakšna pozornost!

Tudi med svojimi na Hrvaškem velja za čudaka, glasbenega genija sicer ... Se da z njim pogovarjati še o čem razen o glasbi?

Poslušajte, Pogorelić je ena najbolj zanimivih osebnosti, kar jih poznam. V pogovoru je tako prisoten, da mu je težko priti v ‘štih’. Je izjemno izobražen, pogovor z njim steče o vsaki temi. Je duhovno in intelektualno zelo razgibana osebnost, je človek, ki je veliko prebral, ki veliko ve, dialog z njim je naravnost sijajen, ker je tako nabit s potrebo po prenašanju oziroma iznašanju svojega intelektualnega potenciala. Nobenega čudaštva, nobenih miselnih stranpoti, vedno prisoten intelektualec in polna umetniška osebnost z izjemno širokim intelektualnim horizontom.

Kot izvajalec pa tudi izjemno zahteven, ne?

Ne, on hoče samo to, da smo v dvorani tiho. (smeh) Hoče imeti dober klavir in ne trpi, da se okrog njega vrti preveč ljudi in novinarjev. Ko pride v Ljubljano, hoče imeti svoj mir v hotelu in v dvorani, kjer vsak dan vadi osem, devet ur. To je zame fenomen. Človek bi mislil: pride sem, v hotel, zdaj bo šel pa malo na Bled. Ne, on pride in vadi, vadi, vadi, samo vadi, leti nekaj pojest in spet vadi. Natančno določeno imamo, kdo lahko med vajami stopi v dvorano, kdo mu lahko postreže vodo, predvsem ne sme biti nobenega vznemirjanja.

Tiskovna konferenca da, stik z novinarji da, toda ne dovoli, da se ga snema s flešem, zato že na začetku zaprosi, da ugasnejo bliskavice. Novinarjem pove vse, potem pa z njimi noče imeti nobenega opravka. Pač hoče živeti samo v svojem glasbenem, intelektualnem svetu, s kakšnim prijateljem, prijateljico, z otrokom, če ga pripelje s seboj. Skratka, Pogorelić je v bistvu zelo normalen vrhunski umetnik. Hoče, da bi bile nekatere stvari okrog njegovega prihoda malo drugače urejene, kot si mnogi predstavljajo.

Po tem je najbrž precej podoben legendarnemu dirigentu Carlosu Kleiberju, ki prav tako ni trpel nikogar okrog sebe, ko je pripravljal koncert?

 Kleiber je spet zgodba zase. O Kleiberju so krožile različne zgodbe. Predvsem kar se tiče strogosti dostopa do njega, novinarjev, organizatorjev koncertov. V bistvu pa je bil za svoj genij in slavo zelo preprost in drag človek in partner, da se je Monika Katrin, ki je bila vodja glasbenega programa, z njim neposredno pogovarjala, saj sploh ni imel agenta. Pisala sta si pisma, ki jih je pisal kar z roko. Pristal je na vse, tudi na povabilo Milana Kučana na večerjo na grad Strmol, na kateri nas je bilo še kakih deset. Celo fotografiral se je z vsemi nami. Po koncertu je imela filharmonija žurko, na katero je prišel, se še enkrat zahvalil in potem odšel. Tisti teden, ki smo ga preživeli s Kleiberjem, je bil vznemirljiv, vendar popolnoma normalen. Nič takega ni bilo, kar bi bilo nenavadno, razen seveda tega, da večina takrat sploh ni vedela, kdo je Kleiber. Vložili smo pospešene tržne napore, da smo vstopnice sploh prodali. Slovenski mit o Kleiberju se je gradil počasi ...

Potem ko je umrl in se je začelo veliko pisati, da je bil eden največjih, če ne celo največji dirigent na svetu, da je bil poročen s Slovenko, da ima dva otroka, da je več mesecev na leto preživel na Konjšici v Zasavskih hribih, da je tam tudi njegov grob ... Sledila sta spominska koncerta z Ricardom Muttijem v Ljubljani in na Dunaju. Razen glasbenih poznavalcev je Slovenija začela spoznavati Carlosa Kleiberja šele po koncertu s slovenskimi filharmoniki v CD leta 1997 in po njegovi smrti v Konjšici.

V časopisju velikokrat omenjajo vašo plačo, in sicer naj bi bili med najbolje plačanimi državnim uslužbenci v Sloveniji. Kako je s tem?

Zadnjih pet let imam petsto jurjev neto plače, zdaj je šla še malo čez, ampak hudič je bil v tem, ker sem dobil predlani nagrado za poslovno uspešnost CD, ki sodi v osnovno plačo. Luskovec (novinar, op. p.) je to dvoje seštel, in sta prišla ven dva milijona in dvesto. ‘Najbolje plačani cesar sedi v Cankarjevem domu’, je pisalo čez celo Nedelo. Ljudje so potem res mislili, da imam bajeslovno plačo. Petsto jurjev je velika plača, ampak to je vse, kar dobim. Odkar delam v CD nisem imel tezg, razen če sem kje napisal kakšno kolumno ali pripravil kakšnega predavanja.

Stališče te hiše namreč je, da tu vse delamo za plačo in v plači je poračunano vse. Mi smo ena redkih kulturnih hiš, v kateri nihče ne prejema niti tolarja za avtorski honorar za nekakšna dodatna dela, ki niso v opisu del in nalog delovnega mesta. To ni praksa v mnogih drugih kulturnih javnih zavodih, kjer mnogi mislijo, da hodijo v službo zato, da prejemajo plačo, če pa kaj naredijo, zahtevajo honorar. Verjetno smo edini, ki smo uveljavili normo, da je treba za plačo narediti vse. Sodelavci so se, še več, takšna norma se jim zdi povsem normalna.

V primerjavo ste večkrat ponujali plačo svojega prijatelja Aleksa Štakula, ki vodi RTV Slovenija in ima višjo plačo, pa veliko izgubo.

Kar se Štakula tiče, mislim, da si zasluži dobro plačo, ker ima ne nazadnje desetkrat več zaposlenih in desetkrat večji proračun kot CD. On mora operirati z 22 milijardami, jaz pa z dvema.

Ampak on ima izgubo, vi pa ne.

Čeprav Aleks vseskozi zatrjuje, da v času svojega vodenja zavoda ni naredil tolarja izgube, ampak da je zmanjševal izgubo, ki jo je podedoval. Jaz mu to verjamem. Generalno gledano je televizija res v hudi izgubi. Kako tudi ne bi bila, če pa je imela v posamosvojitvenem obdobju za direktorje ljudi, ki niso imeli prav veliko pojma o vodenju, o menedžmentu, o kadrovski politiki, o načrtovanju, o stroških, o ničemer. Vsaka politika, ki bo v take zavode kadrovala ljudi po političnih zaslugah, ne pa po strokovnih kriterijih, mora pričakovati, da se ji bo stvar obrestovala v negativni bilanci zavoda.

Taki zavodi so zelo zapletene mašinerije. Vanje na vodilna mesta ne bi smeli prihajati ljubljenčki politikov ali strank. Vse najboljše o Žarku Petanu, ampak kdor se je spomnil, da je dal Žarka Petana, uglednega pisatelja in krasnega človeka, za generalnega direktorja, je norec! Na žalost. In to se je potem pokazalo. Za obvladovanje monstruma, kot je televizija, potrebuješ človeka, ki je eden vrhunskih menedžerjev sploh v Sloveniji. Zraven pa še odličen poznavalec radijskega in televizijskega medija.

Leta 1980 ste ustanovili Krog rahlo načetih. Takrat ste bili stari 38 let. Ste danes že kaj bolj načeti?

(smeh) Smo, ampak se trudimo, da ne bi bili. Krog rahlo načetih je ena najlepših stvari v mojem življenju. Tu se je zbrala druščina, ki se dobi vsako sredo. Najprej kaj pojemo in popijemo, potem sledi ogrevanje, nato pet odbojkarskih iger, plavanje, potem pa spet hrana in običajno pivo tja do enajste ure. Maja smo praznovali tisočo sredo. Aleš Peternelj, eden od direktorjev Petrola, vodi natančen dnevnik o naših srečanjih, udeležbah. Šestega januarja pa bomo praznovali 25-letnico KRN-a.

Je res, da zahtevate opravičila za vsak izostanek s teh srečanj?

Seveda, seveda. Ne, ne, držim jih zelo nežno, ker sem tam – tako se vsaj hecamo – nekakšen generalni tajnik. Osemnajst članov KRN-a je treba nenehno vzpodbujati, motivirati, opozarjati, obveščati ... Ampak za to, da sem zahteval opravičila, obstaja razlog v tem, da naša ekonomistka Mija ne bi kupila preveč ali premalo hrane in pijače.

Vam veliko pomeni to potrjevanje na športnem področju?

Veste, moram zelo veliko sedeti v službi pa na predstavah. Če se ne bi vsak teden zelo resno ukvarjal s tekom, zdaj bom ves mesec veliko plaval, pa če ne bi imel Rožnika pred nosom, mislim, da bi že zbolel. Kakorkoli, opravljam zelo stresno službo, ki ni lahka. To je služba, v kateri moraš biti z glavo hkrati pri sto projektih, to je služba, pri kateri imaš stike z ogromnim številom ljudi. Ne gre samo za notranje sodelavce, gre tudi za zelo velik pritisk od zunaj. To je seveda kreativni pritisk, saj gre za želje po soustvarjanju, po kreiranju koprodukcij, takšnih in drugačnih programov. Ta pritisk je velik, treba ga je obvladovati in usmerjati tako, da ima CD dober program, ne pa, da imaš na koncu leta novih deset sovražnikov. To rešujem tudi s športno aktivnostjo.

Koliko ste visoki?

170 centimetrov.

Ste zato tako energični na več področjih, ker ste bili manjši kot sovrstniki?

Ne, ah, kje pa! Saj sem velik. 170 centimetrov je ja zgledna višina za Slovenca.

Delov novinar je ob vašem zadnjem imenovanju zapisal, da večjih presežkov ne gre pričakovati, da pa vas čakata vsaj še dve zahtevni nalogi. In sicer da napolnite klub CD in odstranite neprijazne natakarje iz bifeja …

(smeh) Zelo intenzivno lobiram v vladnih krogih, da je predsedovanje Slovenije Evropski uniji izjemno zahtevna naloga tudi z vidika posodobitve dvoranske infrastrukture. Razlagam vsem, od Janše prek Zorna do ministra Simonitija, da je naša kulturna infrastruktura razsuta, da je edina stvar, ki jo ima država, Cankarjev dom, v katerem lahko nekatere stvari izvede vsaj malce bolj razkošno.

Težava je v tem, da je po 25 letih tudi CD že zelo ‘ofucan’, zelo ‘abšlesan’, prostorsko in tehnološko je nazadoval, ker preprosto ni denarja, da bi hiša spet dobila lesk. Hiša je taka, kot so bile naše zamisli leta 1975. Načrtujemo, da bi popolnoma preuredili klub, da bi naredili sodobno dvorano za zasedanja, ki bi bila tudi sprejemna dvorana pa hkrati uporabna še kulturne programe. Napraviti želimo nov prostor z novim programom in sijajnim panoramskim dvigalom iz Erjavčeve ulice, ker zdaj ni primernega dohoda. Prepričan pa sem, da se obetajo boljši časi tudi pri prijaznosti našega bifeja, ko bo naš dragi sponzor Mercator prevzel njegovo upravljanje. (smeh)

Tadej Golob 

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev