Mojca Širok: Tudi moja želja je bila, da skozi ta roman prikažem svojo ljubezen – sovraštvo do Rima

Trinajstletno bivanje in poročanje za RTV Slovenija iz Italije sta jo zaznamovala s številnimi zanimivimi zgodbami, ki jih je pretočila v tri dokumentarne filme in publicistične knjige o mafiji, Berlusconiju in papežu. Medtem ko jo lahko spremljamo v zunanjepolitični oddaji Globus, je naslednje poglavje njenega življenja, kot pravi sama, še odprto.

Ste navajeni skočiti v vodo in splavati?

Mojca Širok: Moja profesionalna pot je bila res pot naključij in sprememb, ki jih nisem načrtovala, ampak so se mi kar zgodile. Sama o tem ne razmišljam, dejansko pa je vsaka nova postaja na moji profesionalni poti bila nekaj popolnoma drugačnega, nov izziv. Najbolj sem to občutila, ko sem z Mladine šla na televizijo. Že žanrsko je bil velik razkorak, poleg tega nisem študirala novinarstva, nisem imela nobenih izkušenj s televizijskimi žanri. Po mojem sem se kar precej namučila, preden sem jih usvojila. Težko mi je bilo preiti s štirih tipkanih strani na 20 vrstic. Na Mladini je bil moj najkrajši članek štiri tipkane strani, na televiziji pa moj najdaljši prispevek 20 vrstic. Pa si predstavljajte, kako je bilo, sploh če si človek, ki je navajen veliko govoriti in na široko opisovati. Tudi na začetku, recimo, začela sem na Radiu Študent kot spikerica, usedla sem se v studio brez skripte, brez vsega in govorila cel program, kar mi je padlo na pamet. Šlo je za čisto impro ligo, kar je bila zame velika novost.

Ste obiskovali tudi šolo za spikerje na Radiu Študent?

Mojca Širok: Sem. Veliko napovedovalcev je zdaj na Radiu Slovenija, ki so na Radiu Študent opravili to šolo.

Ste na Radiu Študent začeli svojo pot v neznano?

Mojca Širok: Od tam sem šla na Mladino, in ko sem začela pisati daljše članke in reportaže, je bilo to zame nekaj novega. Na televiziji, kamor sem šla po Mladini, je bilo ponovno nekaj novega, in ko sem šla v Rim, prav tako. Bila sem “one man band” – en sam človek za vse.

Mar vam ni pomagal soprog, sicer fotograf, ki vas je snemal?

Mojca Širok: To je bilo pozneje. Ko sem šla prvič v Rim, sem šla povsem sama, in to še kar neizkušena v televizijskem poročanju.

Ste poleg vsega šli še v volčje žrelo?

Mojca Širok: Če pogledamo druga dopisništva RTV Slovenija, so ta težja. Težja zato, ker je veliko več potrebe in te uredniki stalno kličejo, tudi tematike so dosti bolj suhoparne, politične. Poglejte samo Bruselj ali New York, medtem ko je Rim že bolj lahkotna destinacija, kjer sem lahko poiskala teme, ki so me zanimale, in jih ponujala urednikom. Ni bilo kot v Bruslju, ko te vsako jutro kličejo, kaj vse moraš tisti dan narediti. V Rimu je bilo povsem dopisniško delo, kar pomeni, da sem sama izbirala vsebine. V Rimu je tudi veliko tega zanimivega, moraš pa to na nekakšen način znati zapakirati, da je zanimivo za slovenske gledalce in poslušalce.

Drži, da ste v knjigi Pogodba zgolj v dveh stavkih opisali svoj odnos do Rima, ki je ljubeče sovražen?

Mojca Širok: Tudi moja želja je bila, da skozi ta roman prikažem svojo ljubezen – sovraštvo do Rima.

Ste poleg skoka v neznano doživljali dodaten adrenalin ob raziskovanju mafijskih poslov?

Mojca Širok: Adrenalin je bil, je pa televizijsko delo že samo po sebi adrenalinsko, ker imamo ostro določene roke – če nisi vajen ritma, tega ne moreš delati, še posebej na dopisniškem mestu. Vse je iz rok v usta, vse poteka na hitro. Včasih moraš to pošiljati in si odvisen od različnih tehničnih pogojev: ali bo internetna linija ali je ne bo, ali boš prišel v satelitski vkop. Glede mafije pa nikoli nisem rinila v težave.

Kako to mislite?

Mojca Širok: Nikoli me ni zanimala plat mafije, se pravi stališče kriminalca, in nikoli nisem iskala stikov z njimi. Nikoli me ni zanimalo, kaj mi bo kriminalec povedal, ker se mi zdi popolnoma logično, zakaj je nekdo kriminalec: zaradi denarja, želje po oblasti in ega. Vedno me je zanimalo, kakšno pustošenje lahko pusti delovanje takih kriminalnih organizacij na normalnih ljudeh. Ne samo na neposrednih žrtvah, ampak tudi na tistih, ki živijo na območju, kjer deluje mafija. To pa je po mojem mnenju težka zgodba. Ko sem iskala sogovornike, kontakte, se mi ni nikoli zgodilo, da bi bila v kakšni posebni nevarnosti.

Res?

Mojca Širok: Ko sem hodila na pot v vezi z mafijo, me je vedno skrbelo, ali bom dobila te ljudi ali ne. Nikoli me ni skrbelo, ali se mi bo kaj zgodilo.

Ker ste se pogovarjali z ljudmi, ki niso bili na strani mafije?

Mojca Širok: Pogovarjala sem se z župani in župniki, z žrtvami, sorodniki, ljudmi, ki so se mafiji upirali. V teh primerih me je vedno skrbelo, ali bo sogovornik prišel, ali ga ne bo, ali se bo zadnji trenutek umaknil, ker ne bo hotel govoriti o tem. Ti ljudje so v stiski in nekateri prav izrecno nočejo teh stvari deliti z mediji.

Se bojijo?

Mojca Širok: Seveda, nekateri so tudi prizadeti, tako da strah, s katerim sem se odpravljala na te poti, nikoli ni bil povezan s strahom zase, ampak z bojaznijo, ali mi bo uspelo dobiti pričevanja teh ljudi iz prve roke.

Ste svojo žilico do jezika realizirali skozi pisanje knjig?

Mojca Širok: Te knjige so pravzaprav sprostitveni ventil. V svoji televizijski karieri, ki bo drugo leto dolga že 20 let, sem se stalno morala zadrževati, omejevati: 20-vrstični tekst, minuta in pol tu, minuta in pol tam. V svoji dopisniški karieri sem naredila tri dokumentarce, pa še ti so bili po eno uro, 50 minut, se pravi, da to ni skoraj nič. Vse me je tiščalo, zdelo se mi je, da sem na teh poteh odkrila toliko stvari, spoznala toliko ljudi, slišala zanimivih zgodb, ki jih nisem imela kam dati. In sem to oddala malo tu, malo tam, hkrati pa je veliko v meni ostalo in me tiščalo. Zato sem napisala tri publicistične knjige: o Berlusconiju, o mafiji in o papežih. Hecam se, da mi je ostala še kuharska knjiga. Glede na to, da ne znam kuhati, sem rekla, da je bolje, da ne. Potem sem razmišljala o ljubezenskem romanu.

Mar ljubezenske zgodbe nimate že v Pogodbi?

Mojca Širok: Saj ne more biti brez in potem bralca zanima, kako se bo njuna zgodba razpletla, kaj sta imela, v čem je bil problem …

Ste jo podtalno podtaknili?

Mojca Širok: Omenili ste podtalno, na Siciliji se dogaja tako, da ti nihče ne pove naravnost, da je tvoja skodelica za kavo bela. Mi severnjaški narodi imamo potrebo po črno-belem svetu, dol pa nikoli ne veš, kje se konča obzorje, ker je vse v meglicah od sopare, pojavljajo se oblački sredi belega dne, nikoli ne veš, kaj je črno, kaj belo in se ti vse zdi malo sivo. Tudi kadar govorijo, rečejo, da je skodelica lepa in ne veš, ali te je pohvalil ali te ni pohvalil, če ne razumeš njihove kode govorjenja.

Številne osebe, vse, ki se v knjigi pojavijo, vam je uspelo pripeljati do konca. Se niste bali, da boste katero izgubili?

Mojca Širok: Dosti bralcev mi je reklo, da so bili na začetku branja knjige kar malo izgubljeni, kdo je kdo, in so se komaj prebili do druge tretjine knjige, ko so začeli uživati. Drugi pa so rekli, da so se prepustili, da jih je neslo in jim je potem bilo vse jasno. Ljudje smo si različni.

Mar nimate v knjigi napisano, kdo je kdo?

Mojca Širok: Šele zdaj v ponatisu. Bralci, ki se prepustijo nositi razpoloženju, so mi rekli, da jih ni zanimalo, kdo je kdo, imen sploh niso prebrali, ampak so se prepustili.

Ste nalašč pustili odprt konec?

Mojca Širok: Bili so bralci, ki so me vprašali: “Zakaj se je tako končalo?” Bili so prepričani, da je to konec. Vprašala sem jih, ali so prepričani, da je to konec in bili so presenečeni.

Že pišete drugi del?

Mojca Širok: Zelo mi je zanimivo, ker sem kot novinarka vajena, da tekste bruham. Danes o tem, jutri o onem, ker pač moram. Danes sem pisala o pokojninski reformi, naslednji dan sem imela finančno policijo, tretji dan reportažo, vsak dan nekaj drugega, na dan tudi po dve ali tri teme in potem sem tekste vajena kar bruhati. Zato sem mislila, da je tudi pri romanih tako. Tudi ko sem knjigo oddala, nisem o njej več razmišljala dva, tri mesece, tudi zato, ker nisem imela časa. Ko pa je doživela takšen uspeh, sem si rekla: “Ok, grem naprej.” Mislila sem, da se bom usedla in tekst kar izbruhnila, pa ni šlo. Prav, moram pustiti, sem v fazi dekantiranja. So kar neke ideje, ne morem pa nič spraviti iz sebe, kar nekaj čakam, da se vse usede. Nekaj mi je padlo na pamet lani avgusta, ko sem bila na eni lokaciji v Trstu in imam to še zdaj v glavi, nisem pozabila. Vmes je bilo zagotovo kakšnih 50 idej, ampak jih ne znam našteti. Počutim se kot neko sito. Kar ostane, ostane, s tistim, kar gre, pa bolje, da se več niti ne ukvarjam.

Imate občutek, da ste s knjigo ob rednem delu in družini nekaj presegli?

Mojca Širok: Tega ne gledam tako, ker je moje področje dela ozko in je to to. Nič drugega ne znam.

Mar niste vi tisti, ki vedno splavate?

Mojca Širok: Ja, ampak vedno v enem in istem bazenu, ki vsebuje pisanje, govorjenje, opažanje, raziskovanje … Meni to ni nekaj drugega, namreč to, da se usedem in napišem kriminalko. Vse življenje pišem članke, pripravljam prispevke, govorim na televiziji, vodim pogovore, skratka, ukvarjam se z družbo in politiko. To je vse ena in ista tema, le v različnih formah. Zame je forma kriminalnega romana samo druga izrazna oblika. Ko sem pisala roman, sem komaj čakala, da ga končam, da bom videla, kako se bo končal. Zdelo se mi je, kot da berem nekaj, kar piše nekdo drug, in bi to rada prebrala. Zame je to bila prva izkušnja, tega prej nikoli nisem doživela. Na dan, ko sem postavila zadnjo piko, nisem vedela, kako se bo roman končal, in ko sem napisala tistih prvih 10 poglavij, pojma nisem imela, kaj bodo ljudje v romanu sploh delali.

Recimo?

Mojca Širok: Recimo Paolo mi je zelo všeč, takšen tragični junak. Malo se tudi v njem prepoznam kot novinarka. Bil je vrhunsko dober novinar, potem mu je bilo to naenkrat brez zveze, ker je videl, da brca v prazno. Potem nekdo pride k njemu in mu ponudi svet kot v Faustu. On to sprejme, ampak je prepameten, da ne bi vedel, da je sklenil pogodbo s hudičem, in potem na koncu sam reče čao. Ampak ko sem se lani spomladi usedla, da knjigo končam, Paola sploh še ni bilo. Bil je samo eno ime. Za oba glavna junaka sem od začetka približno vedela, kakšna bosta, ker se mi je zdelo, da morata biti takšna. Novinarka Flaminia je ženska z vsemi svojimi slabostmi, močna, hkrati pa je kar precej stvari v življenju zafrknila. Njen odnos z otrokom je kar malo bogokleten. In policijski komisar Emanuele je čuden tip, ki tričetrt stvari ne šteka, kot tipičen moški, ki se fokusira samo na eno stvar, in zdaj tam travmira zaradi drame, ki se mu je zgodila. Zanju sem vedela, da bi morala biti približno takšna, kakor tudi še za starega senatorja Sinagro. Zanj sem tudi od prve sekunde vedela, ker taki tipi res obstajajo.

Ste doživeli kar nekaj takšnih?

Mojca Širok: Ja, doživela sem jih, saj jih imamo tudi pri nas. Naši različni strici iz ozadja so isti tip človeka, ki ne reče dveh besed in tudi mu ni treba, ker ima okrog sebe četico, ki dela zanj. Vsi preostali liki pa so se kar sami pojavili in izoblikovali prav v tem zadnjem toku pisanja.

Ste med pisanjem uživali?

Mojca Širok: Zelo, tako zelo, da se me je zdaj kar strah usesti, če bo ponovno tako. Nikoli nisem bila pisateljica, nisem tega razumela, saj pri novinarskem delu nimam teh težav.

Gre za drugačen svet, kot je novinarski?

Mojca Širok: Tale svet je svet, v katerem nisi gospodar. Vsak umetniški, kreativni, v mojem primeru pa pisateljski svet je svet, v katerem nisi ti tisti, ki imaš stvari v rokah. Nekaj te vodi in ti ne veš, kaj. To te lahko porazi, lahko te pa pelje, kamor hoče. To se mi je zgodilo in zdaj si malo v šali rečem, da se kar ustrašim usesti, ker se bojim, ali mi bosta spet podarjena kreativna energija in živost tega sveta, ali mi bo dopuščeno, da vstopim vanj ponovno vsaj še enkrat.

Kako se počutite tukaj in zdaj kot ženska s službo, družino, uspešnico?

Mojca Širok: To ni nič takšnega, česar ne bi delala milijarda žensk po vsem svetu. Kar se mene tiče, se trenutno počutim, kot bi bila v živem pesku. Imam občutek, kot da še vedno nimam trdih tal pod nogami. Kot da sem nekje pristala, a še ne čisto zares. Ne vem še natančno, kaj se mi je zgodilo. Moram reči, da gre za vrnitev iz Rima, verjetno tudi, ker sem v takšnem ženskem obdobju in grem kot ženska skozi neke spremembe, ki jih v življenju nisem še nikoli doživela. Skočila sem nazaj, ampak ne stojim trdno na tleh na obeh nogah, kakor da še malo pristajam in ne vem, kaj se mi dogaja. Odgovori, ki si jih dajem, so, da če sem bila doslej manj kot dve leti v kosu v redakciji, potem mi to pove, da nikoli nisem bila ravno vesela, če sem delala v redakciji. Se pravi, da je to eden od razlogov takšnega počutja: to, da moram zjutraj vstati, priti v pisarno, biti na sestankih. Razmišljam, kako se počutim, in ni mi povsem jasno. Po eni strani mi je super, vse deluje, zadeve se počasi postavljajo na svoje mesto, jaz pa nekako še razmišljam.

Razmišljate o sebi in temu, kako in kaj naprej?

Mojca Širok: Ko prideš do določene starosti, si v šoku, ker si toliko star. Nimam občutka, da sem nabrala že toliko let, ker sem v sebi še vedno takšna kot takrat, ko sem se prvič zavedala same sebe kot značaja in osebnosti. Menim, da se nisem kaj dramatično spremenila od takrat in imam še vedno občutek, da je vse možno. Potem si naenkrat rečem: “Ops, pri tej starosti pa ravno ni več vse možno.” In ko se moraš soočiti s to mislijo, greš skozi proces, ki ni vedno enostaven.

Starost te sooči z nekimi dejstvi, za katera sploh nisi vedel, da obstajajo. Najhuje je, ko se zaveš, da ni več možnosti, da se obrneš za 180 stopinj. To je težko sprejeti, ker sem bila vajena živeti na 360 stopinj, se obračati in se ustaviti kjerkoli. To ni tisto, da sem se poročila, čakala na službo in upokojitev. Vsak dan svojega življenja sem bila pripravljena na spremembe in na to, da grem v popolnoma nasprotno smer. Zdaj se pa zavedam, da ne morem več vsega pustiti in iti na Kamčatko ali se iti pisateljico. Moram se spraševati o svojem odnosu, kaj je zdaj. Včasih sploh nisem razmišljala, ampak zdajle si pa moram odgovoriti, kaj je zdaj, česa si želim. Tudi videz in uspeh nič ne povesta o človeku.

Vam uspeh ne da zadoščenja?

Mojca Širok: Seveda mi da, saj nisem nehvaležna, vseeno pa zadnji dve leti ne čutim tal pod nogami. Ljudje bodo rekli, pa kaj je tej, dobila je nagrado, je najbolj prodajana avtorica v Sloveniji, v službi je uspešna, kaj bi še rada? Če si iskren, pošten do samega sebe, si moraš priznati, kdaj kaj ni v redu, četudi ti vsi govorijo, kaj ti je, saj imaš vse, kar hočeš.

Je vaše življenje odprto, kot je na koncu roman Pogodba?

Mojca Širok: Menim, da tako pač mora biti. Vsako jutro se zbudiš in ne veš, kaj te čaka, povedala sem že, da je tako nastalo tudi zadnje poglavje knjige. Tisto jutro, ko sem postavila zadnjo piko, nisem vedela, kako se bo knjiga končala.

Foto: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem