Moški išče nožnico

Noži so falični simbol, seks pa je pravzaprav malce več kot le prijateljsko (in predvidoma neškodljivo) zbadanje. Če menite, da je primerjava pretirana, samo pomislite na etimologijo ene od ključnih besed. Slovenska beseda za ženski spolni organ je identična latinski: vagina. V latinščini ta beseda pomeni ‘nožnica za meč ali nož’. Torej so se legionarji v starem Rimu podajali v boj z vaginami, pritrjenimi na svoje pasove. In slovenska beseda je prevod istega originalnega termina: nožnica, priprava za hranjenje noža.

Seveda ni prav nič narobe, če si nož kupiš, a to je vendarle neosebno. In ker sem jih ravno dopolnil 40, sem razmišljal, kaj sem do zdaj postoril v življenju in kaj bi lahko naredil drugače. Z veseljem lahko povem, da sem zadovoljen 40-letnik in da ne bi spremenil ničesar – razen tega nadležnega občutka, da nisem tako vsestranski moški, kot bi si želel biti. Sem mestni otrok, zdaj pa živim še tik pod slovenskimi Alpami, kjer se včasih počutim, kot da bi imel dve levi roki.

Mi Američani smo nagnjeni k temu, da radi zapaničarimo, če se kaj v hiši ali okrog nje pokvari, in brž pokličemo strokovnjaka, ki rad pride, popravi in nas za to lepo obere. Zato občudujem slovenske moške, ki znajo vse postoriti sami: zamenjati žarnice, sekati drva, zakuriti taborni ogenj, očistiti in sfiletirati ribo, celo zgraditi hišo. Zdi se mi, da bi moral tudi sam biti sposoben vsega tega; no, žarnico že znam zamenjati, a z vsem drugim se ne morem pohvaliti. Moja žena je spoznala, da je bolje, če ona naseka naša drva, saj bi jaz lahko pristal na urgenci. Pri tabornem ognju mi ne uspe iz prve, poleg tega porabim precej netiva, da končno zagori. In tako sem si naredil seznam stvari, ki bi jih moški res moral biti v stanju narediti, po možnosti dobro. In nekaj sem jih že usvojil. Na primer, kot navdušen mesojedec sem se udeležil kolin ter se naučil delati slastne klobase in salame pa ocvirke, ki mi gredo v slast. Kmet, ki me je prijazno vzel v uk, pa je imel prav poseben nož, sploh ga ni dal od sebe, ves čas ga je nosil s seboj. To mi je dalo misliti …

Še ne tako davno je moški s seboj vedno nosil nož. Ta je bil pred stoletjem ali morda malce več to, kar je danes pametni telefon – niti pomislil nisi, da bi šel od doma brez njega. Danes noža v določenih okoliščinah res ne moreš nositi – na primer, če bi z njim hodil po velikem mestu, bi bilo čudno in gotovo tudi strašljivo – toda doma, na sprehodu po gozdu ali deželi ti pride prav. Zato sem najprej pomislil, da bi si naredil žepni nož, ki bi postal moj stalni spremljevalec. Nato pa sem ugotovil, da ga skoraj nikoli ne bi uporabljal. Nazadnje sem enega vzel v roke, ko sem moral za božič razdreti Amazonove kartonske škatle, v katerih so prišla darila. Tako sem spoznal, da nož dejansko uporabljam samo pri kuhi, in sicer vsak dan vsaj enkrat.

A kaj, ko se mi ni niti sanjalo, kako se nož naredi, poleg tega nimam kovaškega orodja. Kaj zdaj? Pa sem šel, kakopak, na internet. S hitro raziskavo sem našel možaka, ki se mi je zdel odličen mentor, moški, ki mi bo pomagal okrepiti možatost: Lenart Perko iz nožarske kovačije Emberborn.

Janez, moj najboljši prijatelj, se je skupaj z mano prijavil na Lenartovo enodnevno delavnico, ki poteka v mojstrovi hiši na obrežju Cerkniškega jezera. Parkirala sva pred sila raznolikimi stavbami.

Tam stoji sijajen toplar, se pravi dvojni kozolec za spravilo sena, ki je videti, kot da bi bil postavljen v 8. stoletju, blizu sta slamnata zunanja kuhinja, ki spominja na namibijsko (izkazalo se je, da jo je Lenartov oče zgradil, ko se je vrnil s potovanja v Afriki) in velika kmečka hiša. Nisva bila prepričana, ali sva na pravem kraju, dokler nisva zagledala narezkane stene s sekirami v njej. Poleg je bil pakiran jugoslovanski gasilski kombi, pobarvan svetlo oranžno in s hudim Emberbornovim logotipom.

Iz kmečke hiše je stopil Lenart z vikinško oranžno brado, ujemajočo se s kombijem. Lenart izvira iz slavne družine. Njegov oče in stari oče (Lojze Perko) sta bila oba priznana slikarja, njegova mati (Ljoba Jenče) je zbirateljica slovenskega ustnega izročila in poustvarjalka, pevka in pripovedovalka pravljic, en stric je psiholog (Andrej), drugi je kamerman in profesor (Valentin).

Nekoč so v njegovi delavnici pridobivali eterična olja, zdaj pa je kompleks več sob namenjen različnim namenom: na podstrešju izdeluje ročaje iz smole, epoksija in lesa, v delavnici se posveča detajlom, v prav posebni kašči, kjer ima kovaško peč na premog, pa tradicionalnemu kovaštvu. Svojega prvega noža se je lotil za izziv. Učil se je za kamnoseka, ko je slišal, kako težko je skovati dobro dleto, pa si je rekel: »Saj ne more biti tako težko.« Izkazalo se je, da ima prav – njemu ni bilo težko, ob prvem poizkusu je naredil odlično orodje. Prav tako je v svojih krogih slišal, da je samo nemško, švedsko ali japonsko jeklo dobro za izdelavo nožev. Želel je dokazati, da tudi to ne drži. »Vsako jeklo je za nekaj dobro, in če ima več kot 0,5 odstotka ogljika, bo iz njega nastalo nekaj ostrega,« se pošali. »Toda najboljša rezila so iz jekla, ki ima okrog en odstotek ogljika ali več. Iz takšnega ni lahko narediti dobrega rezila, toda z nekaj prakse se lahko vse doseže.«

Njegov prvi nož je bil tako dober, da so ga prijatelji takoj začeli prositi, naj še njim naredi kakšnega. To ga je pripeljalo do ideje, da zamenja stroko in postane kovač, specializiran za nože. A je kmalu ugotovil, da je delo kovača osamljeno in dolgočasno. »Lahko delam kakšne tri ure, nato pa moram poprijeti za kaj drugega, najti koga, da se malo podružim,« pravi. Tako se je domislil, da bo drugim ljudem pomagal narediti njihov lastni nož. S tem je združil svojo umetniškost in mojstrsko obvladovanje obrti z željo, da je v živem stiku z ljudmi.

Če pa ste že prej slišali za Lenarta, je to morda zato, ker se je pred nekaj leti pojavil v naslovih novic, potem ko je njegov prijatelj doživel hudo prometno nesrečo. Ležal je ob cesti, koščki kosti njegove noge so bili razsuti okrog njega. Skrbno so jih pobrali, on pa je dobil idejo, da si da pri Lenartu izdelati nož z ročajem iz svoje golenice. Nastal je hudo lep večnamenski nož z elegantnim ročajem, v katerega je vgravirano »Življenje ni potica«. Jaz nisem niti približno toliko kul … mogoče bom imel na svojem vgravirano »Jaz bi naročil potico, prosim«.

Naš dan se je začel z močno kavo v Lenartovi sobi, ki je opremljena s sekirami, mačetami, noži in tubo (vse, kar potrebuješ za to, da premikastiš morebitne vlomilce). Kramljali smo o nožih, ki si jih želimo narediti, medtem ko smo za navdih pregledovali Emberbornov občudovanja vreden Instagramov račun. Izdelati je možno karkoli z rezilom, tega se lahko loti tudi največji začetnik. Seveda se da, saj je Lenart dobrohotno dejal: »Dokončal bom karkoli, česar vidva ne bosta zmogla, in poskrbel bom za to, da bo končni izdelek vrhunske kakovosti.«

Vaša enodnevna delavnica pri Lenartu je odvisna od vaše prizadevnosti in veščin; lahko tudi samo postopate okrog s pivom v roki in opazujete, kako Lenart od začetka do konca izdela vaše sanjsko rezilo in vam ga na koncu dneva izroči v roke. Vi izberete obliko, slog, material ročaja, on pa naredi vse drugo. Toda to ni niti približno dovolj možato, zato sva z Janezom pod Lenartovim budnim očesom naredila največ, kar sva zmogla sama.  Janez je želel narediti profesionalni kuharski nož za rezanje mesa, jaz pa sem si izbral nož, ki mi je manjkal v naboru kupljenih nožev. Takšnega sem zasledil na Instagramu: nakiri, japonski nož za zelenjavo. (Hočem biti pravi moški, toda ne sme nas preveč zanesti.) Podoben je mesarski sekirici ali profesionalnemu nožu brez konice.

Odpravili smo se proti kamnitemu poslopju, v katerem je Lenart izbral nekaj kosov jekla in nanje narisal obliko noža in nastavek za ročaj (notranji kovinski del ročaja). S kotno brusilko je izrezal osnovno obliko. Nato je šla v plinsko peč, ki jo je Lenart izdelal sam iz šamotne opeke, keramične volne in železa in v kateri lahko vzdržuje želeno temperaturo. Naše vrste jeklo (ogljikovo jeklo 1095, 0,95 % ogljika, odlično za rezila) se najbolje kuje pri temperaturi med 800 in 1150 stopinj Celzija, kali pa pri 820 do 850 stopinj Celzija, »ko ima jeklo barvo svežega lososa,« je rekel mojster.

Z Janezom sva v nekaj minutah ukrotila presenetljivo težko kladivo in na nakovalu obračala kovino v barvi lososa z dolgimi prijemalkami, ki so prav tako Lenartova kreacija. Moški, ki lahko naredi katerokoli orodje, je res pravi moški, sem si mislil, medtem ko sem občudoval Lenartovo samozadostnost (in se trudil pozabiti na to, da potrebujem Lenartovo pomoč pri izdelavi tega mojega noža).

Če se niste še nikoli preizkusili v kovanju, vam povem, da je zares zelo notranje zadovoljujoče, ko vidiš in čutiš rezultat svojega vihtenja kladiva – pri tem moraš tako dolgo izvajati nenehno ponavljajoče se gibe, da to dobi zenovsko meditativno noto. Osnovna oblika je bila narejena in Lenart je kovino še svežo iz pečice dramatično ohladil v oljni kopeli, da so kvišku švignili ognjeni zublji. Ali je lahko zven jekla in dotik ognjenih plamenov med izdelovanjem rezila s prepotenimi tovariši bolj testosteronofantastičen?

Na vrsto je prišel tračni brusilnik in tukaj me je moja moškost upočasnila. Kar naprej sem si predstavljal, da bom kihnil in si bom obrusil konico prsta, zato sem bil, priznam, negotov pri glajenju kovinskih robov in ostrenju rezila. Simbolično pa sem le prispeval k temu in dokončanje prepustil profesionalcu. Posebno zadovoljstvo sem čutil pri izbiri ročaja, saj ima Lenart na voljo neverjetno bogato paleto materialov. Večino jih naredi sam, iz rogov in orehovine, iz sintetičnih materialov in epoksija …; nekateri se tudi svetijo v mraku, drugi žarijo pod UV-lučjo.

Na žalost mu je ravno zmanjkalo človeških kosti, zato sem se odločil za klasičen orehov držaj, Janez pa si je zamislil nekaj posebnega – Lenart je stare slovenske vojaške uniforme zmešal z epoksijem in tako ustvaril material s trdoto lesa in teksturo tkanine. Malce smo se utrudili, zato smo se podprli v lokalni menzi, kar je za tega vašega ameriškega avtorja zelo eksotično, in se takoj zatem vrnili na delo. Bolj ko je čas tekel, bolj je bilo jasno, kako simboličen je prispevek najinega truda in kako učinkovit in vešč je Lenart. Na koncu sva ga z Janezom le še družno spodbujala, z bližajočim se večerom pa je naraščal občutek naše tovariške povezanosti.

So pa med našim druženjem pogosti telefonski klici sami zase govorili o velikem povpraševanju po Lenartovih nožih (posebno pozornost mi je vzbudilo naročilo noža za rezanje pršuta), tako da bi on lahko vse dneve izdeloval genialne umetniške nože za druge. Toda kot že rečeno, raje ima družabnejši pristop k delu. Želeni sanjski nož največkrat izdela tako, da človeka povabi na enodnevno vajeništvo in ga ustvari skupaj z njim, manj pogosto pa jih dela po naročilu ljudi, ki si ne želijo umazati rok. Njemu je pomembna izkušnja, ne kovanje dobička.

Ne gre samo za to, da sem postal lastnik noža, ki ga bom uporabljal vsak dan nekaj desetletij, ampak tudi za to, da sem izkusil to obrt in užival v delu z nekom, ki ga zelo občudujem.

Na poti domov sem se odločil, da bom svoj nož poimenoval »Janez the Slayer of Broccoli«, po slovensko »Janez, pokončevalec brokolija«. Možato ime. Prepozno sem se spomnil, da bi moral Lenartu naročiti, naj v rezilo vgravira »Zelenjava ni potica«. Pa drugič.

Hkrati pa so se mi že porajale nove ideje. To čudovito izkušnjo sem želel podeliti s prijatelji, zato zdaj berete ta članek, in že sem načrtoval nov obisk pri Lenartu. Doma imam veliko kartonskih škatel, ki jih moram uničiti, sem si mislil. Naslednjič bom izdelal žepni nož, »Pokončevalec paketov«. In morda bom takrat lahko izdelal tudi ekstra možato nožnico, ki mu bo ustrezala.

Prevod iz angleščine: Borut Omerzel

NEKAJ NOŽEV LENARTA PERKA:

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev