Mozetičeve Sanje v drugem jeziku so splet realnosti s fantazijo

To je za vaša druga Jenkova nagrada. Ker ni veliko pesnikov, ki so dobili dve, kaj vam pomeni?

Jenkovo nagrado smatram za eno redkih ali celo edino, ki še ni umazana od politike in pretirane kuhinje. Je bolj stanovska nagrada, sami avtorji jo podeljujejo drugemu avtorju. Prva nagrada leta 2003 za Banalije je bila nekakšen eksces na slovenski literarni sceni, ker je bila to prva knjiga z eksplicitno LGBT vsebino, ki je bila nagrajena v Sloveniji in je potem še kasneje vzbujala precej vprašanj in nelagodja. V teh 17 letih se je slovenska LGBT literatura izredno razmnožila in razvila in bila tudi nagrajevana, po drugi strani pa so časi postali malo bolj grobi, da ne rečem kar svinčeni.

Glede na to, da knjiga Sanje v drugem jeziku, potem ko je izšla, vsaj eno leto ni vzbudila nobenega posebnega odziva, me je zelo presenetilo, da je bila sploh nominirana. Še bolj pa me je potem presenetilo, da je bila izbrana. Je pa lepo, mi je všeč, če je knjiga opažena, nenazadnje se mi je zdelo, da je šla nekako mimo.

Ker ste omenili eksplicitne vsebine. Če je poezija nekaj intimnega, zakaj ne bi bila sprejeta kot taka? Gre vendarle za intimo in verjetno za predsodke na drugi strani.

Slovenska družba, kar se tiče istospolnih čustev in razmerij, absolutno še ni osvobojena, da ne bi imela predsodkov. Prej nasprotno, del družbe postaja vedno bolj konservativen, celo vedno bolj sovražen, napadalen. Za primer: edini komentar na objavo o nagradi na internetni strani RTV Slovenija je bil 'homoseksualna pornografija, toda ne za javni denar'. Ta komentar pove veliko, ker takšni komentarji izražajo mnenje velikega števila ljudi, zelo velikokrat celo tistih, ki so na poziciji oblasti in moči. Nikakor si ne predstavljam, da so stvari strašno napredovale v teh 17 letih, prej nasprotno.

Naslov aludira na nekaj, kar se ne dogaja v budnosti, česar ne moreš nadzirati. Tudi sami ste rekli, da je zbirka nastala v nekako polbudnem stanju.

Najprej sem začel z nekimi fiktivnimi ali napol resničnimi sanjami, z osebami, ki sem jih poznal in so umrle. Gre pa predvsem za tiste mrtve, ki so se me dotaknili, ali da sem jih osebno poznal ali da sem prijateljeval z njimi. Samo trije primeri so, ki jih nisem nikoli osebno srečal, sem se pa z njimi veliko ukvarjal kot prevajalec. Vsi so me po svoje zaznamovali, vsi so mi ostali toliko v spominu, da so bili vredni, da pridejo v sanje.

So pa te sanje nastajale tudi z bolj poglobljeno analizo ali študiranjem življenja teh ljudi, tako da se tudi to vpleta v pesmi. Recimo posamezni elementi, ki mogoče splošnemu bralcu niso tako znani, so pa znani, če se nekdo bolj poglobi v vsako osebo. Kako to berejo ljudje, ki te osebe niso poznali, ne bi vedel, verjetno pesem potem živi na drugačen način. V fazi nastajanja pa so se pojavljali še prizori z živimi osebami ali situacijami. Tako da so potem nastajale še te pesmi in so se živi in mrtvi prepletli v neko celoto.

V vaše sanje so se prikradli nekateri znani slovenski ustvarjalci, npr. Tomaž Šalamun, Brane Bitenc, Vojko Duletič, Metka Krašovec, Aleš Debeljak. Je bilo to zamišljeno tudi kot neke vrste posvetilo?

Da, mogoče ne slovo od njih, ampak oživitev spomina nanje. V bistvu sem jih skušal oživiti na najbolj slikovit ali sanjski način okoli posameznega elementa, ki mi je bil blizu. Recimo pri Debeljaku je takšen element judo, ki ga je treniral.

Zakaj naslovi na koncu?

Z naslovi sem imel od vedno težave. Odkar sem začel pisati kot najstnik, nisem pesmi nikoli naslavljal. Težave sem imel že s tem, da sem iskal naslove knjig. V določenih primerih, zlasti v zbirki Mesta ure leta, kjer se dotikajo stvari določenih mest, in tukaj, ko gre za sanje z določenimi ljudmi ali situacijami, pa se mi je zdelo potrebno, da dodam neko opombo. Ne naslov, ker si nisem želel, da najprej to udari v človeka, ampak da najprej prebere celo pesem in potem pride do nekakšnega podslova ali opombe, ki pojasni za nazaj, o čem je bral in jo mogoče potem s to vednostjo še enkrat prebere. Lahko pa že takoj na začetku pokuka, kam pes taco moli.

Če se vrneva k začetni tematiki. Vsako leto pripravljate tudi festival LGBT filma. Kako bo letos?

Na tem mestu bi najprej poudaril, da je knjiga, pa tudi prejšnja, ki je dobila Jenkovo nagrado, izšla v zbirki Lambda, ki izhaja pri Škucu. To je organizacija, ki jo ministrstvo za kulturo s številnimi drugimi meče iz stavbe na Metelkovi 6. Tudi festival LGBT filma, ki obstaja že 36. leto in je najstarejši kakršenkoli mednarodni filmski festival v Sloveniji, domuje v isti stavbi. Tako da ta deložacija grozi celotnemu LGBT gibanju v Sloveniji, zlasti pa tistemu delu gibanja, ki se ukvarja s kulturo in umetnostjo. Program festivala je zaključen in pripravljen po dnevih, zdaj pa ugotavljamo, ali bo Slovenska kinoteka od 12. do 20. decembra odprta ali ne in se deloma že pripravljamo, da ne bo. Tedaj bomo mogli izvesti virtualni festival, kjer bodo filmi dosegljivi na spletu.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču