Ta kolumna je za nas, ki smo žrtvovale svoj spanec, postavo in spolno življenje. Za nas, ki smo ponosne lastnice največjih podočnjakov, popraskanih dekoltejev in pričesk z vonjem po bruhanju.
- Za nas, ki naskrivaj podtikamo zelenjavo, se spopadamo z zverinskimi malčkovimi kremplji in žrtvujemo svoje bradavice, da postanejo delavski žulji.
- Za nas, ki smo spustile v svojo posteljo malega brcača, ki nas vso noč suva med rebra in rine na rob postelje. In vse njegove lego kocke tudi, da nas med spanjem žulijo do ledvic, da se počutimo kot princeske na zrnu graha.
- Za nas, ki smo prisiljene poslušati Crazy Frog, Baby Shark in Kokodakajoče pišče od Čukov, dokler nam melodije ne lezejo iz vseh por telesa.
- Za nas, ki bežimo na wc pod pretvezo, da nas zelo tišči, samo zato, da vsaj 5 minut v miru sedimo.
- Za nas, ki ne hodimo več same na wc.
- Za nas, ki smo pripravljene zapraviti celo premoženje za potomčevo obutev, ki so jo požegali pediatri in ortopedi, četudi zato same nosimo superge, ki so videle mnogo boljše čase.
- Za nas, ki se včlanjamo v Facebook skupine in kot prave detektivke iščemo sličice, nalepke, domine in podobne stvari, ki jih zbira naš podmladek (mimogrede, Rok iz Ljubljane, hvala za superfudija Grabožuža).
- Za nas, ki pijemo hladno kavo in jemo ostanke obglodanih jabolk, ki jih mladič ni zmogel dokončati.
- Za nas, ki 300 metrov prehodimo v 3 urah, ker se vmes pretvarjamo, da je pločnik lava.
- Za nas, ki nas vedno peče vest, da ne delamo prav. Da bi zmogle in morale bolje.
Za njih smo popolne
Priznam, odkar sem mama, imam večino časa občutek, da ne vem, kaj delam. V glavnem improviziram (dasiravno kdaj tudi kaj strokovnega preberem) in upam, da ne bo otrok pri 30 sedel pri psihoterapevtu, ker ga bodo zaradi mojih uspavank še v zrelem življenjskem obdobju tlačile nočne more. Včasih se sredi noči zbudim, tik pred paničnim napadom, zagotovo pa s slabo vestjo, ker sem ves teden zaradi službenih obveznosti otroku dovolila preveč risank in enostavnih ogljikovih hidratov.
Včasih imam občutek, da ni dovolj dobro. In morda tako čutiš tudi ti. In takrat se spomniva, da sva, ne glede na to, kako tečni, neurejeni, pasivni, nerazpoloženi in neatraktivni, sva morda danes, še vedno:
- Najljubša pevka svojega otroka. Tudi če ne zadeneva tona niti po nesreči.
- Najinim otrokom lepši od princesk. Čeprav se sami počutiva kot žakelj krompirja, ki ima namesto dojk praznjene lignje.
- Otrokova najljubša igrača. Boljša kot vse igrače, ki mu jih morda ne moreva kupiti, pa bi si želeli.
- Da sva influencerki z najpomembnejšim sledilcem - otrokom, ki je zrasel v nama in prišel skozi naju.
Nikoli več sama
Beseda mama morda zveni preprosto. Dve črki. Dva zloga. A sama funkcija, vloga in poklic so vse prej kot preprosti. Smo najbolj spretna inženirka, ki s svojim malčkom sredi dnevne sobe iz kock sprojektira velemesto. Najbolj potrpežljiva bolničarka in vedno dežurna pediatrinja, ki jo otrokova bolezen (lahko) boli bolj kot njega. Ki zdravi s svojim dotikom in ljubeznijo. Mama je profesorica vozičkanja, direktorica za podiranje kupčka, magistra za odstranjevanje temenc, vodja previjalne službe, dežurna lekarna in pogosto tudi vedno delujoča mlekarna. Ministrice za ljubezen in toplino smo. Predsednice sreče in kraljice naših prestolonaslednikov.
Čeprav delamo 24 ur na dan za najnižjo urno postavko, smo v resnici zelo bogate. Ko si enkrat mama, namreč nisi nikoli več sama. Vem, včasih se zdi to prekletstvo (sploh takrat, ko si želiš na wc-ju v miru in diskretnosti obrisati tazadnjo ali takrat, ko bi rad slišal svoje misli, pa to ni mogoče, ker nekdo cvili, ker mu poleti ne dovoliš, da v vrtec obleče pustni kostum Spidermana). A občutek, ko zaslišiš zjutraj drobne stopinje, ki pritacajo k tebi v posteljo, je neprecenljiv. Tudi če te že naslednjo sekundo prsti zgrabijo za nos ali ti začno na silo odpirati oči.
Občutek, ko te nekdo slinasto cmokne, je neprecenljiv. Tudi če ti že naslednjo sekundo reče, da ti iz ust smrdi po kakcu. Občutek, ko ti nekdo reče, da bo spal pri tebi, da te ne bodo pojedle pošasti, je neprecenljiv. Četudi to pomeni, da ti bo leva noga med spanjem visela s postelje in kljub velikanskemu jogiju, ki ga še vedno plačuješ na obroke, ne boš spala nič bolje kot takrat, ko si se v študenstkem domu stiskala na premajhi postelji s pijano sošolko s faksa.
Občutek, ko ti nekdo iz vrtca prinese risbico, na kateri imaš glavo sedemkrat večjo kot trup, je neprecenljiv. In tudi občutek, ko ti zapoje pesmico, v kateri so pomešane vse besede.
Nikoli mama
Spomnim se, ko sem v roke prejela svojo prvo materinsko knjižico. Temno modra barva in v njej predvideni datum poroda - 25. marec. Materinski dan. Kako simbolično, da bom prvič postala mama na materinski dan, sem pomislila, ko sem jo s ponosom pospravila v torbico. A to se ni nikoli zgodilo. Tisti otrok se ni rodil.
Zanimivo, kako se niti malo ne spomnim zdravnika in babice, ki sta mojega otroka spravila na svet, medtem ko mi bo za vedno ostal v spominu obraz mladega svetlolasega specializanta ginekologije, ki mi je tiste vroče avgustovske nedelje rekel:
"Žal mi je, gospa, a danes ne vidim več utripov. Iskreno sožalje."
Spomnim se vsake dolge sekunde, ko je živčno premikal napravo za ultrazvok levo in desno, kot da bi hotel prebuditi speči plod. Ko je poklical starejšega kolega, da je potrdil tisto, kar je sam že vedel, a je upal, da se je morda zmotil. Spomnim se visoko noseče medicinske sestre, ki je imela solzne oči (čeprav gotovo nisem bila ne prva in ne zadnja nosečnica, ob kateri je stala, ko so ji v odpustnico napisali missed abortion. Splav z odmrtjem ploda.).
Spomnim se, katere spodnje hlače sem imela oblečene, ko sem zagledala prve kaplje krvi, kakšen okus sem imela v ustih, ko sem v kovinski bolniški kahli zagledala odmrli plod. Kako močno so udarjali zvonovi bližnje cerkve, ko sem brez utripov v maternici vlekla težke noge po hodniku ginekologije mariborske UKC in si hkrati mislila, kako bolan smisel za humor ima življenje.
Tudi vsega tega se spomnim vsako leto na 25. marec
Materinski dan. Zato je ta kolumna tudi za vse tiste, ki jim nikoli ne bo dano biti mama. Za tiste, ki vsak mesec, ko se ponovno pojavi mesečnica, doživijo nov poraz. Za tiste, ki si tako močno želijo, da že čutijo prve znake nosečnosti, a jih minus na palčki vedno znova spomni, da so le sanjale. Za tiste, ki jočejo od sreče, ko na testu zagledajo prvi plus, a že na prvem pregledu srček, ki ga nosijo pod srcem, ne bije več. Prvič, drugič, tretjič ... Ta zapis je tudi za tiste, ki vztrajajo, upajo in jočejo. Ki hodijo na boleče posege, si vbrizgavajo hormone.
Za tiste, ki so že opremile sobico in zlikale oblačila, a se iz porodnišnice niso vrnile z dojenčkom. In za tiste, ki so najmočnejšo vseh ljubezni - materinsko - živele in čutile, a je trajala prekratko.
Za vse, za katere bo ta dan vedno opomnik največje življenjske bolečine. Opomnik lastne nepopolnosti. Največje izgube. Najbolj boleč dan v letu.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
