»Naše življenje je lepo, kolikor se nam je lepega zgodilo na tej poti.«

Pravzaprav je pisatelj in pesnik Feri Lainšček, letošnji prejemnik glavne Prešernove nagrade na tej poti ostal radoveden, še zmeraj se čudi temu svetu in upa, da bo dobro spet premagalo zlo, predvsem pa je ostal pesniška duša.

Kaj za vas pomeni živeti svoje življenje?

Zdaj, ko se tudi ob nagradi za življenjsko delo nekako oziram nazaj, se mi potrjuje to, kar sem ves čas čutil in nosil s sabo ter se tudi ravnal po tem. Namreč, da mora človek hoditi po svoji poti. Nisem se videl v jatu, čeprav sem vedel, da jato pomeni zaledje in je lažje. Tudi črednim nagonom sem se zmeraj izogibal, čeprav sem vedel, da je v čredi lažje, sem zmeraj iskal samosvoje samotne poti, ki so seveda daljše. Zagotovo, če hodiš po samotnih stranskih poteh potrebuješ dlje časa, da nekam prideš.

So stranske in daljše poti tudi priložnost, da se nam več zgodi?

To je to, na takšni poti se več zgodi. Kakorkoli obračamo, ne gre za cilj, ampak za pot do cilja. Ne vem, če znaš pravilno ceniti cilj, ko ga prehitro dosežeš. Pravzaprav ne vem, če je smisel v cilju, menim, da je smisel v poti, torej v tem, kar se nam na tej poti zgodi.

Pomislil sem na stavek, ki ga je zapisala hčerka na FB – ju zdaj, ko je odšel naš kuža Goldi: »Življenje je lepo, kolikor so lepi naši spomini. V 12 letih je naš pasji prijatelj napolnil naša življenja z njimi.« Sam ne bi vedel tega bolje povedati. To je to, naše življenje je lepo, če citiram hčerko, kolikor lepega se nam je zgodilo na tej poti.

Gre za to kako se odpravimo na pot?

Verjetno bi se mi več zgodilo, če bi šel peš v Ljubljano in nazaj, kot pa zdaj, ko se odpeljem z avtom v dveh urah tja in v dveh urah nazaj. Še na bencinskih črpalkah se ne morem ustaviti, ker ne morem dobiti kave in ne smem z nikomer klepetati. Zmeraj sem najraje imel pot, karkoli se mi je lepega dogajalo. Kamorkoli sem šel, v Ljubljano, na Dunaj ali v Zagreb, vedno sem imel najraje pot, trikrat, štirikat sem se ustavil na črpalkah, naletel na ljudi, ki jih poznam ali tudi take, ki jih ne poznam, ali si preprosto vzel eno uro in tam meditiral. To mi je bilo najlepši del poti. Nekateri verjetno uživajo ob prehitevanju ali v hitri vožnji, jaz pa sem užival v teh pavzah na bencinskih črpalkah, kar mi zdaj zelo manjka.

Ste med pisanjem romana Kurji pastir, v katerem se vračate v čas vašega rojstva, tudi kaj razmišljali o smrti?

To bi bila prehuda naloga. Bolj je zanimivo to, da sem v tem vračanju s pomočjo Jungove metode, ki jo je imenoval aktivna imaginacija in jo je uporabljal za psihoanalitične namene, razvil svoj ustvarjalni postopek. Veliko stvari lahko oddelam v sanjah, saj si lahko sprožim sanjanje in v sanjah sem se zelo intenzivno vračal v čas svojega otroštva ter se v bistvu družil s pokojnimi, z očetom, mamo, z mnogimi, ki so opisani. Najprej me je tega bilo zelo strah, potem sem to doživel kot nekaj neobičajnega, lepega. Zanimivo, da so v vračanju ti čustveni momenti popolnoma drugačni, ker se takrat ne zavedaš, da je to že vse mimo. Takrat sem tam.

Kaj pa, ko ne pišete na tak način?

Moj ustvarjalni postopek je tudi sicer tak, da sem del dogajanja tudi, ko ne pišem o otroštvu. Nisem zgolj vsevedni in vsemogočni pripovedovalec, torej nekdo, ki bi premikal figure na šahovnici, ampak sem z vsemi svojimi literarnimi liki ves čas v dialogu. V bistvu imajo svobodno voljo, zato me včasih ubogajo, včasih pa tudi ne povsem. Skratka, pisanje romana je zame pravzaprav tudi nekakšno potovanje.

Vam je vznemirljivo to, da ne veste, kaj se bo naslednjo sekundo zgodilo?

To je tisto najlepše. V bistvu je vsak trenutek na tem svetu ena majhna večnost, tega običajno ne doživljamo na tak način.

Zaradi tega v romanu Kurji pastir ni prostora za balast?

Po eni strani niti ni bilo prostora za ne vem kako okrasje, po drugi strani si ni bilo potrebno ničesar izmišljati. Niti slučajno si ne zamišljam, kako bi se počutil, če bi se zdaj moral očetu in mami na grob opravičevat, da sem si kaj izmisli in lagal. To preprosto ne gre.

Ste do sebe zahtevni, kaj od sebe zahtevate?

Ne vem, če je zahtevnost pravi izraz, mogoče je doslednost boljši. Saj je pred mano vedno znova belina papirja, ali pač praznina ekrana, in iz tega se lahko marsikaj rojeva. Vse bolj spoznavam, da so na koncu najbolj pomembna prava vprašanja in pošteni odgovori. To verjetno zdaj drugače razumem, kot sem razumel pred 30 ali 40 leti, ko se mi je zdelo pisateljevanje tudi igra in, da gre tako zelo zares. Če pa z leti ne bi prišel do tega spoznanja, bi pa lahko bil na koncu razočaran. Lahko bi preveč časa porabil za igro, metaforično rečeno. To sem spoznaval postopoma, ko sem kot pisatelj hodil na obiske po šolah in se pogovarjal z otroki in ugotavljal, da je najboljše, če se z njimi pogovarjam resno, tako kot se pogovarjam z odraslimi, da jih ne poskušam zgolj zabavati, ker to drugi počnejo mnogo bolje. Potem sem v nekem trenutku rekel »Ok, saj imamo raznih vrst zabavljače, ampak jaz kot pisatelj moram stati za tem kar sem napisal in se z resnostjo odzivati v teh pogovorih.« Sčasoma sem ugotovil, da so me ravno zaradi tega sprejeli in razumeli.

Kako pa se pogovarjate z vnukinjama?

Različno, otroci so v različnih fazah, ena vnukinja je stara pet let, mlajša pa dve leti. Recimo starejša je že lahko razumela, da je kuža Goldi umrl, mlajša, ki je stara dve leti, je vprašala ali je umrl zelo ali malo, ker seveda še ne more razumeti smrti. Sicer pa se z vnukinjama veliko pogovarjam, najraje o lepih in prijetnih stvareh. Vem, kako zelo je za otroka pomembno, če mu pomagamo ta svet razumeti s pomočjo zgodb.

Kaj štejete za svoj največji uspeh?

To, da sem še vedno radoveden, da se še zmeraj čudim temu svetu, da sem še vedno rad na svetu, da še zmeraj upam, da bo dobro spet premagalo zlo. Največji uspeh se mi zdi to, da sem ostal pesniška duša. Menim, da me je ob vseh zgodbah ravno radovednost spravila na pisateljsko pot. Če nisi radoveden, če se ne čudiš temu svetu, če ni tega v tebi, potem po mojem ne moreš kaj vrednega napisati.

»Pravzaprav ne vem, če je smisel v cilju, menim, da je smisel v poti, torej v tem, kar se nam na tej poti zgodi.«

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču