Nina Ivanišin Janežič in Klemen Janežič: "Pride večer, ko se zdi odločitev, ki si jo sprejel, napačna, a pomaga, da v tem nisi sam"

Igralca SNG Drama Ljubljana. Žena in mož. Starša. Dobitnica nagrade Prešernovega sklada in najmlajši igralec, ki se je kadarkoli pridružil Draminemu ansamblu. Po drugi strani pa tudi Martin Rozman iz Usodnega vina in Luka Čeh iz serije Ja, Chef! ter Aleksandra iz Slovenke in Anica iz filma Piran, Pirano. Tako ali drugače: občinstvo jima v vseh oblikah jé iz roke.

Letošnjo gledališko sezono v Drami sta odprla z vlogama v predstavah Dan, ko jaz ni bil več jaz Rolanda Schimmelpfenniga (Klemen), eksperimentalnim, sodobnim filozofsko-psihološkim besedilom, ki secira človeško psiho, odnose in življenjske odločitve ter Antigono Dominika Smoleta (Nina), eno največjih, večno aktualnih slovenskih dramskih klasik. Z njima smo se pogovarjali o igri, kulturi, družini in življenju, zaupala pa sta nam tudi, kako se zaposleni v največjem slovenskem gledališču trenutno simbolno poslavljajo od prostorov, ki jih bodo morali po tej sezoni zapustiti zaradi prenove.

Predstavi Dan, ko jaz ni bil več jaz in Antigona sta za laičnega gledalca precej na različnih koncih gledališkega spektra, tudi režiserja obeh sta različnih generacij. Katera smer vama je ljubša? Igrati v kanonu, ki z vsako novo uprizoritvijo pridobi na aktualnosti, ali se poglabljati v povsem nova besedila?

Nina: Težko bi rekla, da mi je kaj ljubše, ker je vse izziv. Ko se lotiš klasike, se spustiš v zgodbo, ki je že zelo obdelana. Pri svetovnih mogoče še malo bolj kot pri domačih, pa vendar. In mogoče da je vsaj začetek malce obremenjen s to prtljago, a se vsaj pri meni običajno izkaže, da je ta obremenjenost motnja, da ni konstruktivna. Tako da mi je ljubše, da se v takih trenutkih osredotočim na režiserko ali režiserja, ki se ukvarja s tekstom.

V primeru Antigone Janeza Pipana je šlo za priredbo, kar pomeni, da smo besedilo že dobili prirejeno, v tirih režijskega koncepta Janeza Pipana in z njegovo razlago. Poleg tega je bila dodana vrednost, da je Pipan zelo dobro poznal kontekst, v katerem je drama nastajala, tudi osebno je poznal Dominika Smoleta, z njim večkrat izmenjaval misli. V tem primeru smo torej vstopali v neko zelo zanimivo zgodbo. Je pa vsaka predstava nov poskus ugotoviti, kako se jo danes dela, uprizarja, igra in to ni vezano na to, kako novo ali staro je dramsko besedilo.

Klemen: Kot igralec tudi sam nimam preferenc. Predstava Dan, ko jaz ni bil več jaz ima sodobnega avtorja, tudi besedilo je pisano izjemno sodobno v smislu formata, razdelitve vlog ... tu je morda razlika od dela na velikem odru pri Antigoni, kjer so igralci zaobjemali eno vlogo, se ukvarjali s to vlogo in odnosom te vloge do ostalih vlog in okoliščin. Mi smo v bistvu na novo delili vloge znotraj samega teksta. Maša Pelko, režiserka predstave Dan, ko jaz ni bil več jaz, zna kot režiserka in dramaturginja v besedilu neverjetno spretno zaznati, kaj je najbolj zanimivo in splesti mrežo dogodkov, ki jih običajno oko ob prvem, drugem ali tretjem branju ne najde. V tem smislu je mogoče delo igralca v taki predstavi drugačno, ker režiserka zelo vključi celotno ekipo, ta ekipa se oplaja medsebojno in potem tudi iščeš način, kako na novo izumiš določen prizor. Predstava je v bistvu neverjetno natančna, od igralca zahteva vživitev v parsekundne odnose in prekinitev tega, klasičnega dramskega loka ni.

Zato po mojem mnenju ne gre toliko za nasprotni si predstavi, ampak popolnoma drugačna gledališka ustroja z drugačnimi gledališkimi sredstvi, ki tudi na drugačen način uporabljata igralce. Meni se zdi velik plus za Dramo, da imamo ti dve predstavi hkrati na repertoarju, pa tudi sicer je za igralca najbolj zanimivo, da prehaja iz projekta v projekt brez nekega sistema, ki bi ga lahko naštudiral, ampak da mora vedno najti novega. To je tisto, kar dela ta poklic tako zanimiv.

Nina: V tem pogledu je Drama res bogata in zmeraj je bila ... in upam, da bo še naprej ponujala raznolike priložnosti, nova dognanja in spoznanja, ne samo vsebinska, ampak tudi znotraj gledališčenja teh.

Je kaj, kar v gledališču pogrešata, tematike, besedila, ki se vama zdijo po krivem zapostavljena?

Nina: Gotovo je kakšno področje zapostavljeno. Ko se kot umetniški vodja v gledališču odločiš za eno temo, ki jo želiš obravnavati, boš gotovo izpustil vse ostale. Sama bi si želela predvsem, da je gledališče v komunikaciji s skupnostjo, s problemi, ki jo tarejo in da se nikoli ne osami oziroma ogluši za svet. Gledališče mora biti v dialogu z družbenim dogajanjem: političnim, ekološkim; pa tudi s človekom. Ne nazadnje se je zmeraj ukvarjalo s poznavanjem človeške narave, zakaj človek deluje, kot deluje, ali bi lahko drugače ... mislim pa, da ni dolžno odgovarjati ali iskati rešitev, če pa se te pojavijo znotraj te obravnave, je to več kot dobrodošlo.

Glede tem, ki bi si jih želela, pa: zdi se mi, da govorimo o nekih težavah, potem pa se do njih vedno malo distanciramo. Naša naloga je, da odpiramo svoje dušice in srca in priznavamo, da tudi mi nismo imuni na to, da nismo nad situacijo, ki je prikazana. Ko na odru gledamo hladen zakonski odnos, si na primer ne priznavamo, da ta hlad seveda prihaja tudi od nas. Tu bi si želela več iskrenosti. Mislim pa tudi, da bi moralo biti več prostora za LGBT vsebine.

Torej, da bi se pojmovanje ljubezni razvilo do te mere, da ne bi bilo nič čudega, če v ljubezenskem odnosu vidimo dva moška ali dve ženski. Tega v Drami zgodovinsko ni, če pa je že, je osvetljeno zelo mimogrede in menim, da imamo še ogromno manevrskega prostora. Seveda pa ne na takšen način, češ, lotevamo se tega, ker je to zdaj aktualna tema in jo bomo sproblematizirali. Pojmovanje, dojemanje intimnega odnosa bi se moralo razširiti avtomatsko, ne da bi to posebej naslavljali.

Klemen: Res je, če imamo prizor, ki je do neke mere intimen, pa se dogaja med moškim in žensko, bi ga režiser gotovo speljal na nek precej ekspliciten način, če bi v njem nastopala dva moška, pa bi bil veliko bolj površen. Odkar se je začelo gibanje Jaz tudi, tudi nad našim prostorom visi nekakšen klicaj nad pozicijo ženske v vseh spektrih, tudi v umetnosti. Vendar se mi zdi v osnovi narobe, da zastavimo "ženski projekt", "žensko ekipo", "žensko režiserko", ženske teme" in tako dalje. V vsem tem je po mojem mnenju že od začetka toliko prtljage in odgovornosti do "ženske ekipe", da je skoraj nemogoče zadostiti vsem pričakovanjem. In pogosto se je dogajalo, da te predstave v bistvu niso imele pravega naboja, ostrega roba. Po drugi strani imamo predstave, ki te tematike že nosijo v sebi. Feminizem, pedofilija, homoseksualnost, transseksualnost ... tovrstne teme se najdejo tudi v klasikah, sploh če jih beremo s sodobnim očesom.

Vendar pa se mi pogosto zdi, da režiserji in režiserke zavoljo tega, da mora biti to abonentska, gledana predstava, teh stvari ne upajo zares razviti ali pa na ta področja sploh ne posegajo. Moja želja je, da bi znotraj nekega besedila, v katerem se jasno pojavi pedofilija, a ponavadi to obdelamo bolj na hitro, ta del popolnoma sproblematizirali. Na tak način bi gledališče naredilo korak naprej v smislu sporočila, ideje, v smislu radikalnosti, ki jo lahko nosi.

Osebno me pogosto popade strašna jeza ob tem, kaj vse se dogaja v svetu. Človek sploh ne ve, kje bi začel ... vendar ta jeza ni vseobsegajoča, ampak zelo konkretna. Mogoče tudi zato, ker sem v letih, ko je progresivnost edina pot, ki jo vidim. Zelo pomembno se mi zdi, kaj počnemo mi kot generacija, ki še nimamo zares neke družbene moči, ampak nekoč jo bomo imeli. Čez deset ali petnajst let bomo tisti, ki bodo lahko spreminjali stvari.

Pa mislite, da nam bo uspelo? V vsaki generaciji so tudi tisti, ki imajo raje status quo.

Klemen: To je mogoče res, ampak z vsem tem nasiljem, ki je trenutno prisotno po svetu, jih je zelo veliko enostavno na strani nenasilja. Tudi generacija za nami je več kot jasno aktivistična. Če samo pogledamo naše civilne družbe, pa načine, na katere se je prijavljalo razne zlorabe, nasilje ... v tem vidim neko moč, ki je naša generacija še nima, jo pa voha. Mogoče je to naivno, ampak ta jeza mi do neke mere pomaga, da vem, da bo prišel čas, ko bo mogoče nekaj spremeniti. 

Nina: Jaz pa mislim, da je moč mogoče že pri nas. Že s takim razmišljanjem, z močjo in energijo nekih let, ki jih trenutno imamo. In ko smo že pri tem, se mi zdi, da ima SNG Drama zdaj, ravno s prenovo, idealno priložnost, da prevpraša celotno infrastrukturo: v smislu pozicije odnosov, tega, kar gledališče danes potrebuje, vsega. Če že prenavljamo prostore, prilagodimo in prenovimo še sistem. Kot so se nekatere stvari v njem že spremenile. Pri svoji generaciji recimo vidim, da imamo drugačen odnos do ravnateljice oziroma ravnatelja drame. Ne v smislu spoštljivosti oziroma nespošljivosti, gre enostavno za to, da so odnosi enakovrednejši. Ni absolutne oblasti ali strahu pred neko funkcijo, ki je bila mogoče prisotna pred 50 leti. 

Klemen: Tudi odnos režiser/režiserka-igralka/igralec se je zelo spremenil in gre bolj v smer enakovrednega dialoga, spoštovanja. Z mlajšo generacijo režiserjev in režiserk je sploh prišlo neko zavedanje in spoštovanje, kaj vse igralec je. Ker mlajši režiserji/ke igralce res uporabljajo na veliko veliko načinov. In moraš res imeti dober odnos z igralcem, ne v stilu jaz te imam na distanci, moj asistent se pogovarja s tabo. Že to se mi zdi neverjetno zdrav odnos in pokazatelj nekih sprememb. To generira tudi neko ekonomijo zdravih odnosov in manj prostora za zlorabo pozicije moči.   

Nina: Sama sem veliko sodelovala tudi z malo starejšimi režiserji. A tudi če gre pri režiserju, vzemimo primer Janeza Pipana, za nekoga iz zrele, izkušene generacije, ni bilo pri sodelovanju absolutno nobenih težav. Enako lahko rečem, da v Drami nikoli nisem imela težav, ker sem mlada in ker sem ženska. Moje mnenje je bilo zmeraj sprejeto tako pri moških kot pri ženskih sodelavkah oziroma če so se pojavili kakšni nesporazumi, niso bili vezani na spol.  

Ko smo že pri tem: se je za vas kaj spremenilo po rojstvu hčerke? Maša Pelko, ki je režirala Dan, ko jaz ni bil več jaz, je v nedavnem intervjuju za Nedelo poudarila, da režiserke, ki se odločijo za družino, še vedno gledajo postrani, in da si ravno zato želi, da bi ženske znotraj gledališča, pa tudi nasploh, vzpostavljale svoj režim in ne poskušale delovati v moškem.

Nina: Gotovo sem začutila odgovornost oziroma potrebo po tem, da bi bila še bolj aktivna ali pa še glasnejša v opozarjanju na krivice in nepravilnosti. Zdi se mi, da je moja odgovornost kot mati, da se še bolj angažiram, ne le zaradi svoje hčerke, ampak tudi zaradi njene generacije. Verjetno igra vlogo tudi to, da je hčerka – želim si, da ne bi imela nobenih težav zaradi svojega spola, da bo vedno prišla do besede, da se bo počutila enakovredno in varno.  

Pa pri vas, Klemen?

Klemen: Rečem lahko samo, da se je pri meni pojavila neka, radikalno rečeno ničelna toleranca do določenih stvari. Lahko je to povsem praktično, glede mojega urnika: če nekaj ni produktivno, me to enostavno ne zanima več. Prej sem z veseljem posedal z ljudmi, pogovarjali smo se o stvareh, ki v resnici niso imele smisla, nič si nismo povedali, zdaj pa tega res ne počnem več. Poleg tega se takoj, ko vidim, da se dogaja nekaj, kar je absolutno narobe in napačno, aktiviram, pa naj bo to s podpisom za dobro stvar, z dejanjem ... to ni nikakršna agresija, samo večjo samozavest imam, da izpostavim, kar se mi ne zdi v redu. Ker ne bi nikoli rad, da se moj otrok znajde v takih situacijah ali da se mu zgodi nekaj slabega, ker se kot družba ne znamo zediniti glede pomembnih stvari.  

Nina: Pa še nekaj bi dodala. Ravnokar sem dopolnila 38 let in že nekaj časa delam v gledališču. V Dramo sem prišla pred 15 leti in to, da vidim, da sem imela takrat boljše pogoje, kot jih imajo kolegice in kolegi, ki prihajajo iz akademije zdaj, se mi zdi absolutno narobe. Mislim, da finančno nazadujemo, pa bi moralo biti prav slovensko narodno gledališče tisto, ki bi postavljalo standard in pravilno vrednotilo igralsko delo. Sicer imamo v Drami dovolj zdravo klimo, da se zavedamo težav in zelo hitro reagiramo, ampak seveda je naša dolžnost, da se karseda trudimo v tej smeri. Razumem, da denarja ni, ampak vseeno bi morali biti znotraj nekega proračuna maksimalno odgovorni, kaj počnemo s tem svojim kupčkom. 

Kljub mladosti je diapazon vajinih vlog izjemno širok, tako gledaliških kot vlog v popularnih filmih in serijah. Nina, vi ste na primer že v zgodnjih dvajsetih navdušili v filmu Slovenka, Klemen, vi pa ste nedavno zaigrali v seriji Ja, Chef!, vaš televizijski preboj pa se je zgodil z glavno vlogo v seriji Usodno vino. Televizijsko in gledališko občinstvo sta dve različni množici, ki niti nista nujno presečni. Vaju frustrira, da bosta za določen delež ljudi ne glede na vse izvrstne vloge v gledališču morda vedno Martin Rozman iz Usodnega vina ali Aleksandra iz Slovenke?

Klemen: Moj odgovor na to bo kratka anekdota. Leta 2016, ko je bilo Usodno vino že zunaj, sem kot mlad, 24-letni igralec delal magistrsko predstavo na programu Umetnost giba, Torzo. V tej predstavi sem izvajal butoh tehniko, bil sem popolnoma pobrit, premazan v belo, vržen v nek industrijski prostor in sem 50 minut izvajal japonsko plesno gledališko veščino, torej nekaj popolnoma drugačnega od te serije. Ti avtorski projekti, povezani z gibom, so nekaj za mojo dušo, s tem se napajam in kljub temu, da sem imel takrat strašno naporen urnik, je bila to zame glavna stvar.

Seveda pa gledalci večinoma mislijo, da je tvoja glavna stvar serija in da za to živiš. V tistem času sem dobival veliko sporočil oboževalk in oboževalcev, kje me še lahko vidijo. V Drami, kjer sem takrat igral Vronskega v Ani Karenini, je bil že tako ali tako povečan obisk. Eni od oboževalk, ki je spraševala, če je mogoče videti še kakšno mojo predstavo, sem tako poslal vabilo na Torzo. Na to predstavo je prišla skupaj s svojo ekipo prijateljic, oče jih je pripeljal iz Velenja. Danes me to dekle s svojo ekipo prijateljic s kombijem hodi gledat po Sloveniji, kjerkoli in karkoli naredim. Poleg tega pa je tudi sama postala plesalka. 

Tako da – ja, za nekoga bom gotovo vedno Martin Rozman, za nekoga Luka Čeh in me tako tudi kličejo po ulicah. A vseeno je to občinstvo, ki me spremlja, največja nagrada pa je, ko občinstvo migrira z enega v drugo polje. Taka zgodba je zame nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi. Pa mogoče to, da s prepoznavnostjo pridejo tudi možnosti za interakcijo s to publiko, torej neke delavnice, kjer jim lahko predstaviš povsem drugo plat te umetnosti. Kdor te želi, te seveda lahko vedno zapakira v nek predal, češ, aha, ti si ta luštkan fantek, malo si tu in malo tam, a kdor me želi res spoznati in pogledati, kaj vse delam poleg tega, ima vse možnosti za to. Od vsakega igralca je odvisno, koliko materiala ima in kaj vse nosi s sabo. Nekaj časa sem se absolutno obremenjeval s tem, sploh zaradi določenih režiserjev in kolegov, ki te hitro popredalčkajo, a drugega kot to, da naprej delaš in si zvest samemu sebi, ti v bistvu ne preostane.

Nina: Jaz v tem smislu nisem toliko prepoznavna. Moram pa reči, da nisem komercialnih projektov, kot so serije, nikoli vrednotila nižje po poslanstvu in našem vložku. Zdi se mi, da je vsem igralcem v interesu, da se TV produkcija vzpostavi na višjem nivoju, kakor je bila pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. In nivo se zdaj drastično dviguje. Tudi telenovele, kot sta Ena žlahtna štorija in Usodno vino kot prvi, so omogočile marsikaj, nabrale občinstvo in vzpostavile kader za tovrstno snemanje. S tem se je začelo, da lahko zdaj, sedem let pozneje, govorimo o nivoju serij Ja, Chef! ali Gospod profesor.

Gospod profesor je za slovenske serije gotovo mejnik v minutaži, relevantnosti, bogati produkciji in tako dalje. Trenutno v Antigoni igram z Jurijem Zrnecem, pa pri občinstvu ne vidim nikakršnih težav, da bi ga slabše sprejemali oziroma mu ne dopuščali nekega drugega izraza, ker ga imajo zakodiranega kot Jurija Zrneca iz serije. Enako v Ja, Chef! gledam humorističnega Mateja Puca, ki ga po drugi strani vidim v vseh možnih drugačnih stvaritvah v Mestnem gledališču ljubljanskem in še in še. Mislim, da je vse to absolutni plus in snemanje serij nikakor ni povezano s tem, ali si pravi igralec ali ne. Če to koga ne zanima, ima seveda vso pravico, da v tem ne sodeluje, mislim, pa da ne bi smeli biti pretirano vzvišeni do tega.  

Nismo snobizma že presegli?

Klemen: Niti ne. Pa saj med igralci to v bistvu nikoli ni bil problem, večinoma se zavedajo, da je to resno delo, ne da se greš ti na set serije malo spočit. Mogoče sem občutil nekaj distance od nekaterih režiserjev in režiserk po snemanju Usodnega vina. Na srečo sem potem dobil še priložnosti, kjer sem lahko pokazal svoj izraz.

Saj konec koncev je bistvo igralca, da se prelevi v različne vloge. Če je zahtevano od njega, igra nek lik v seriji, po drugi strani pa se na povsem drugačen način izkaže v gledališču. Saj vemo, da so vsi naši vrhunski igralci, ki jih cenimo, vrhunski na vseh platformah: film, serije, reklame, gledališče. Pokojni Jernej Šugman je najboljši primer tega. Kot vratar Veso je bil fantastičen, tu pa je enako fantastično igral karakterne vloge, kralje, ljubimce... Nanj se vedno spomnim, ko imam kakšno dilemo, ker je bil res cenjen pri vseh občinstvih in režiserjih.

Se trenutno dogovarjata za kaj novega, pa naj bo to serija, film, projekt?

Nina: Lahko povem za sodelovanje pri kratkem filmu, snemal se bo februarja 2024 z mešano, mlado ekipo, če bo šlo vse po sreči, delno sestavljeno iz slovenskih in delno iz hrvaških igralcev.

Klemen: Pri meni je povečanje družine, snemanje serije Ja, chef!, prej pa tudi covid, povzročil neko pavzo med avtorskimi projekti oziroma čas nabiranja materiala. Nisem imel niti možganske kapacitete, da bi se sploh podal tja. A zdaj se z našim Zavodom 0.1 (zavod za sodobno umetniško prakso in teorijo, v katerem sta poleg Janežiča še Jernej Bizjak in Sara Živkovič Kranjc, op. a.) pogovarjamo o sodelovanju s Fabiem Libertijem, fantastičnim italijanskim koreografom, ki deluje predvsem v Skandinaviji in Nemčiji, na skupnem projektu pod produkcijo Zavoda 0.1, mene pa seveda tudi že srbijo pete in se že pripravljam na še nekaj novega, ampak ta hip še ne morem izdati več. (smeh)

Nina: Jaz pa se zelo veselim tudi Draminega laboratorija. To je meni zelo ljuba platforma, ki še nekaj časa ne bo zaživela, čaka na svoj prostor, ki bo zagotovljen v novi Drami. Ne vem, kaj se bo s programom dogajalo v nadomestnih prostorih, kjerkoli že bodo, ampak ravnateljica zaenkrat še ne odpira platforme, ker nima sredstev zanjo, kar se mi zdi odgovorno. Ko pa seveda bo to omogočeno, se mi zdi, da bo velik interes, da zaživi. Raziskovati, kako se gledališče ukvarja z gledališčem, me nenormalno intrigira in gotovo vidim svojo prihodnost v tem programu.  

Ravnokar se je začela prva faza dolgo pričakovane prenove Drame. Kako to vpliva na vzdušje v hiši? Je selitev in misel na to, da boste nekaj let igrali v nadomestnih prostorih, za igralce stresna?

Klemen: Najbolj stresno je vse skupaj za tehnične ekipe naše Drame, ki morajo vse skupaj preseliti. Že zadnje leto so po hodnikih škatle, razne stvari se vozijo naokoli, okoli nas je trenutno praktično gradbišče… A razen tega mi selitve trenutno ne občutimo, privilegij umetniškega sektorja je, da pridemo v službo in delamo, kar smo delali do zdaj.

Selitev sama pa mi osebno pravzaprav predstavlja izziv. Mislim, da je to super priložnost za Dramo, da najde nek nov spekter publike in da z novim prostorom pridejo novi obrazi, z novim repertoarjem mogoče tudi malo drugačna publika. Ko pa pridemo nazaj, bo več odrov in možnosti, produkcija bo lahko še bolj raznolika in na višjem nivoju, kar pomeni, da boš lahko nahranil več različne publike. Glede tega, da bomo zdaj nekaj let igrali na drugem odru, pa se mi zdi, da imamo igralci že toliko izkušenj z gostovanji, da za nas to ne bo velika težava. Naša telesa so nenazadnje neverjetno prilagodljiva.  

Nina: Mogoče se na prvi pogled res vidijo bolj minusi, ampak osebno mislim, da bo za izkoristiti neko novo obdobje. Tudi za nas, za ekipo. Smo ustaljen ansambel z vsemi sodelavci in ocenjujem, da smo v zelo dobri formi, da zmoremo marsikaj, tako da bomo tudi to, čeprav bo najbrž trajalo kar nekaj let.  

Klemen: Omeniti pa velja, da se znotraj Drame trenutno odvija zelo lepa zgodba. Imamo komisijo, sestavljeno iz nekaj zaposlenih iz Drame, ki vsak mesec skrbi za to, da se poslovimo od enega prostora v Drami. Vsi zaposleni se dobimo na druženju, pobira se prispevke, vsak lahko prinese, kar doma speče, nabere se pijača ...

Ravnokar smo se prvič poslovili od desnega odra, dogodek sta organizirala sektorja tehnikov in rekviziterjev, "dresscode" je bila delovna obleka. In moram reči, da je to res nekaj izjemno lepega. Poslavljamo se tudi od sten, izberemo si eno steno, na katero napišemo različna sporočila. Zdi se mi, da je tako prenova tudi nekakšen način, da se zaposleni združujemo. Naslednji žur bo v Drama kavarni, potem pa nadaljujemo v garderobah. (smeh)

Drži, da boste zaposleni iz stare Drame ob selitvi lahko odnesli en predmet, ki vam je posebej pri srcu, pa naj bo to kostum, stol, rekvizit? Če ja, kaj bosta izbrala?  

Nina: Najprej se je govorilo celo o dražbi teh predmetov, ki imajo neko vrednost, vendar še ne vemo, ali bo izvedena.

Klemen: Načeloma pa ja, ena stvar ti pripada, podobno kot ko zapustiš snemanje. Jaz bi nedvomno vzel svoj prvi rekvizit, dvojni nož iz prve predstave, ki sem jo odigral v Drami, Misterij Buffo. Ravno pred kratkim ga je Jure Henigman, ki je moj cimer v garderobi, uporabljal za neko vajo in ko sem ga zagledal, se mi je nemudoma prebudil spomin – ah, špekulant! (smeh)  

Nina: Jaz pa težko rečem ... najraje bi vzela vse. (smeh) Me pa zelo pritegnejo fotografije ali posnetki. Na tem tudi zdaj intenzivno delamo, čim več bi radi fotografirali, posneli bivanje v teh prostorih itd. ker to pa je gotovo nekaj, kar zelo komunicira z mano.

Igralski poklic zna biti precej kaotičen. Jugoslovanska igralka Mira Furlan je v svoji avtobiografski uspešnici namignila tudi na alkoholizem med jugoslovansko igralsko srenjo, ki bi ga naj bilo danes sicer manj, pa vendar ta poklic še vedno spremljata določena hektičnost in maničnost. Tako življenje te lahko hitro preveč potegne vase, kako vidva ohranjata ravnovesje, sploh odkar sta starša?

Nina: Kar se tiče bifeja in gledališča, je zame to posebna ljubezenska zgodba. Jaz sem bifejski človek in ne vidim svojega dela v gledališču brez bifeja. Bife ima zame neko kakovost, pa ne samo na nivoju alkoholizma, ampak tudi na nivoju stičnega prostora, ki ga bife omogoča. To je nekaj, kar tradicionalno spremlja slovensko gledališče, pa tudi literarno. Gospa Furlan ima verjetno prave in točne izkušnje in vpoglede v te stvari, ampak treba je povedati, da pri nas trenutno praktično ni več alkohola na odru – tako se je reklo, če je bil kdo med predstavo pijan.

Pred dvajsetimi, tridesetimi leti so bile po pripovedovanju kolegov stvari precej drugačne. Danes se je tudi zmanjšala udeležba v bifeju po predstavi. Zdaj smo res samo še ljubitelji. Včasih je bilo pa normalno, da si se z odra prestavil v klet in se je v bifeju nadaljevala debata o tem, kaj vse je šlo med predstavo narobe in tako dalje. Gotovo je res, da je zanka alkoholizma prisotna v tem okolju, in zase lahko rečem, da me je nekako rešila hčerka, saj med nosečnostjo in dojenjem ne smeš konzumirati alkohola. Lahko pa bi se odvilo drugače, kajti tvoje veselje se samo povečuje in vprašanje je, kdaj ugotoviš, da imaš težavo. 

Klemen: Osebno sicer mislim, da se to ne bi zgodilo, saj je Nina predvsem socialni človek, ki mu veliko pomeni ta aspekt druženja ob alkoholu. Poleg tega je nek magnet za mlajše igralke in igralce, deluje kot nek varen pristan tam in zdi se mi, da vsi gravitirajo k njej tudi zato, da z njo v bifeju posedijo v tišini. Po dveh požirkih nekdo morda spregovori in pogovor steče. In tu tudi jaz vidim absolutno dobrobit bifeja. Ker na vajah si znotraj neke vloge, padeš v nek cikel ... in šele ko napoči trenutek sprostitve v bifeju, dojameš, kje si se pravzaprav zaciklal, zgodi se neka katarza.

O kaotičnosti poklica pa lahko rečem, da te igralski urnik res pokonzumira. Je na nek način tvoj vladar, pa čeprav si ga ti ustvarjaš. Popoldanski sestanki, radio, sinhronizacija ... vse to je nekako del tega. In seveda lahko rečeš ne, vendar so po drugi strani vsi ti projekti nekaj, kar ti daje širino, so pa tudi trening. Igralec se mora razvijati, učiti, biti živ, delati z materialom, se postavljati izven cone udobja. Zame je to prednost in privilegij našega poklica. Da lahko v enem dnevu delam to, sem popoldne tam in zvečer igram nekaj čisto tretjega. To me ohranja živega in v neki igralski formi, ki pa ni nujno kondicija, ampak gre za psihozifično formo oziroma ustroj. Seveda vsaka dva tedna zaplavaš v neko "ojoj, kako bomo?" stanje. (smeh) Ampak tu zelo pomagata družina in partnerica.  

Nina: Ravno to sem želela reči. Razlika med danes in včasih je ta, da odkar imava hčerko, vprašaš oziroma se posvetuješ. V projekt ne greš več sam, ampak rečeš: "Ali bomo vzeli to? Mi trije?"

Klemen: Za Ja, chef! sva se tako skupaj posvetovala, Nina je bila takrat ravno noseča. Ker sem vedel, da bo prišlo do trenutka, ko bo vse skupaj preveč. In jaz potrebujem to, da vem, da sva se midva skupaj odločila za to. Pride večer, ko se zdi odločitev, ko si jo sprejel, napačna, vendar pomaga, da takrat, ko zagusti, veš, da nisi šel povsem sam v to. In jaz tudi nisem človek, ki bi to naredil.

Sklepam torej, da kadar ima nekdo od vaju nek večji projekt, kot sta serija ali film, se drugi prilagodi tako, da nekoliko sprazni svoj urnik?

Nina: Tako je. Ureditve pri igralskih parih so seveda različne, tako da če bi se pogovarjali s kom drugim, bi najbrž dobili drugačne odgovore. Ampak midva delujeva na takšen način. Človek, ki dela, je že sam po sebi obremenjen z delom. Obremenjuje pa ga tudi odsotnost od doma, predvsem ti večerni termini – bo to problem, ali pride varuška, kaj bomo zdaj in tako dalje. In seveda je veliko lažje, če je partner doma, ker ti to daje vsaj neko stabilnost.

Tako da moram reči, da to za nas zaenkrat kar dobro deluje. Samo ne smeš gledati obveznosti preveč za naprej, ker se ti takoj zazdi, da tega vsega pa ne boš zmogel. (smeh)      

       

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc