O fantih, ki jim je všeč roza, in puncah, ki rade šraufajo

Ker, glejte, moj prestolonaslednik poleg bagerjev, šraufov, avtomobilov in razbojniškega dretja obožuje tudi moj nakit, ličila, šminke in torbice. Več kot je bleščic, bolj je srečen. "Vauuu, kakšne dragocenosti," vzklika še bolj navdušen kot Štajerc v polni kleti.

In ta vikend je šel na počitnice v svoj Disneyland – k babici, kjer je po škatlah in predalih veliko starih ogrlic, in predvsem, kjer živi tudi njegova 10-letna sestrična, ki bi se cele dneve afnala pred ogledalom in si pudrala nos. Najbrž mi ni treba posebej razlagati, da je bil štiriletnik odlična lutka za treniranje profesionalnega ličenja v stilu njene vzornice, Lepe Afne in je z veseljem pristal na to, da ga namala, kot da bo pred spanjem nastopil na Eurosongu.

Ko se je vrnil, je bil najbolj vesel, da ima nalakirane nohte

Vsakega z drugo barvo. Tako zelo ponosen je bil na svojo umetelno manikuro, da je vsakemu, ki ga je srečal, pokazal nohte in se považil z njimi, kot da so njegov največji življenjski dosežek. Ko se je kasneje isti dan malo porezal, se je drl kot jesihar, a ne zato, ker ga je bolelo, pač pa zato, ker sem mu s flajštrom prekrila del nohta in tako uničila popoln izgled njegove manikure.

Manikure, ki jo je moj potomec minuli vikend pokazal vsem sosedom, obiskom, otrokom na ulici in igrišču ... Reakcije drugih pa niso bile vedno tako navdušene, kot bi morda pričakoval človek leta 2023.

"Ja pa saj nisi punčka ..." 
"To bo treba pa hitro očistit, da ne bo vzgojiteljica huda."
"Kaj bojo pa rekli drugi, bojo ja mislili, da si punčka?"
"Fantki si pa ja ne lakirajo nohtov."

Čeprav na prvi pogled ni bilo videti, da bi ga komentarji kaj prida zmotili, me je zvečer, ko sva se kopala, zaskrbljeno vprašal:

"Mami, a bom moral res odstraniti lak, ker sem fantek?"

"Ne, ne bo treba, zato ker si fantek. Bo pa treba, če bo slučajno vzgojiteljica rekla, da morava očistiti lak, ok? Ker jaz ne vem, če lahko imamo v vrtcu nalakirane nohte."
"Ja, pa si lahko v vrtec nalakiramo nohte. Ker vzgojiteljica Sanja ima nalakirane nohte in Zdenka tudi."

Moram priznati, da me je njegov odgovor kar nasmejal. Seveda mi ni prišlo niti na pamet, da bi mu začela pojasnjevati, da je tako, ker sta onidve punci. Ker poznam tudi fante, pa ne samo Tomija od Siddharte, ki si vseeno kdaj nalakirajo nohte, in so sicer, kdo bi si mislil, povsem običajni in neškodljivi ljudje (beri, v prostem času ne kličejo hudiča in jejo dojenčkov).

"Jutri lahko greš pokazat svoje nohte v vrtec, ampak, če bi slučajno vzgojiteljica rekla, da naj jih raje očistiva, bova tako naredila, ok? Ker vzgojiteljica je šefica v vrtcu in jo morava ubogat, doma pa je šefica mami in doma ti mami dovoli. Ampak ne vsak dan, ker to ni zdravo za nohtke."

Vem, da vzgojiteljica ne bo rekla nič, bolj me skrbijo drugi otroci. A vseeno se mi je zdelo prav, da otroku ob dopuščanju svobode, da je, kar je, dam tudi vedeti, da je treba ob tem upoštevati tudi morebitna pravila in avtoriteto.

Oprostite, puncam ne strežemo piva!

Vikend dogodivščina z nohti seveda ni edini primer, ko se je mojemu prestolonasledniku zdelo zanimivo nekaj, kar je morda bolj značilno za punce. Čeprav se super frajersko počuti v vojaških hlačah in ta hitrih Strela McQueen copatih, si vsake toliko časa zaželi tudi kake majčke, za katere bi bolj konservativni rekli, da ni primerna za fanta. Tako mi je pred časom svečano naznanil, da bi imel tudi on tako roza majčko z zajčkom kot Zoja iz vrtca.

"Mami ... A je tudi fantom lahko všeč roza? Kaj pa vijolična?"
"Ja, seveda ... Vsakemu je lahko všeč katerakoli barva želi!"

Takrat sem začela razmišljati, kako absurdno je v resnici, da že od rojstva vsiljujemo živemu bitju z lastno osebnostjo in okusom, katere barve se spodobi, da so mu všeč. A ni to naravnost noro? Kot da bi prišla lačna v restavracijo in naročila rebrca, pa bi mi natakar zgroženo rekel: "Rebrca?! A ne bi kaj bolj damskega. Mastno meso se pa res ne spodobi. Za punce so solata in lignji na žaru." Bog ne daj, da bi poleg naročila še pivo. 

"Gospa … Puncam ne strežemo piva. Bolj se spodobijo limonada, koktejli in vino v lepih kozarcih." Zveni zmešano? Ker tudi je. Zato se mi zdi naravnost noro, da bi štiriletnika prepričevala, da mu roza barva nikakor ne sme bit všeč, ker ima lulčka. Niti pomislila nisem, da mu ne bi kupila majice.

Člani fan kluba Aleša Primca, preden začnete cvilit, da otroku vsiljujem teorijo spola in da ga indoktriniram, ker mu dovolim nosit tudi vijolično pižamo (mimogrede, na Štajerskem tudi dedci prisegajo na to barvo), vas vprašam: kaj je bolje, da se vsako jutro pol ure kregam z otrokom, ker se noče obleči, ali da pijem kavo, medtem ko on z veseljem oblači svojo novo roza majico? Se mi je kar zdelo.  

Zato bom vedno dovolila, da mojega fanta krasijo pobarvani nohti

Dokler s temi rokami ne bo udarjal drugih. Zato mi bo vseeno, če bo edini vozil roza kolo in se igral z barbikami. Dokler bo vse to z veseljem delil z drugimi. Spol ne bi smel vplivati na okus in izraz posameznika. Predvsem pa starši ne bi smeli pod pritiskom družbenih pričakovanj spreminjati otroka in mu vsiljevati okusa, občutkov in strasti. Zato za konec samo še tale pesmica Zvezdane Majhen, ki so jo otroci iz našega vrtca deklamirali na zadnji proslavi. 

Jaz sem jaz odkar živim, 
čutim, mislim, jem in spim.
Jaz imam svoje srce, mamo, očka in ime.
Jaz ne bom nikoli ti.
Vsak je to, kar se rodi.
Tudi kadar se igram,
sem le to, kar hočem sam. 

Upam, da bodo to živeli, sprejeli in verjeli, tudi ko malo odrastejo.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc