Začela se je sezona razmazanih maskar, rdečih nosov in srbečih vodenih oči – sezona senenega nahoda. Idilično spomladansko cvetenje naj bi v obup spravljajo že vsakega petega odraslega, zato me čudi, da še nihče ni napisal glasbene uspešnice ali pesnitve na to temo. Recimo: Cvetni prah ti vzel je dah ali pa Tvoje oči so barve kri.
Tudi sama zadnja leta v spomladanskih mesecih v oči izgledam kot ob ogledu Titanika, ko sem tri ure jokala, ker je ledeno morje vzelo Leonarda di Caprija. Najbolj predrznim se zdi sila zabavno, ko komentirajo moje trpljenje z besedami: "Šmrkaš, a …Stara, skini se s koke." Ali pa … "A si se malo zapušila, haha?"
Čeprav je od vsega, kar konzumiram, mamilom najbliže šumečka magnezija, se zdijo nekaterim fore na račun mojega nosnega in očesnega izcedka tako izvirne, da se že vidijo na odru Dnevov komedije. Tisti, ki doživljate podobno, veste, kako je … Neprestano smrkanje, srbenje oči, ki so videti zabuhle in rdeče, kot da smo se vdajali prepovedanim substancam, navali kihanja in na splošno počutje skozlanega nudla. Cvetoči vrtovi so za nas dobesedno dih jemajoči, kot piše v turističnem oglasu zanje.
Imam alergijo ali korono?
Še dobro, da je letos splošna populacija že nekoliko pozabila na zloglasni korona virus. Takrat je bilo živeti z alergijo na cvetni prah skoraj bogokletno. Ko smo v času epidemije kihali in smrkali, smo se namreč morali med brisanjem nosu ves čas opravičevati, da reeeees nimamo korone, le ta presneta leska nam greni življenje.
Spomnim se, kako sem v času lockdowna enkrat na sprehodu po ulici trikrat zapored malo bolj na glas kihnila. Starejši par, ki je z mano delili pločnik (ob primerni razdalji, se razume), je stekel na drugo stran ceste hitreje kot tečejo študentje ob 20.58 v trgovino po alkohol. Njun pogled je bil poln obsojanja. Prav videla sem, kako bi mi najraje na glavo nataknila plastično vrečko in me okopala v razkužilu.
Ker živimo v časih, ko je do osebnega zdravnika še težje priti kot dobiti prostega operaterja na liniji za pomoč uporabnikom, sem tako letos romala naravost v lekarno po zdravila proti alergiji. Prijazna farmacevtka me je vprašala, katera bi imela, in mi pojasnila, da jih imajo več vrst. Čeprav mi je bilo popolnoma vseeno, kaj mi da, da le ne bom po jemanju tako brez energije kot dijak, ki prečka prehod za pešce, sem iz neznanega razloga začutila tendenco, da jo vprašam: “Kaka pa je razlika med vsemi temi antihistaminiki?” (joj, kako šolano se se počutila, ko sem izgovorila to besedo).
In magistra farmacije je začela: "Veste, ta prvi je loratadin, drugi je cetirizin, tretji je neka druga težka beseda na -in. Prvi deluje na … (težka beseda) receptorjih in se veže na blablablala in še par težkih besed in še par težkih besed pa še nekaj še težjih."
Očitno res izgledam kot oseba s tremi doktorati iz farmacije, ki med odmorom za malico razvija sirup proti glivicam in cepivo proti spomladanski utrujenosti, zato je nadaljevala še nekaj minut in zaključila z: "Lahko pa poizkusite tudi s homeopatskimi pripravki." Prav mi je, zakaj sem se pa delala pametno, sem pomislila, nato pa izustila najbolj strokovno farmacevtsko vprašanje, ki ga lahko postavim:
"Aha … Katera pa so najcenejša? In pa … A bo kaj narobe, če občasno popijem kak deci vina?"
Kot kaže, sem izbrala primerno zdravilo, saj je zaenkrat alergija na cvetni prah v mirovanju, česar pa žal ne morem reči za alergijo na določene tipe ljudi. Obstaja namreč posebna vrsta alergij, proti katerim ne moremo nič, glavni alergen pa so sila zoprni in ničkaj prijetni ljudje. Mislim, da obstaja kar nekaj tipov, ki so tako pogost in nadležen alergen, da bi morala farmacija pospešeno v izdelavo nečesa učinkovitega proti njim.
Ljudje, ki povzročajo alergijo
Resnično alergična sem na arogantne ljudi, ki so sami sebi nadpomembni. Taki, ki tako radi rečejo tisti znameniti stavek A pa vi sploh veste, kdo sem jaz? Najraje bi jim odgovorila: "Zdaj vem o vas vse, kar moram vedeti. Zelo verjetno pa imate tudi majhen penis," a sem preveč lepo vzgojena za kaj takega.
Po mojih izkušnjah so to v glavnem moškimi srednjih let, ki mislijo, da so na najbolj pomembnem položaju na svetu (pa tudi, če bi bili). V to kategorijo po mojih izkušnjah spadajo tudi na pol znane osebnosti, ki so naravost ogorčene, če jih natakar v restavraciji ne prepozna in postreže, kot da so najmanj papež. Prav tako ne morejo skrivati razočaranja, če jih na ulici nihče ne ustavi in pred njimi pade v nezavest, ko pa so vendar v vzporednem Instagram svetu huda zvezda.
Naslednja kategorija ljudi, ki nam povzročajo alergijo, so taki, ki mislijo, da njihovo mnenje zanima vse in ga zato radodarno trosijo, ko je najmanj potrebno. Še posebej radi svoje mnenje, obogateno s številnimi nasveti tipa “a veš, kaj bi ti mogu”, delijo s tistimi, ki jih za to niso prosili. Naj vam dam primer … Garate kot živina, da se zakreditirate za dvajset let in kupite hiško na obrobju mesta. Kolega vašo največjo investicijo, uspeh in osebno srečo pospremi z besedami: "Pa ni šans, da bi živel v tako mali hiši … In to na vasi. Groza … Pa če mi plačajo, ko ne bi živel tu." Hvala, ker si delil z mano.
Upam, da ti je udobno v otroški sobi od staršev
Zelo pogosto se v vlogi večnih pametnjakovičev znajdejo prav ljudje, ki sicer v življenju bolj malo pametnega naredijo, zato imajo tudi ves čas sveta pametovati drugim, kako naj živijo in delajo, da bo prav. V to kategorijo sodijo tudi vsi tisti brez otrok, ki tako radi delijo starševske nasvete, ker mislijo, da je skrb za zlato ribico podobna vzgoji človeškega mladiča. Se slišimo, ko boste imeli svoje, ok? In ne, žal tudi vaši zelo verjetno ne bodo popolni.
Alergična sem tudi na tiste, ki se jim v trgovini na blagajni tako zelo mudi, da vso svojo frustracijo stresajo nad prodajalko.
Kot da je ona kriva, da so prišli po čike 3 minute pred sestankom, in da v vrsti pred njimi stojijo upokojenci s polnimi vozički in kuponi za vsak izdelek.
Seveda so tu tudi vsi tisti, ki se jim tako mudi na pijačo, da se ti na cesti pripopajo na rit avtomobila in ti svetijo z dolgimi lučmi, čeprav voziš po omejitvah. Ker so taki carji, da vozijo avto, ki si ga v resnici ne morejo privoščit, pa seveda nonšalantno prehitevajo tudi v škarje.
Pa ljudje, ki mislijo, da so natakarji njihovi sužnji. Taki, ki se obnašajo, kot da so z nakupom espresa kupili tudi človeka, ki jim ga pripravlja.
In škrtuhi. O, ja, alergična sem na škrtuhe. Da smo si na jasnem. Ne motijo me ljudje, ki z denarjem smotrno ravnajo in so varčni (bog mi daj njihov talent in voljo). Sem pa skrajno alergična recimo na gospe, ki v krznenih plaščih z italijansko torbico za 400 evrov barantajo s preprosto branjevko za ceno dveh korenčkov. V fensi restavraciji bodo seveda brez najmanjšega problema pustile 10 evrov napitnine.
Tipov ljudi, na katere lahko hitro razvijemo alergijo, je še mnogo in samo veseli smo lahko, da se alergija nanje ne izraža tudi fizično. Sicer bi moral marsikdo svojemu šefu ves čas lagati, da je alergičen na prah v pisarni.
https://www.metropolitan.si/scena/napotki-za-kronicno-nenaspane-lastnice-ovelih-dojk/
