Peter Poles: Življenje še vedno živim in dojemam preko humorja

Kako so vas starši vzgajali glede izražanja čustev?

Peter: Če je lakota čustvo, potem so me vzgajali, naj le povem, ko sem lačen ... Drugače pa so mi že v otroštvu privzgojili spoštovanje do vsega, kar nas obdaja, in empatijo do sočloveka. Zelo me motijo, celo prizadenejo krivice, tako da v teh primerih res z lahkoto izrazim svoja čustva. Nasploh pa se mi zdi, da nimam nekih zavor, energije lepo tečejo ...

Velikokrat omenjate mamo, ste bili nanjo bolj navezani?

Peter: Oče je zdravnik, tako da sem več časa res preživel z mamo, a očeta vsekakor tudi sem pa tja omenim. Zlasti ko so v igri žar in njegovi najboljši 'čevapi' in vratovina. Drugače pa sta name v otroštvu zelo vplivali tudi obe babici, ki sta me pazili, in jasno velenjsko okolje – ukvarjal sem se namreč s 'stotimi' stvarmi.

Se vam to, da ste se ukvarjali s toliko stvarmi, zdaj obrestuje?

Peter: Ja, res me je veliko tega, kar sem počel, pripravilo na to, kar delam zdaj. Takrat na to sploh nisem gledal kot na neko 'investicijo' v razvoj in prihodnost, stvari so me enostavno zanimale. Že kot otrok sem veliko nastopal s flavtico, klarinetom in 'pleh muzko' ter premagoval tremo. Potem so bili tu nastopi v šoli pa atletika in tekmovanja, ko se vsi treningi in večmesečne priprave strnejo v en 'si ali nisi' trenutek. Trema, napetost, kompleksni občutki pred in med nastopom, z vsem tem sem se soočal že kot otrok. In že takrat sem opažal, kako pomembno je, da v tistem trenutku res 'si'. Kar nekaj sotekmovalcev na treningih je bilo namreč odličnih, ko se je bilo treba izkazati na tekmi, pa so jih vsi ti pritiski ohromili.

Kako je šlo vam?

Peter: Seveda je bila trema, ampak mi jo je po navadi uspelo čisto razumsko premagat. Če sem se že tako mučil na treningih in vložil toliko energije, časa, veselja in truda, potem sem na tekmo vedno gledal kot na priložnost, da dejansko vidim, kje sem, in zato ni bilo druge, kot da naredim stvari na polno. Spomnim pa se, da sva se enkrat z mamo pogovarjala o tekmovanjih in nastopih in mi je predlagala, naj si tekmo predstavljam, vizualiziram. In potem sva skozi pogovor ugotovila, da to dejansko že počnem. Velikokrat sem si namreč večer pred tekmo v postelji predstavljal, kako tečem; potile so se mi roke, srce mi je bilo na polno. Še zdaj se spomnim tistih občutkov. Pa dejansko sploh nisem vedel, da se temu reče vizualizacija in da je v bistvu zelo koristna.

Kako vas je odraščanje v manjšem kraju zaznamovalo?

Peter: Velenje je super mesto, ravno dovolj majhno, da smo se med sabo vsi poznali. Ena odlična glasbena šola, en stadion, kulturni dom, čudovita jezera, nekaj zanimivih lokalov, vse obvladljivo in domače. Če ne bi res organsko sovražil vsakodnevnega prevažanja v avtu, bi gotovo živel v Velenju.

Od kod vaše zanimanje za gostinstvo?

Peter: Ta fascinacija se je začela, ko mi je prijatelj pri 36 letih prvič razložil, kako se pravilno toči pivo, da do izraza res pridejo vse njegove karakteristike, in je v kozarcu točno takšno, kot si ga je zamislil pivovar. Zdelo se mi je res škoda, da sem to izvedel tako pozno, in jasno želel, da to znanje doseže čim več ljudi in kar naenkrat sem postal 'mali delničar' v Katrci, hiši piva in kulinarike. Trenutno imam zaradi posla in družine res premalo časa, da bi se popolnoma vrgel v ta biznis, mi je pa super, ker se sproti učim in očitno spet pripravljam na neke prihodne projekte. Še posebej zdaj, ko smo prevzeli tudi hotel, ki sicer deluje že kar nekaj časa, od decembra pa ga upravlja ista ekipa kot Hišo piva in kulinarike. Majhen, lep hotel z osmimi sobami in dvema apartmajema. Tujcem je super, ker je spodaj tudi restavracija in res miren vrt, pa predvsem, ker je za šankom ogromno piv.

Gostilna slovi po pivih?

Peter: Ja, piva so pomemben del ponudbe, tudi zato, ker jih poskušamo kar najbolje 'poparit' s hrano; hamburgerji, rebrci, zrezki, tudi solatami in sladicami. Na začetku smo testirali kar široko ponudbo jedi, potem pa smo jo zožili glede na najprimernejše okuse in zanimanje. Imamo pa za zdaj v ponudbi več kot 70 različnih vrst piv, ki so seveda tudi pravilno natočena, postrežena v pravem kozarcu in na pripadajočem podstavku. Tudi če to pomeni, da mora gost na pravilno natočeno pivo čakati do 7 minut.

Tako kot tudi oddaja Dan najlepših sanj na POP TV temelji na pravem pristopu in odnosu do ljudi. Lahko rečemo, da se v oddaji srečujete z obvladovanjem čustev?

Peter: Tudi. Vsekakor mi pomaga, da imamo na dan snemanja tudi vajo in generalko, kjer preizkusimo načrtovan scenarij in pilimo detajle. Seveda pa vsega ne moremo čisto točno predvideti, ker v bistvu delamo zelo pristno in resničnostno oddajo. Ko se ljudje prijavijo v resničnostne šove, vedo, v kaj se spuščajo, in se tudi psihično pripravijo na to, da bodo postavljeni pred izzive in da bodo pod drobnogledom gledalcev. Mi pa imamo dejansko opravka z ljudmi, ki jih presenetimo doma, v službi ali na tribuni, in nikakor ne slutijo, da bodo že čez nekaj trenutkov zvezde našega šova.

Kako se lotite uresničitve želje?

Peter: V obeh sezonah smo se ogromno naučili. Zdaj že takoj, ko dobimo prijavnico, razmišljamo, kako bi lahko bila videti končna uresničitev želje, ali lahko kaj posnamemo na terenu in kakšni so vsi možni scenariji za izvedbo. Seveda mora izpolnitev želje v prvi vrsti biti presenečenje za našo 'tarčo', hkrati pa mora biti celota televizijska in gledljiva. Je pa od prejete prijavnice do uresničitve želje res ogromno dela. S tem, da smo pripeljali eno od treh sester iz Kanade, smo se recimo ukvarjali dolge tri mesece. Včasih smo tudi že polno v pripravi, pa potem pokličemo koga od glavnih akterjev in zavrne sodelovanje.

Je delo v oddaji vznemirljivo?

Peter: Seveda je vznemirljivo. Gre za pristne reakcije, ki jih ne moreš predvideti, za res močna čustva in dogodke, ki dejansko na veliko spreminjajo potek življenj. Evo, kar kurjo polt sem dobil.

Se vam ne zdi, da oddaja med drugim potrjuje, da smo si ljudje kljub raznolikosti glede čustev enaki?

Peter: Pri površinskih vsekakor ne, ko zakopljemo dovolj globoko, pa seveda ja, čustva so človekova osnova.

Kako pa shajate z nepredvidljivostjo čustev?

Peter: Svoja že nekako nadziram, na čustva tarč se tudi kar se da pripravim, najbolj nepredvidljiva komponenta v enačbi pa so dejansko čustva naših tajnih sodelavcev. Predvsem zato, ker imajo res najtežjo nalogo, tudi po nekaj mesecev morajo svojim sorodnikom, prijateljem in partnerjem tajiti, da skupaj z nami za njih pripravljajo nekaj lepega. Sumljivi telefonski pogovori, bele laži, pogovori, ki čudno zavijejo v drugo smer, res jim ni lahko. In na koncu še pretveza, pod katero pripeljejo 'tarčo' v studio. Rado, ki smo mu podarili oslička Miška, recimo skoraj sploh ne bi prišel v studio. Njegova hči sicer dela v vrtcu, kamor hodijo tudi moji otroci, rekla mu je, da sem prinesel vstopnice, češ da nam manjka občinstva in naj pride zraven. A po oddaji nam je povedal, da če ne bi zraven šel še njegov prijatelj, tudi sam ne bi prišel.

Gre za precej detajlov, ki se morajo pokriti?

Peter: Vse to so tudi komponente, ki jih sami najtežje nadzorujemo in pri katerih dejansko lahko gre največ narobe. Sicer si tudi glede tega poskušamo ustvariti sliko o 'tarči', da potem lažje svetujemo sodelavcem, kaj in kako, včasih gremo celo do njih in jih preverimo pod pretvezo različnih intervjujev, anket ali pa prosimo, da jih domači posnamejo pri kakem domačem opravilu, da si lažje ustvarimo sliko. Potem od pomočnikov, sorodnikov in prijateljev seveda zberemo čim več potrebnih informacij, ampak tudi tu je v igri človeški faktor, tako da včasih pride do razlik in netočnosti. Takšne stvari potem rešujemo na licu mesta v oddaji, po navadi kar preko slušalke, ki mi producira dvojezične glasove v glavi. Urednik oddaje je namreč Slovenec, režiser pa Hrvat!

Se vam med oddajo pojavljajo še vaši glasovi?

Peter: Ja, mogoče bolj instinkti. Že vse življenje imam občutke, ki jim poskušam slediti, in včasih tudi vidim, da se znajo v nasprotnem primeru stvari kar zakomplicirati. Malo moraš kanalizirati. Enkrat sem recimo delal tečaj za inštruktorja rolanja in se potem spraševal, zakaj sem sploh šel to delat. Potem pa sem ugotovil, da sem se na tečaju naučil predvsem opazovanja in prilagajanja na situacije. Na kratko: ko nekaj delam po začrtanem planu in ugotovim, da plan glede na aktualna dejstva ni najbolj primeren, ga nujno opustim in se prilagodim situaciji. Vkomponiram nove podatke, jih upoštevam in grem naprej. Včasih je seveda moralo iti tudi z glavo skozi zid, a na koncu res vidiš, da te brez potrebe boli.

Glede čustvenih glasov pa me ljudje najbolj sprašujejo, kako to, da ne jokam in me nič ne zlomi. Najprej je tu seveda naloga oziroma odgovornost, da oddajo pripeljem do konca, potem pa me jasno zaradi vseh priprav na oddajo in poznavanja zgodb nekatera težka dejstva in reakcije ne presenetijo tako močno kot gledalca. Ne le zaradi mene, tudi zaradi celotne ekipe gremo na vaji in generalki čez celotno oddajo – kreativna ekipa jasno ve, kaj se bo zgodilo, izvedbena pa ne. Snemalci, 'tonci' in režiser na vaji dejansko prvič slišijo, kakšne želje ta teden izpolnjujemo.

Ko smo recimo Primožu omogočili operacijo zajčje ustnice, smo z njegovo mamo posneli prispevek, v katerem je na koncu obmolknila, bila nekaj sekund tiho, potem pa zajokala. Ko sem to videl na generalki, mi je stopila solza. Drugače preprosto ne gre, ko vidiš toliko bolečine in tako pristna čustva od blizu. Takrat sem si prav rekel, da na snemanju tega nikakor ne smem gledati in tudi nisem.

Terja oddaja precej priprav?

Peter: Ja, v povprečju nekje dva meseca na željo, smo pa na primeren trenutek za uresničitev želje čakali tudi že več let, prijave smo namreč začeli zbirat že v Vid in Pero šovu. Levji delež priprav opravi res super ekipa, ki vanje vloži ogromno truda, časa in srca. Ko smo operno pevko Vido presenetili v Amsterdamu, je njen mož rekel: "Kaj je pa to, kakšna je pa ta vaša ekipa? Na zvezi smo bili od sedmih zjutraj pa do dvanajstih zvečer, kadarkoli sem jih potreboval, so bili dosegljivi in pripravljeni pomagat!" Ekipa res dela s srcem, na koncu pa je seveda predvsem na meni, da oddajo speljem, kot je treba, in kot si cela ekipa zasluži, da je speljana. Sam od sebe zahtevam, da stvari tečejo, kot smo se dogovorili, in tu ni prostora za napake, čeprav se jasno tudi dogajajo.

Imate na koncu oddaje polno srce?

Peter: Vsekakor, lepo je! Po oddajah včasih zaradi adrenalina in veselja kar letim. Dobro, letel sem tudi po Videospotnicah in po Talentih in VIP-u, ampak tu so občutki še posebej močni, ker z oddajo bolj neposredno vplivamo na ljudi in njihovo realnost. Ko smo recimo Alešu podarili opremo za hokejskega vratarja in sem potem srečal kolega, mi je bilo res super, ko mi je rekel: "Kaj pa ta vaš, ta je pa zdaj najhujši vratar v amaterski inline ligi, vse brani."

Ljudi poskusimo potisniti v pravo smer in jim dati predvsem sredstvo, s katerim lahko sami sledijo svojim sanjam in postanejo boljši! Takšne navdihujoče želje imamo tudi sami najraje. Edino napako, ki jo lahko naredimo, je, da željo izpolnimo 'napačnim' ljudem. In tudi zato podatke, ki jih dobimo, dvojno preverjamo.

Ja?

Peter: Ja, seveda redko, a se seveda tudi zgodi, da se nam ljudje v prijavnicah zlažejo. Napišejo, da se z nekom niso videli že zelo dolgo, potem pa izvemo, da so se v bistvu videli lani in bi radi le, da jim kupimo letalske vozovnice. Zato tudi težko izpolnjujemo želje, ki so povezane z materialnimi stvarmi. Ljudje nam napišejo: "Poplačajte nam hipoteko" ali "Kupite mi avto." Takih želja je preprosto preveč, da bi med njimi lahko našli nekoga, ki res izstopa. Tarča mora biti res navdihujoča in imeti res srčno željo, predvsem pa mora gledalec doma reči: "Evo, tale si je pa tole res zaslužil!" Tu pa potem spet stopijo v igro izkušnje, ki smo si jih pridobili skozi obe sezoni.

Kako pa je, ko pri izpolnitvi želje sodeluje širša skupnost?

Peter: Tudi takšne želje in izvedbe so mi zelo všeč. Ko smo Vilmi kupili in 'sfrizirali' motor, je predsednik njihovega motorističnega društva povedal, da so prišli Vilmo pričakat čisto vsi člani, ki jih je poklical. Tu potem že skozi samo sodelovanje skupnosti vidiš, koliko ji ta človek pomeni, in dobiš potrditev, da je bila odločitev o njegovi izbiri prava!

Ste že od koga slišali, da zaradi močnega čustvenega momenta oddaje ne želi gledati?

Peter: Nekateri je ne gledajo, ker v njih podreza nekaj, s čimer se še niso pripravljeni soočiti ali o tem razmišljati, lahko pa, da jim takšen tip oddaje preprosto ne potegne. Prijateljica mi je povedala, da oddaj več ne gleda, ker je potem v torek preveč zabuhla od jokanja in jo v službi vsi sprašujejo, kaj je bilo.

Se vam vaše 'tarče' še kaj oglasijo?

Peter: Seveda, s pismi in fotografijami prek e-pošte ali Facebooka, nekateri pokličejo, številni nas pa pridejo kar osebno pozdravit. Nam je to super, ker potem res vidimo, da smo z izpolnitvijo želje zadeli in nam jo je uspelo spraviti na zaslon in v srca. Odvisni smo od prijavnic in smo se v prvi sezoni kar bali, kako bomo sploh speljali dve želji na oddajo. Potem pa je prišla tretja in z njo želja, da bi delali po tri želje na oddajo.

Gre v življenju brez sanj, želja?

Peter: Sanje in želje in njihovo sprotno uresničevanje nas mora voziti skozi življenje. Imam občutek, da so se ljudje zaradi oddaje začeli bolj spraševati, kaj si v bistvu želijo, kaj jim je pomembno, a imajo sploh kakšno željo, ki bi bila primerna za oddajo ali za samouresničitev. Tudi drug drugemu so začeli bolj izražati svoje želje, kot v legendarnih časih Rudija Carrella. Njegove oddaje se sicer najbolj spomnimo po željah, a v resnici je oddaja združevala tako želje kot Talente in Znan obraz. V njej so namreč nastopali tudi ljudje, ki so odlično peli, Rudi pa jih je postavil v vlogo znane osebnosti, ki so jo imitirali. Perfektna oddaja, ki te je res prilepila pred zaslon!

Ste jo spremljali?

Pero: Sprva jo je gledala stara mama, nato pa kar cela družina.

Potrebujemo kdaj pri realizaciji želja tudi srečo?

Peter: Vsekakor, moraš biti ob pravem času na pravem mestu. Pomaga pa tudi, če stremiš k nečemu in po newageovsko pošiljaš prave želje v vesolje. Če nekaj mora biti, potem to tudi bo! Nekateri govorijo: Postavi si cilj in si močno želi, da se ti uresniči. Ne vem, ali je to ravno prava pot. Bolj sem zagovornik teorije, da moraš kar vedeti, da to preprosto bo oziroma moraš čutit, kot da to že je!

Ne smeš dvomiti o svoji želji?

Peter: Tako je. Sicer ne gre samo za željo, ampak so tu še spremembe, ki jih takšna uresničitev potegne za sabo. Spremembe, ki jih ne moreš pričakovati in vnaprej predvideti in ko si enkrat sposoben prestopit tudi te ovire, si dejansko pripravljen. Ne rečemo zastonj, da mora želja dozoreti.

Uživate življenje s polnimi pljuči?

Peter: Ja, predvsem takrat, ko se potapljam. Jasno, da so vzponi in padci, je pa zanimivo, da so mi, ko sem začel delati to oddajo, nekateri govorili, da to nisem jaz, in da sem v Talentih bil veliko boljši, ker sem zelo smešen. DNS se jim ni zdel primeren zame, ker sem ja veseljak. A v resnici sem, kot vsi, kompleksna osebnost in sem v tistem trenutku potreboval točno takšen izziv. Začel sem kot voditelj, ki se je v Videospotnicah malo šalil, potem je to pri NOD preraslo in sem se šalil še bolj, nakar sem z Vidom začel delati Talente in pozneje Vid in Pero šov, kjer sva se stalno šalila, nakar sem na lepem v časopisu prebral, da sem humorist. Čakaj malo, v bistvu me smeh in humor polnita, a po kakovosti humorja in načinu podajanja se nikakor ne morem kosati s pravimi humoristi.

Potem pa ljudje zelo radi tudi pristopijo in kar pričakujejo, da jih bom nasmejal. Res je, da se rad šalim in stvari obrnem na smešno plat. Življenje še vedno živim in dojemam prek humorja, mi je pa zelo lepo delati tudi nekaj globljega.

Ste zrasli in potrebujete večje čevlje?

Peter: To ne, se mi pa zdi, da sem jih kar lepo popolnil. Seveda je bilo tudi zame na začetku zahtevno, ker sem bil vajen, da se vse dogaja na hitro, da je vedno akcija, da so oddaje 'našponane' in je ves čas treba držati tempo. V DNS pa je tempo malce drugačen, velikokrat se upočasni, gremo v pogovor, v človeka, v njegovo bit. Takrat mora gledalec sogovornika začutiti, kar pa smo se bali, da bo, pri pregovorno dokaj zaprtih Slovencih, problem. A ljudje se pri nas zavedajo, da imamo dobre namene in da se jim ne bo zgodilo nič slabega in se kar odprejo. Čeprav mi nekateri po oddaji rečejo, da ne vejo čisto točno, kaj vse sva se pogovarjala.

Kaj vam gre skozi glavo tik pred začetkom oddaje?

Peter: Čez dan se toliko tega zgodi, da nimam niti časa razmišljati o čem drugem kot o detajlih oddaje. Tik pred tem, preden grem na oder, pa si rečem: "Samo opušteno!" Sicer pa se med oddajo najbolj koncentriram na določene ključne momente, da jih v redu speljem, predvsem takrat, ko moram človeku povedati, kaj se mu bo zgodilo, ali ga sprašujem o delikatnih temah. Kot recimo pri Jenny, ki smo ji urejali zobe, ker je njen mož bil do nje fizično nasilen. To ni ravno vsakdanja in najbolj prijetna tema za na televizijo, je pa lepo, ko o njej spregovoriš in pomagaš ljudem v podobni situaciji, da se postavijo na noge in spet zaživijo. Humorist ali ne humorist, po končani oddaji sem res srečen!

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc