Poteka nacionalni mesec skupnega branja. O temi se ne govori veliko, saj večina medijev prostor raje namenja temam, kot je spektakularni “zlom poletja” (kot da ga je infarkt in so ga odpeljali na urgenco in kot da sicer sami ohladitve ne bi opazili).
A o branju je treba govoriti. Ko pogledam mlade, se mi namreč zdi, da počasi izumira. In z njim tudi uporaba ločil in velikih začetnic v kratkih sporočilih. In pisane besede nasploh, ki smo jo nadomestili z množico “čustvenčkov”, kot da se vračamo nazaj v čase hieroglifov.
Skoraj si upam trditi, da jih ni veliko, ki bi knjige ljubili kot jaz. Pogosto me, ko sem v mestu, zanese v knjigarno samo zato, da zaklopljem nos med platnice in voham sveže natisnjene mojstrovine. Njihov vonj me vedno pomiri. Tako kot tudi branje. Najbrž imam to po bici Pavli (babici, op. a.), ki ni nikoli odložila knjige. Več kot sto na leto jih je prebrala, pri čemer je nemalokrat pozabila na manire in je brala tudi, ko smo bili za mizo obiski. Oči so ji najbolj zažarele, ko si jo vprašal, o delu, ki ga prebira. Takrat je začela s kirurško natančnostjo opisovati like, odnose med njimi in zgodbo, pri čemer se je z zanosom strastne bralke navezovala še na preostale knjige, ki jih je požirala kot po tekočem traku. Včasih tudi po tri naenkrat. Vnuki so bili njene obsedenosti s knjigami veseli, saj jim je nemalokrat pisala obnove za domače branje.
Tako se je tudi moja ljubezen do branja rodila že zgodaj. Še v šoli nisem bila, ko sem si naredila domačo knjižnico slikanic in pravljic ter ponudila sestričnam izposojo Zlatolaske, Disneyjeve zbirke klasik in moje najljubše – Za lahko noč Ele Peroci. V prvem razredu me je učiteljica za ušesa, ko sem pri pouku brala Asterixa, v drugem sem v knjižnici jokala, ker mi niso dovolili, da si izposodim knjigo za peti razred. Ko sem šla v srednji šoli prvič sama na morje, sem od jutra do večera brala Zolajev Germinal, da sem vmes celo pozabila jesti in piti (pijačo sem zelo močno nadoknadila zvečer).
Tudi med študijem se je moja ljubezen do branja nadaljevala, zato sem vsak mesec večino zaslužka od študentskih del pustila sekti, iz katere je izjemno težko izstopiti – Svetu knjige (še danes kdaj sanjam, da me lovijo s katalogom za Knjigo četrtletja). Odkar sem mama, sicer veliko težje najdem čas za svojo najljubšo dejavnost, a še vedno jo. Včasih, ko naletim na kako res dobro knjigo, nastavim budilko ob petih zjutraj in berem pred službo. In s prijateljicami imamo čisto svoj knjižni klub. Pa s sosedami tudi. Vem, zvenim kot kakšna fanatična knjižna norica in verjetno tudi sem, a v tem svetu hipnih impulzov in norije je branje moja meditacija. In včasih tudi najboljše zdravilo, da ne znorim.
Ljubezen do branja se začne doma
Ljubezen do knjig gotovo ni naključje. To, da so moji starši vedno našli denar za knjigo in čas, da so mi ob večerih pripovedovali, ima gotovo kaj s tem, da mi obnov za domače branje v srednji šoli nikoli niso pisali drugi. Sem jih pa zato drugim jaz (ni za kaj, Mitja). Moram pa biti iskrena, da popolnoma razumem sošolce, ki so to počeli, saj v mojih časih sistem domačega branja ni bil vedno prijazen. Koliko bralcev so, verjetno nehote, ubile učiteljice slovenščine, ki so zahtevale od izgubljenih najstnikov pri še ne šestnajstih, da se mučijo z Dostojevskim? Koliko šolarjev lahko v sedmem razredu, ko se ukvarjajo z izbruhi mozoljev, sploh pritegne roman Pod svobodnim soncem?
Branje bi moralo biti užitek, ne pa mukotrpna obveza za izpolnjevanje kvot. Ker, bodimo iskreni, le malokdo bo iz čistega užitka svoj prosti čas namenil prebiranju knjige, kot je Ulikses. Zato se spodbujanja branja nikoli ne bi smeli lotevati s prisilo na način – tukaj je seznam realistov, če koga dobim, da ni prebral vseh, bo dobil cvek. Tako je to šlo v mojih časih. Danes, ko je otrokom in njihovim staršem na voljo še mnogo več pripomočkov za krajšanje časa, med katerimi kraljujejo elektronske naprave, je privzgajanje ljubezni do brane besede še toliko bolj pomembno. Branje namreč odpira vrata kritičnemu mišljenju, ki ga je kljub največjemu dostopu do informacij v zgodovini človeštva, vedno manj. Branje da človeku širino dialoga, medsebojno razumevanje, uči reševanja problemov in spoštljive komunikacije. Zato ni samo še ena prostočasna dejavnost. Je dejavnost, ki izboljšuje družbo, spodbuja kreativnost in inovacije. Celo gospodarstvo in demokracijo.
Pobegnimo v čarobni svet pravljic
Žalosti podatek, da samo 12 % staršev vsak dan bere otrokom. Saj ne rečem. Tudi sama sem kdaj preveč utrujena, da bi že 37. v tednu brala Pasjega moža, a vsaj 10 minut na dan pred spanjem si vedno vzamem. In sem si jih vzela že, ko je bil prestolonaslednik še v trebuščku. Brala sem mu, ko je sedel na kahlici, med vožnjo v avtu, celo na poti v vrtec, mi je ves čas velel: "Plipoveduj!" Rad ima knjigice. Oba jih imava. Vem, da ni vedno časa in energije. Ampak ... A ni tako lepo pobegniti v čarobni svet čudovitih pravljic? V svet, kjer lahko pustimo domišljiji prosto pot in nas ne posilijo podobe z zaslonov.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"
