Ob vsaki ločitvi bi morali nazdravljati s šampanjcem

Dejstvo je, da nihče ne sanja o dnevu, ko bo pri notarju dajal na pol tisto, kar bi moralo biti od obeh. Dokler ju smrt ne loči. Nihče ne sanja o dnevu, ko se bo pred socialno delavko pogovarjal, katere praznike bo otrok, tisti otrok, zaradi katerega sta od sreče jokala na tleh kopalnice, ko sta gledala v plusek na polulani palčki, preživel pri enem in katere pri drugem. Niti o tem, kako bosta hišo, o kateri sta tako dolgo sanjala in jo urejala, pod ceno prodala drugemu paru. Dvema, ki še verjameta, da bo trajalo za vedno.

Ko se poročiš, verjameš, da bo za zmeraj. Tako kot verjameš, da bo za zmeraj, ko začneš računati plodne dneve za spočetje sadu vajine ljubezni. In takrat, ko vliješ temeljno ploščo za hišo. Morda s prekratkim razmislekom o tem, kako močan je vajin temelj. Ker se ti zdi razmislek tako nepotreben, ko gre vendar za ljubezen. Obljubil si si v dobrem in slabem, pri čemer zelo verjetno nisi razmišljal, kako slabo je lahko slabo.

Ko ljubiš, se zdi tako nerealno in nepredstavljivo, da bi lahko roke, ki se te dotikajo nežno in ščitijo močno, kdaj udarile. Niti tega ne, da bi se lahko nežno dotikale drugih ali pa v hladnih večerih raje tipkale v YouTube za banalnimi posnetki, medtem ko ponovno ležiš sam-a v hladni postelji. In zaman čakaš. A vse našteto se zgodi. In ni treba, da ostaneš. Ne zaradi otroka. Ne zaradi kredita. In še najmanj zaradi tega, kaj bodo rekli drugi.

Slaba ločitev ne obstaja

Po podatkih Statističnega urada se v Sloveniji vsak dan razveže šest ljudi (hint za samske: morda tvoja bodoča ljubezen ravno v tem trenutku podpisuje ločitvene papirje). Zakonske zveze, v katerih pride do ločitev, v povprečju trajajo 14 let in pol. Zelo verjetno vsaj tri leta predolgo. V zadnjih letih pogosto slišimo, da gre za epidemijo ločitev, ki da so posledica neoliberalizma in kapitalizma, ali po domače, čiste razvajenosti, zaradi katere postane partner potrošna roba, ki jo, takoj ko se je naveličamo, zavržemo. Kot hitro modo in plastiko iz Tedija.

A saj na koncu je vseeno, ali se ločiš, ker se je žena po treningih prhala s fitnes trenerjem, ker se je mož trikrat na teden primajal domov pijan, ali ker sta po 13 letih samo še cimra, med katerima je manj kemije kot med fikusom in majonezo. Dejstvo je, da nobena ločitev ne more biti slaba. Za nikogar od partnerjev. Ker pomeni, da je bil eden nesrečen. Si res želiš biti nekomu manj, kot si? Si res želiš vztrajati z nekom, ki je v tvojem domu samo še inventar? Kot star zaprašen fotelj, na katerega si ne želiš sesti in te v resnici moti, a ga ne daš proč, ker bo sicer za njim ostalo prazno mesto in flek na parketu. Si res želiš dajati več, kot dobiš?

Tisti, ki želi ločitev, ni bil srečen. In prepričanje, da je treba potrpeti, ker nikjer ni idealno in upravičuje ločitev samo v primeru varanja, alkoholizma, nasilja in ostalih stvari, ki jih prepoveduje kazenski zakonik, je škodljivo. Včasih ni treba niti, da si nesrečen. Dovolj je samo, da nisi srečen. Da se prebudiš in se več ne prepoznaš, ker si se spremenil za človeka, za katerega v resnici ne bi bil nikoli dovolj. Ali pa bi bil vedno preveč.

Ločeni in ponosni!

Zato ti, ki si ločen-a, to povej, ne da bi pri tem gledal-a v tla. Ponosno. In veselo. Ker si šel, ker se ceniš. Ker nisi ostala, ker imaš ponos. Ker ne vztrajaš v agoniij, saj veš, da je zunaj zate več. Nekdo, za kogar boš dovolj. Ker mahaš s sredincem moralistom, vaškim čenčam in razočaranim bližnjim. In ne sramuj se niti, če si bil-a poročen-a in ločen-a dvakrat. Ker to samo pomeni, da znaš ljubiti tako močno, da si verjel-a, da bo drugič za zmeraj, čeprav so te enkrat razočarali. Ker imaš pogum, čeprav veš, kako boli. In če si bil-a poročen-a trikrat ... Okej .... Umiri se malo, z vsakim, ki ti je všeč, se ti res ni treba poročiti. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču