Petra Skrivarnik | 8. 10. 2024, 19:00
Naj dan poroda postane dela prost dan!
Minuli konec tedna je prestolonaslednik dopolnil 6 let. Praznoval je seveda kot "mladoženja" v Banjaluki – štiri dni. Najprej doma, nato za prijateljčke, nato pri eni babici, pa še pri drugi. Štiri dni smo jedli enostavne ogljikove hidrate in poslušali pošastne melodije zadnjega otroškega hita Brajde (močno odsvetujem). Na koncu sem bila bolj zmatrana kot po porodu, čeprav bi si kot oseba, ki je iz svojega telesa z lastnimi močmi iztisnila živo bitje, najbrž zabavo zaslužila jaz. In tudi krono iz kartona.
Ko je ženska noseča, ji vsi božajo trebušček in ji govorijo, kako je lepa. Tudi če je v resnici zabuhla, brez vidnih gležnjev, s hemoroidi, mozolji in krčnimi žilami. Takrat je boginja, ki v sebi nosi novo življenje. Ko rodi, ji resda vsi čestitajo, sploh po tem, ko so izvedeli nekatere zelo detajlne podrobnosti o samem postopku, a potem se pozornost preusmeri na otroka.
In tako se hitro pozabi na - zelo verjetno - najtežjo in najveličastnejšo stvar v njenem življenju. Porod. Stvar, s katero se ne more primerjati nobena diploma, nobeno napredovanje ali doktorat. Nekateri primerjajo napor ob rojevanju s tistim ob pretečenem maratonu. Tudi na ravni delovanja živčevja obstaja podobnost med porodom in maratonskim tekom, saj se pri obeh sprošča oksitocin – med porodom spodbuja krčenje maternice, med daljšim tekom pa skrbi za ravnovesje tekočin.
Še bolj pomembna funkcija tega hormona pa je pri obeh dejavnostih gotovo protibolečinska lastnost in pa vpliv na priklic spomina. Ja, zato ženske in maratonci pozabimo, kako hudo je bilo prvič, in se ponovno spustimo v to bitko, iz katere na koncu izstopimo kot veliki zmagovalci. In to bi morale praznovati. Vsako leto, ko skupaj s potomcem pihamo svečko.
Kaj bolj boli: porod, ledvični kamni ali močna brca v testise?
To je vprašanje, ki si ga, predvsem moški, pogosto zastavljajo. Včasih se je govorilo o primerjavi s hudim napadom ledvičnih kamnov. Pa o več prelomljenih kosteh hkrati. Jaz si bom upala zgolj trditi, da je mati narava moškim z razlogom prihranila to bolečino, saj se sicer človeška vrsta ne bi nikoli obdržala. Si predstavljate, kakšne muke bi osebek, ki že ob blagem prehladu piše oporoko, trpel ob prvih, najmilejših popadkih?
Oče mojega otroka je, medtem ko mi je med rojevanjem zgolj predvajal pomirjajočo glasbo, skoraj omedlel, ko je na tleh zagledal nekaj kapljic krvi. Si predstavljate, kako bi se lahko moški sploh osredotočil na opravljanje več funkcij hkrati, kot so predihavanje, potiskanje, nadziranje bolečine?
Edina zadolžitev očeta mojega otroka je bila, da mi med eno in drugo serijo popadkov podaja vodo. On je to navodilo iz materinske šole razumel malo drugače in mi je vodo tiščal sredi popadka, zaradi česar je močno tvegal izgubo življenja. In imel je samo eno zadolžitev. Samo eno. No, to in pa plejlisto na YouTubu. Predstavljajte si, kaj bi se šele zgodilo, ko bi moški med svojim porodom slišal, da drug moški v porodni sobi pritiska močneje? Pa saj bi se od same tekmovalnosti raztrgali.
Ne, ne. Porod ni za moške. To je ženska stvar. Stvar, ki je vredna vsakoletnega praznovanja. In dela prostega dneva. Zato pristojne še enkrat pozivam, da za vsako mamico v tej državi uvedejo dan poroda kot dela prost dan. Do penzije. Potem pa naj bo samo še praznik.
Tebi (in sebi), draga mama, pa sporočam, da ob rojstnem dnevu svojega potomca za trenutek pozabiš na popolno torto, ujemajočo dekoracijo in animacijo horde otrok na cukru. Vzemi si čas zase. Obletnica najpomembnejšega dneva in enega največjih dosežkov tvojega življenja je. Zaslužiš si ognjemet, največji kos torte in tudi darila. Zato, ker si iz svojega telesa iztisnila živo bitje in pri tem zelo verjetno manj stokala kot tvoj dedec, ko ga piči komar. In dragi gostje, ki prihajate na rojstnodnevno zabavo, polni daril za prestolonaslednika, ne bo škodilo, če vsake toliko prinesete še šopek rož ali kako buteljko za njegovo mamo.
