Kako me sin in dec sramotita v javnosti, ali zakaj si včasih želim, da se otrok ne bi naučil tako hitro govoriti

V kinu se je na ves glas drl, da mi smrdi iz ust in naj neham piti (pila sem vodo, a bog ve, da bi potrebovala še kaj več), v vrtčevski garderobi  je na glas spraševal, zakaj sem prdnila, na obisku pa, kako to, da ne ponudijo nič za jest, če sem obljubila, da bodo dali kekse in jih zato doma ni smel jesti.

Tako sem prišla do bridkega spoznanja, da je posledica vsega mojega truda v prestolonaslednikov govorni razvoj ta, da me lahko zdaj, ko spretno operira z jezikom, neusmiljeno in brez zadržkov sramoti v javnosti. Naj gre za stranišče v nakupovalnem centru, kjer me na glas sprašuje, ali si mislim obrisati genitalije (vsekakor bolje kot komentiranje velikosti penisa svojega očeta), ali bazen, kjer zelo na glas sprašuje, zakaj imam pod pazduho in po nogah še vedno iglice (medtem ko sem vložila ves napor v to, da bi prikrila posledice površnega britja).

Dve leti ga učiš govoriti, nato pa si želiš, da bi bil tiho!

A ni absurdno? Od rojstva se trudimo, da bi otrok spregovoril. Pogovarjamo se z njim, ko se ne zna niti na trebuh prevaliti. Beremo mu pravljice, ko se mu zdi knjiga zanimiva samo za grizenje. Ko spregovori prvi sklop črk, kot je recimo "ebu, ba", skorajda pokličemo terensko ekipo 24ur za javljanje v osrednjo informativno oddajo.

Ati je imel umazane gate

Ko reče prvi ma-ma, jočemo od sreče. Ko sestavi prvi stavek, ga v mislih že vpisujemo na Harvard. Potem ko začne preveč žlobudrat, pa nam je žal, da se ga ne da ugasniti. Sploh takrat, ko se odloči, da bo na družinskih srečanjih ali (bog, pomagaj) v službi začel suvereno razkrivati najbolj umazane družinske skrivnosti. 

"Ati je rekel, da potica od babi ni dobra, ker je premalo sladka."
"Ati je zadnjič tako prdnil, da je imel umazane gate."
"Mami in njene prijateljice so spile vso vino."

Pa kaj bi se pritoževala, saj sem bila sama ista. Ko sem po šoli vstopila v pisarno mamine službe, je v hipu zardela od nelagodja in strahu, da bom spet izdajala informacije strogo zasebnega značaja, ki jih bodo iz mene vlekli njeni sodelavci.

"A mama kaj reče doma, kako jo v službi jezimo? Kdaj je mama najbolj sitna?" in podobna žleht vprašanja so postavljali sodelavci in neizmerno uživali, medtem ko je mama najbrž v mislih molila vsem bogovom, da se mi ne spet zareče kaj tako nespodobnega kot takrat, ko sem njenega šefa, ki se je očitno spopadal z zelo močnim prhljajem, vprašala, zakaj mu iz las sneži.

A otrokom seveda ne gre zameriti njihove iskrenosti, ki jo spremljata nepokvarjenost in nedolžnost. Če se seveda nebrzdano komentiranje in sramotenje bližnjih ne nadaljujeta še daleč v odraslo dobo. Kot se to dogaja v primeru mojega dragega, 40 in nekaj letnega otroka.

Ko bi se zaradi partnerjevih izjav najraje pogreznila v zemljo. Moj dragi neizmerno uživa, če me lahko v javnosti spravlja v zadrego. To, da v fini restavraciji, kamor ga seveda zvlečem jaz, na ves glas komentira velikost porcij, je že tako tradicija, bolj samoumevna kot plesanje vlakca na abrahamu. Moj dragi se, kot nekdo, ki v družinski proračun prispeva tudi po zaslugi svojega domnevnega humorja, ne zadovolji zgolj s preprostim sramotenjem. O, ne. On želi šov program. 

Agresivna pošast

Kot recimo pozimi, ko sva šla v savno in je začel vpričo starejšega gospoda ves pohleven in hkrati boječ orisovati svojo izmišljeno zgodbo žrtve družinskega nasilja:

"A te lahko lepo prosim, če me ne bi več tepla. Ker me ful boli, ko me udariš. Zadnjič se mi je še ful dolgo poznalo, ko si me brcala."

Bolj kot sem mu s pogledom namigovala, da naj takoj neha, ker ni več smešno, večje veselje je imel. "Ali pa … Če me vsaj ne bi več po glavi udarjala. Ker tam me najbolj boli ..." 

Prestrašeni gospod, ki je ves čas sočutno prisluškoval "trpinčenemu" moškemu, jo je hitro popihal. Nikoli se namreč ne ve, kdaj bo agresivna pošast, kot sem, planila na naslednjo žrtev. Da je zgodba izmišljena, očitno ni pomislil, dasiravno je imela izmišljena žrtev kakih 70 kilogramov več od izmišljene storilke in bi že to lahko malce zamajalo resničnost trditev.

Ko sem ded'cu tisti večer jezno zabrusila, da se iz tako resnih stvari, kot je nasilje, ne bo nikoli več norčeval, se je strinjal. Zato je naslednjič izbral nekaj, kar gre v smeri fizične ljubezni. Šla sva k enemu od ponudnikov televizije, saj se je gospod spomnil, da bi potreboval ekran, s katerim bomo zasedli vso dnevno, da bo lahko on bolj užival v športnih prenosih. In seveda dodatne kanale, ker teh 378, ki jih imamo zdaj, ni dovolj.  Ko je gospa prijazno začela naštevati brezplačne pakete in je omenila paket za "odrasle", je začutil potrebo, da začne svoj performans:
 
"U, paket za odrasle. To bi pa moja draga rada imela. Ona cele dneve gleda porniče, a ne, lubi."

Ko mu s pogledom namignem, da ni smešen, ga še dodatno motivira. 

"Kaj si pa zdaj vsa rdeča, sej ni nič takega. Pač rada gledaš."

Prodajalka, ki je vmes skoraj umrla od smeha, prijazno vpraša, kateri paket imava trenutno. In on nadaljuje: "Ja takega, da moram vse vsebine za odrasle plačat, da je moja draga zadovoljna ..." 

In tako naprej in tako naprej … Razmišljala sem že, da bi brezsramno izkoristila medijski prostor v tej kolumni, da se mu maščujem, a bom raje storila nekaj, kar precej bolj boli (ne, ne bom ga pretepala, bila je laž). Čez nekaj trenutkov se bo na enem od 113 športnih kanalov, ki jih imamo po novem, začel prenos nogometne tekme. In jaz sem se odločila, da moram nujno posesati dnevno. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču