Slovenci oprostimo vse, samo zavrnjenega kozarčka ne

Po količini popitega vina smo zadnje desetletje vselej uvrščeni med 10 najbolj žejnih narodov sveta. Ni čudno, da je celo naša državna himna pesem napitnica, da tega, koliko izrazov obstaja za opis stanja alkoholiziranosti, sploh ne govorim. Nažgan, naklan, nasekan, ulit, v rožcah, pogledati pregloboko v kozarec, nalit se ga, nacukat se ga, biti v treskah, pod gasom, pribit, pod paro, vinjen, alkoholno prestrašen – seznam je neskončen. Kot žeja ob prihajajočih dneh.

Naj že takoj na začetku pojasnim, da kot oseba, ki ga je tudi sama v življenju marsikdaj dala na zob (evo, še en izraz za opijanje), ne bom moralizirala. Kdo sem jaz, ki sem se za 19. rojstni dan že do devetih zvečer uspela zastrupiti z rumom, da bom sodila tistim, ki jim žlahtna kapljica lepša življenje in lajša trpljenje? Račun bodo slej kot prej izstavila jetra (in najdražji). Je pa zanimivo, da takšnega jesenskega praznika, kot je martinovanje, drugod po svetu ne poznajo.

Štajersko novo leto ali dela prost dan za pijančevanje

Ko sem se pred skoraj desetimi leti iz Ljubljane preselila v Maribor, sem doživela pravi kulturni šok. Na 11. 11. ne obstaja drugega kot mlado vino. Štajerci na ta dan popijejo vse, kar ni privezano. Spomnim se, da sem se v začetku novembra dogovarjala za sestanek. Ko sem kot možni termin omenila ponedeljek, 11. 11., so mi kolegi namenili ogorčen, že skorajda morilski pogled, in ga pospremili s komentarjem: "Ampak v ponedeljek po 10. uri se ne dela. Takrat gremo na trg Leona Štuklja."

Na datum 11. 11. se začne malo pred 11. uro glasno in goreče odštevanje, ki naznani najpomembnejši dogodek leta – pretvorbo mošta v mlado vino. Seveda sem šla pogledat ta kulturni fenomen, v primerjavi s katerim sta maturantski izlet in brucovanje kamilica. Saj ne rečem, atmosfera je dobra, v zraku pa ta dan vsaj še dvakrat več od pregovornih 0,5 promila. Štajerci na ta dan pokažejo, da so res žejni in tudi (da mnogi žal) ljubijo alkohol bolj kot svojega bližnjega.

Priznam, vsako leto na martinovo, ko sem v Mariboru ob treh popoldne še vedno trezna, se počutim približno tako kot upokojenec na koncertu Joker Out – v manjšini. A kdo sem jaz, ki sem že pri enajstih degustirala kivijev liker in Belle de Jour, da bom obsojala? Poleg tega bi bilo strašno krivično trditi, da so na alkohol navezani le Štajerci.

Že res, da jih je mati narava blagohotno obdarila z obilico sončnih dni in vinorodno pokrajino, a tudi Dolenjci so navezani na svoje zidanice, v katerih degustirajo cviček, Primorci redno uživajo darove narave, v Ljubljani radi preizkušajo najboljše iz vseh vinorodnih pokrajin, Korošci se tolažijo, ker nimajo hitre ceste z domačim šnopsom, Gorenjci pa imajo najraje tisti alkohol, ki je zastonj. Ok, če dam stereotipiziranje na stran, Slovenci radi pogledamo v kozarec. V zelo velik kozarec. In zelo globoko.

Dokler imamo alkohol, ne potrebujemo zdravnika!

Alkohol je za premnoge Slovence pomirjevalo, antidepresiv, antibiotik, anksiolitik, vitamin. Še dobro, da imamo v domači lekarni tavžentrože, jegre, orehove likerje in druge "zdravilne" homeopatske pripravke, sicer bi nas pri čakalnih vrstah v zdravstvu že zdavnaj pobralo. Pretiravam? Mislim, da ne. Kar spomnite se, kako vam, ko ste malo bledi, ponujajo deci rdečega vina za kri, ko vas boli v želodcu, tiščijo pod nos enega kratkega (čeprav vas boli želodec zaradi zgage, ki jo alkohol še poslabša), preventiva pred drisko pa je najmočnejši domači šnops.

Mogoče uporaba alkohola nima znanstveno dokazanih učinkov na izboljšanje simptomatike, ti pa, ko si malo pod dozo, zagotovo postane vseeno, ker te boli glava, si mislijo zagovorniki takega načina zdravljenja.

Ko se problematizira nepitje alkohola

Sama od sredine dvajsetih poredko in zmerno pijem. Tudi zato, ker se me prehitro prime in se po dveh kozarčkih sestavljam tri dni. Dobro hrano rada dopolnim z vinsko spremljavo, a za razliko od zgodnjih študentskih let, ko smo pili tudi diskontno vino iz kartona, tokrat prisegam na kakovost pred količino. Moj dragi alkohola skoraj ne pije in ko se skupaj odpraviva v družbo, se pogosto počuti kot pingvin sredi puščave.

Kar naenkrat ni problem, da so v družbi odrasli ljudje z družinami, ki so pijani že tretjič v enem tednu, čudak je on, ki ne pije. In če smo Slovenci pri čem vztrajni, smo vztrajni v prepričevanju ljudi, da pijejo z nami:

"A boš en pir?"

"Ne bom, hvala!"

"Dej, no, enga boš pa že."

"Hvala, ne pijem."

"Tej, pa samo en špricer za žejo."

"Resno. Ne pijem."

"A si bolan?"

Ne, človek, ki zavrne alkohol, ni bolan (za razliko od alkoholika). Zato zdaj javno naprošam vse, ki tako vztrajno molite kozarce in flaše pod nos osebam, ki ne pijejo alkohola, da nehate. Nihče vam ni dolžan pojasnjevati, zakaj mu danes ali nikoli ne paše alkohol. Na martinovo le stestirajte vso mlado vino tega sveta, tistim, ki ne pijejo, pa dajte mir, da ob jabolčnem soku uživajo v goski in mlincih. Pa na zdravje in po pameti!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču