In spet je tu tisti čas, ko lahko starši kot zadnjo fazo v stopnjevanju groženj potegnemo ven debelega starca, ki nosi darila. "Če ne greš takoj spat, ti bo Božiček prinesel brokoli". "Ne skači po kavču, Božiček vse vidi.” "Samo še enkrat tako zaloputni z vrati, pa ne bo daril."
Ne bom lagala. Tudi sama kdaj kot skrajni ukrep uporabim te grozilne metode in nisem najbolj ponosna. Ne bi se ravno samooklicala za mojstrico vzgoje, ker v zameno za upoštevanje navodil in uboganje ukazov ponujam materialne dobrine oziroma grozim z njihovim odvzemom. A naj mi bo.
S prijateljicami, ki sestavljamo Sindikat utrujenih mater selektivno gluhih otrok, smo ugotovile, da so grožnje z Božičkom včasih edina učinkovita metoda, in se soglasno strinjale, da z občasnim posluževanjem zelo verjetno otrok ne bomo travmatizirale in iz njih naredile sociopatov.
Bolj me moti ta hudičeva celoletna uporaba besede priden, ki je decembra ob navezavi na Božička potencirana na sto. Beseda, ki je v kontekstu vzgoje, tudi skrajne Božičkove metode, nikoli ne uporabim (ker kaj pri mili Jožici sploh pomeni biti priden? Bodi pri miru, ubogaj, ne razmišljaj po svoje? Saj ne dresiram psa!). Ne maram pridnosti. O njej sem poslušala vse življenje. In jo živela, da zaradi nje nisem živela.
Bodi dobra! Ubogaj! Bodi pridna! Oh, kako sovražim to besedo. Več kot 30 let svojega življenja sem bila pridna. Najprej pridna kristjanka. Potem pridna učenka. Taka, ki je dobila drisko, če je dobila štirico. Nato pridna punca. Taka, ki ni nikoli varala, ki je vedno dajala več, kot je dobila, ki ni nikoli preveč težila. Ki je vedno pridno hlinila orgazme.
Pa pridna zaposlena. Ki vedno naredi več, kot je treba. Ki vedno naredi, ko drugi ne želijo. Taka, ki ji vedno lahko daš še kaj zraven, ker nikoli ne reče ne. Pridna državljanka. Ki vzorno ločuje odpadke in nima v kartoteki niti prekrška za napačno parkiranje. Ki pridno plačuje davke in redno izpolnjuje potne naloge. Pridna mama. Taka, ki doji, ko ji več ne bi bilo treba. Ki dela domače organske kašice, ker imajo kupljene preveč sladkorja. Ki bere pravljice, ko ima 39 stopinj vročine.
"Ti si pa res pridna," so mi govorile tete in sosede. Ali pa so to govorili mojim staršem. Res sem bila pridna. Bila pa sem tudi anksiozna, izgorela, izčrpana, izgubljena. In nesrečna. Dokler se nisem odločila, da je čas, da neham biti pridna.
Zato zadnja leta, letos pa še posebej, ko sem se zavoljo lastnega zdravja in sreče odločila, da pokopljem še zadnje ostanke svoje pridnosti in življenja po jusu, najbolj na glas vzklikam: "Dragi Božiček, nisem bila pridna. In tako zelo dobro je delo. In veš kaj, stari ... Ne bom več pridna. Nočem biti dobra. Hočem biti dobro!"
Dragi Božiček, lahko pojasnim ...
In v novi dobi nepridnosti so tudi moji odzivi na vsak apel po pridnosti vse bolj sarkastični. Onidan sem dobila od prijateljic v e-nabiralnik še enega od memov, ki so sicer osnova naše komunikacije po 35. letu. Pisalo je ... "Dear Santa, I can explain …" In moja prva misel je bila … Kaj naj pojasnim? Prav nič mi ni treba pojasnjevati kalorično obdarjenemu starcu, čigar trebuh kriči po diabetesu.
Nisem bila pridna! Pa kaj! Nisem ubogala in velikokrat sem rekla ne. Dodatnim zadolžitvam v službi. "Prijateljem", ki so potrebovali "samo še eno malo uslugo". Situacijam, ki so me silile, da zanikam sebe in živim drugače, kot čutim. Dragi Božiček, moj spisek porednih situacij je dolg ... Otroku sem dovolila preveč risank, ker sem prejšnji dan žurirala s prijateljicami. Ja, mačka sem imela, ker sem popila mnogo več alkohola, kot se spodobi za žensko mojih let.
Nisem bila pridna, ker sem na skrivaj pojedla vse sladkarije, ki jih je dobil otrok, naslednji dan pa sem bila celo tako predrzna, da sem jih skupaj z njim iskala. Nisem bila pridna, ker sem se zlagala, da sem bolna, da sem lahko tri dni v miru gledala Netflix in spala. Nisem bila pridna, ker sem z največjim užitkom pokazala sredinca vsaki osebi in situaciji, ki je rušila moj notranji mir. Nisem bila pridna, ker sem ... Eh, ne bom napisala, da te ne bo infarkt (imaš vendarle kritični indeks telesne mase). Nisem bila pridna in tega ne skrivam. Zato, dragi Božiček ... Nič mi ni treba nositi. Ker si bom že med letom vzela vse, kar potrebujem in si želim. Ker ne bom pridna.
Novo na Metroplay: "V vsakem žanru najdeš dobre in slabe pesmi." | Raiven
