Čestitki naj prisluhne draga domovina, po domače "še vedno ne druga Švica", ki danes praznuje kristusova leta. Naslednje vrstice so namenjene njej, ki nam veliko jemlje, a še več da. Njej, ki na majhnem koščku zemlje ponuja vse, a vseeno številne sili, da zaslužek iščejo čez mejo.
Spominov izpred 33 let, ko se je rojevala naša država in sem jih štela sedem, je veliko. Spomnim se, kako smo zjutraj jedli koruzne žgance z ocvirki in pili belo kavo, nato pa je sproščen zajtrk prekinila sirena, ki je napovedovala napad. Mama je vzela skledo tistih žgancev, ata je pobasal radijski tranzistor in tekli smo v klet, ki v resnici sploh ni bila klet, ampak "dedanova" delavnica. Vsi smo šli. Le bica (babica, op. a.) je vztrajala v svojem fotelju, z besedami: "Nikamor ne grem. Če gre hiša, bom šla še jaz."
Spomnim se, da so šli prav leta 1991 sorodniki, ki imajo kmetijo in do takrat še nikoli niso bili na dopustu, prvič na morje. Na Lošinj. Vse nas je skrbelo, kako bodo prišli nazaj. Spomnim se, da je med desetdnevno vojno umrla mamina teta, zato so naju z bratom v času pogreba peljali k babici, kjer so bile še štiri sestrične, in se nam je zdelo sila imenitno, ko smo se zaradi nevarnosti skrivali v več kot sto let stari kleti, v katero me danes žive več ne spraviš.
Mama še danes pripoveduje, kako so se med mašo prižgale sirene, in medtem ko jih je župnik miril, da so v božji hiši varni, je ona razmišljala samo o otrocih. Ni vedela, da smo bili najbolj srečni, ko smo se družili v bunkerju ob veliki zalogi čokolina. Spomnim se, kako smo imeli tiste dni piknik in so nas preletavala letala. Ata jim je kazal v zrak fige, mama pa se je poleg panično drla: "Dreja, ne zajebavaj se."
Tiste dni sem bila vesela, da je bil ata na bolniški zaradi težav s hrbtenico, zato ga niso vpoklicali. Moža tete, ki je bila visoko noseča, so. In nekega dne smo prek valov lokalnega radia izvedeli, da je bil med ranjenci tudi stric Stanko. Krogla je le za las zgrešila hrbtenjačo. Spomnim se njegovih prevez in tega, da je rekel, da me zdaj nekaj časa ne bo mogel metati v zrak. Marsičesa se spomnim ... A najbolj mi je ostala v spominu proslava ob dnevu razglasitve samostojnosti.
Vsi smo se pražnje oblekli. Mama mi je oblekla krasno pisano krilo, ki ji ga je sodelavka prinesla iz Francije, pa rdečo majico in superge. Grde ponošene superge. Medtem ko so ljudje vzhičeno ploskali ter omamljeni od novo pridobljene samostojnosti vzklikali in ponavljali za govorci, sem jaz komaj zadrževala solze. Ves čas sem se spraševala le eno – zakaj je mama tako nesramna, da je sebi obula lepe sandale, meni pa ponošene modre superge, ki niti malo ne pašejo k mojemu najlepšemu krilu.
Mama še danes trdi, da se včasih pač ni dalo kupiti tako lepih stvari za otroke kot danes. Sploh pa ne tako poceni. Kdo ve, morda bo ponošena socialistična obutev en dan zame taka travma, kot je za nekatere politike pomanjkanje raznolikosti sadnih jogurtov (Jelka Godec, upam, da vam danes teknejo).
Praznujmo, kar imamo
Danes naša država praznuje 33 let. Imamo veliko sadnih jogurtov in cenovno dostopno otroško obutev. Imamo tudi veliko problemov. A poskusimo za en dan pozabiti, da se nam v teh letih v resnici nikoli ni uspelo približati Švici, in bodimo hvaležni za to, kar imamo.
Bodimo hvaležni za ta mali košček raja in čudovite bisere, lepše od mnogo svetovno znanih turističnih atrakcij. In prav vsi so nam dostopni v največ treh urah. Če greste z avtom. Z vlakom se boste toliko vozili do sosednjega kraja.
Bodimo hvaležni za to čisto deželo, kjer iz pipe teče pitna voda. Veste, kakšen privilegij je to? Tudi čist zrak ni samoumeven. Kdor je kadarkoli žural v Beogradu ali Sarajevu, ve, da ti tam niti bomboni Bronhi ne pomagajo, da bi lahko sproščeno dihal s polnimi pljuči.
Bodimo hvaležni za to, da smo varni. In da smo bili varni, ko je naša država doživljala porodne krče. Da smo v začetku 90. let gledali Poglej in zadeni ter poslušali Nirvano, medtem ko so naši vrstniki v Sarajevu gledali, kako jim umirajo bližnji, in poslušali zvoke granat.
Bodimo hvaležni za to, da nam je dostopno znanje. Tudi če delamo v tujini in jadikujemo, kako tam naše znanje cenijo bolj. Ne pozabimo, da smo to znanje dobili v Sloveniji. Brezplačno. Privilegij je študirati brez kreditov.
Še posebej ponosna sem na svojo državo, da sta lahko v njej pred točno sedmimi leti na današnji dan moji dragi prijateljici Martina in Janja postali žena in žena. Ta pravica bi morala biti samoumevna in univerzalna povsod. A ni. In ponosni smo lahko, da živimo v državi, kjer na koncu vendarle zmaga ljubezen.
Seveda smo daleč od idealnega, a po BDP še vedno spadamo med 20 % najbogatejših držav na svetu. Imamo veliko več, kot se zavedamo. In če s tem nismo sposobni biti niti malo zadovoljni, potem si mogoče več niti ne zaslužimo. Pa vse najboljše, moja Slovenija! Nisi slaba in rada te imam. A čas je, da se malo zresniš. Daj, odpikaj že enkrat te tipe, ki te imajo samo za seks. Zaslužiš si več. Konec koncev jih šteješ že 33.
