Zadnje čase se mi vse pogosteje dogaja, da ljudje komentirajo moje življenjske odločitve, videz, delo ali vzgojo, čeprav jih za mnenje nisem vprašala. Pri tem se sklicujejo na svojo iskrenost in malodane pričakujejo, da jim bom zaploskala, ker so me užalili s svojim nefiltriranim komentarjem. Ob tem si mislim samo: "Oprostite, od kdaj pa ima vsakdo pravico, da reče komurkoli karkoli?"
Naj že takoj na začetku pojasnim, da je iskrenost vrlina, ki jo pri ljudeh najbolj cenim. Všeč so mi pristni in avtentični ljudje, pri katerih lahko vedno računaš na iskreno mnenje. Vsakdo potrebuje nekoga, ki si upa povedati, ko so preostali tiho. Da te prizemlji, ko greš v višave. Da ti pripravi intervencijo, ko zabredeš. Ali pa semi-neusmiljeno pokomentira na videz nepomembne stvari, za katere ve, da se tebi ne zdijo nepomembne.
Kot je recimo informacija, da delajo nove kavbojke tvoji zadnjici veliko krivico, da si z rdečo šminko videti kot transvestit, da je moški za šankom, s katerim se spogleduješ že pol ure, lep samo zato, ker si spila 17 gin tonikov, ali pa da si ta teden že prevečkrat pila gin tonik. To je take vrste iskrenost, ki jo pričakuješ od najbližjih, ne od naključnih pametovalcev.
Tudi ko gre za najbolj boleče teme, za katere se po navadi na dolgi rok vedno izkaže, da je boljša brutalna iskrenost kot sladka zlaganost … Nihče ne želi slišati stavkov, kot so "Ne privlačiš me več". "V službi te ne cenijo". "Popiješ preveč alkohola, ker bežiš". A jih potrebujemo. Da lahko sprejmemo težke odločitve, zaradi katerih nam bo lažje. Zato bi morala biti iskrenost vedno le z dobrim namenom. Povej mi, čeprav bo bolelo, če res misliš, da je to zame dobro. Vse drugo je samo izgovor za nesramnost, zakamufliran v celofan iskrenosti.
Če te ne vprašam za mnenje, ga lahko mirno zadržiš zase!
Obožujem, ko se ljudje, s katerimi sicer nimam nobenega odnosa, čutijo poklicane, da v imenu iskrenosti izražajo svoje mnenje. "Joj, ampak tvoj mali je pa ful razvajen, nič ne uboga, pa ful glasno govori, a ne?" S kakim namenom mi zdaj to govoriš? Poznaš instantno rešitev, zaradi katere bo na igrišču vedno šepetal? Ali se samo počutiš bolje, medtem ko s svojim opletanjem jezika pod pretvezo iskrenosti deliš nasvete, za katere te ni nihče vprašal?
"Ej, samo tvoj se je pa res zredil, a?" Joooj, res hvala, ker si mi to povedala, sama ne bi nikoli opazila. "Mislim, da je tvoj tip premlad zate." Mislim, da se moraš brigati zase. Iskrenosti tipa "mami, zize ti visijo in iz ust ti smrdi po kakanju" so sicer simpatične, ko si star štiri leta, ko si enkrat odrasel, pa bi že bilo smiselno, da se vprašaš, zakaj in s kakim namenom bi jih sploh moral deliti z okolico. Zlasti če gre za ljudi, s katerimi si nisi blizu in ki jih tvoje mnenje ne zanima.
Včasih imam občutek, da smo prišli iz časov, ko smo morali biti tiho in trpeti, tudi ko bi bilo pametno povedati, v čase, ko se nam zdi, da je nujno prav vsako mnenje blagohotno podeliti z drugimi in pri tem povsem zanemariti njihova čustva.
Najbolj mi je všeč, ko nekdo reče: "Veš, jaz sem ful iskren in brez filtra, zato imam malo prijateljev!" Ne, ti imaš malo prijateljev zato, ker si nesramen in ne upoštevaš občutkov drugih. Iskrenost brez filtra ne obstaja. Filter so čustva drugih. Svoboda do širjenja iskrenosti se vedno konča tam, kjer se začenjajo čustva drugih.
Ni mi treba biti iskrena do vsakega, a do sebe vedno!
Če o svojih najbolj osebnih in intimnih stvareh iz zasebnega življenja ne govorimo popolne resnice, ne pomeni, da smo neiskreni. Lahko smo iskreni, a ne povemo vsega. Vsak se sam odloči, kateri del svoje osebnosti in zasebnosti bo delil z drugimi. In vsak mora imeti nekaj, kar je samo njegovo. A dobro je, da smo vedno iskreni do sebe. Tudi takrat, ko se moramo zazreti globoko vase in si priznati najbolj boleče stvari, kot so: Še vedno ga ljubim. Prizadelo me je. Nisem v redu. Potrebujem pomoč.
