Te dni se večkrat spomnim na božično risanko, ki sem jo gledala kot otrok. Njen naslov je bil Vsak dan božič, govorila pa je o deklici, ki si je tako močno želela, da bi bil božič vsak dan, da se ji je želja tudi uresničila. Ko je nato vsak dan krasila božično drevesce, jedla praznično hrano, pela božične pesmi in zjutraj odvijala darila, je ugotovila, da je čar čarobnega božiča prav ta, da pride samo enkrat na leto. In da traja samo en dan. Sprašujem se, kdaj bomo to ugotovili še drugi?
Ko se kopalke od avgustovskega morja še niti posušile niso dobro, so police v številnih trgovinah že do stropa napolnili z božičnimi okraski. Večja mesta so lučke prižgala konec novembra in postavila stojnice z nesramno razredčenim kuhančkom po oderuških cenah.
Lahko me okličete za Grinča, ujetega v telesu plečate rdečelaske, a starejša kot sem, bolj mi gre na živce, da Mariah Carey že več kot 20 dni pred najlepšim večerom v letu po radiu žvrgoli All I want for Chrismas is Youuuu, da že od oktobra na police filajo zimske izdaje božičnih jogurtov, da me spletni oglasi in Instagram že med krompirjevimi počitnicami posiljujejo z adventnimi koledarji, ki skrivajo ličila in pripomočke za seks ter da božič skoči še iz tistih predalov, ki bi morali ostati zaklenjeni vsaj do 15. decembra.
Saj ne rečem ... Lepo je vsak drugi dan v službi, pri sosedih in sorodnikih na debelo mazati biftek na toast in trkati s kozarci penine, a tudi pečenih piškotov se človek slej ko prej prenaje ... In iskreno vam povem, danes, ko smo šele na polovici decembra, imam božičnega vzdušja že vrh glave. Nasitila sem se ga, še preden bi se moralo začeti …
Ne potrebujemo 17 Miklavžev, 35 Božičkov in 21 dedkov Mrazov
Priznam, kriva sem neširjenja dvomesečnega božičnega vzdušja, saj je najbolj božična stvar, ki sem jo do zdaj naredila, ta, da sem si skuhala božični čaj in vprašala cimra, kje je pospravljen adventni venček, ki smo ga na božičnem bazarju v vrtcu kupili lani. Božične zvezde tudi 17. decembra še vedno nimam, ker bi že zdavnaj slovo vzela.
Lahko mi rečete, da sem staromodna in dolgočasna, a še vedno mi je najlepše postaviti drevesce na predbožični večer. Tako se rodijo moji najlepši spomini na otroštvo, ko smo šli dopoldne v bližnji gozd, izbrali smrečico, natrgali malo maha za jaslice in zvečer skupaj krasili božično drevo.
Medtem ko je mama filala piščanca in zraven stokala, da se ji potica spet ni posrečila, čeprav so jo pozneje pohvalili prav vsi sorodniki, je ata prinesel s podstrešja jaslice in okraske, ki smo jih brez kakršne koli strategije in občutka za estetiko obešali na drevo. In bombone.
Se spomnite tistih socialističnih trdih bombonov, zavitih v lesketajoč se papir, ki smo jih obešali na drevo? In vsakič na skrivaj enega vzeli, da do novega leta ni bilo nobenega več. Zdaj jemo bombone vsak dan v decembru. Delijo nam jih Božički pred nakupovalnimi središči, Božički raznih korporacij, ki v sklopu marketinških kampanj osrečujejo mimoidoče, Božički v šoli, v službi, pred občino, v knjižnici ...
"Mami, koliko Božičkov pa je na tem svetu," me je onidan spraševal prestolonaslednik, ki je ta mesec videl že več Miklavžev in Božičkov, kot sem jih najbrž jaz v prvih desetih letih svojega življenja skupaj.
Preveč je. Vsega. Včasih je bilo krašenje drevesa ritual, ki smo se ga veselili več dni. Danes pa smrečico postavimo, ko se december še dobro ne začne, da se do božičnega večera že zlije z našo dnevno kot fikus, ki ga nihče več niti opazi ne. Tako kot deklica iz risanke smo želeli, da je božič vsak dan od novembra dalje. Pri tem pa mu vzeli tisto čarobnost, ki jo imajo le najbolj redke in posebne stvari. Zdaj trdi okrasni bomboni, zaviti v svetleči se papir iz 80. let, nimajo nobene sladkobe več.
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji
