Petra Skrivarnik | 31. 10. 2023, 19:00
Zakaj ignoriram 1. november: prinesi mi rože zdaj in ne takrat, ko me bodo glodali črvi
V koledarju imamo določen datum, ko naj bi se spominjali svojih ljubljenih, ki so nas zapustili. Dan spomina na mrtve, ko se (ponavadi) množice drenjajo na pokopališču, bentijo, ker ne dobijo parkirišča in ker so šle cene nagrobnih aranžmajev v nebo. Ob vsem tem se sprašujem, koliko ljudi se v resnici na ta dan v mislih poveže s svojimi preminulimi. In ali je res potrebno, da se jih spominjamo na masovnem dogodku, ki je za marsikoga zgolj modna revija nove jesensko-zimske kolekcije.
V mojem spominu bo dan mrtvih vselej ostal kot dan, ko se je vsa razširjena družina nagnetla okoli družinskega groba, pri čemer smo imeli srečo, da smo imeli poleg še parcelo, ki jo je teta zase rezervirala že pred svojim abrahamom, a nesrečo, da je bil ravno pri tej parceli stacioniran zvočnik, iz katerega so doneli župnikovi verzi. Otroci jih seveda nismo poslušali. Kazali smo si nove zimske gležnarje, se po tihem hihitali in šteli, na katerem grobu je največ sveč.
Krivično bi bilo trditi, da so tudi starejše gospe, ki so na plano privlekle svoje krzno, zgolj opazovale, ali je njihova ikebana lepša in razkošnejša kot sosedova, a, iskreno, nikoli nisem imela občutka, da se ljudje na tem masovnem dogodku v mislih povežejo z dušami tistih, ki so nas (prekmalu) zapustili. Zato zdaj, ko sem starejša in lahko sama odločam, koliko in kdaj bom obiskovala pokopališče, grobov svojih bližnjih nikoli ne obiskujem na 1. november.
Ker ne potrebujem koledarsko določenega dneva, da se spomnim na tiste, ki so v mojem življenju za zmeraj pustili odtis. Spomnim se jih vsak dan. V vsem jih najdem. Kadar kuham testenine, se nasmehnem, ko se spomnim, kako sta jih babici vedno razkuhali, a so bile, potresene z drobtinami, še vedno dobre. Ko jem štrudelj, pomislim, da boljšega, kot je bil od bice Terezije, ne bom jedla nikoli več. Ko zvečer berem knjigo, se spomnim na bico Pavlo, ki skoraj nikoli ni odložila knjige in jih je prebrala kakih sto na leto.
Ko pišem tole besedilo, se spomnim na "dedana" Lojza, ki je vsak dan pisal dnevnik. Bi bil, če bi se rodil 80 let kasneje, morda bloger? Vsakič, ko vidim upokojence, kako na dan pokojnine stojijo v vrsti, se spomnim, kako je babica vsak mesec, ko je prejela svojo skromno kmečko pokojnino, to razdelila na dele in dala vsakemu vnuku 500 tolarjev, zraven pa še kako sladkarijo. Moji dragi pokojni v resnici niso na pokopališču. Povsod okoli mene so. In bodo živi, dokler se jih bom spominjala. Tudi če 1. novembra na njihove grobove ne bom postavljala preplačanih ikeban in prižigala še ene svečke več.
Na dan mrtvih slavim življenje!
Ne pravim, da je narobe, spominjati se svojih pokojnih z rednimi obiski pokopališč. Tudi na dan, ko so ta natrpana. Vsak žaluje, se spominja in povezuje s svojimi ljubljenimi na svoj način. A zame dan mrtvih že leta predstavlja dan živih. Dan, ko se zavem minljivosti. Tega, da je treba obiskovati žive. Da jim je bolje nositi rože zdaj, ko so. V teh turbulentnih časih, ko si tako težko vzamemo uro ali dve, je lahko prvi november dan, ko se zavemo, kako hitro mine življenje.
Da se zavemo, kako se morda tista kava, za katero se že leta dogovarjamo s prijateljico, ki nam je bila včasih vse, zdaj pa se je zgodilo življenje in jo bolj poredko vidimo, nikoli ne bo zgodila. Da bomo morda ostarelo teto, ki nas že dolgo vabi na obisk, naslednjič obiskali na pokopališču. Če bomo samo čakali in odlašali. Zato sama zadnja leta prvi november praznujem s svojimi dragimi živimi. In ustvarjam spomine, ki bodo živeli. Tudi ko nekoga od nas nekega dne ne bo več.
