Vsako leto za božič pod smrečico pričakujem manj. Ker me vsak december vedno znova spomni, da imam v resnici vse, kar potrebujem, tistega, česar nimam in si želim, pa se tako ne da kupiti.
Kako nepomembno in banalno je v resnici mrzlično iskanje novega parfuma, čevljev, še ene dišeče sveče in pižame, se spomnim vsako leto po tradicionalni akciji Spust Božičkov, ki jo na Hitradiu Center, kjer sem zaposlena kot urednica, organiziramo že 12 let. Akcija me vedno znova spomni, da se ljudje pogosto ne zavedamo največje sreče in blagoslova, ki ga imamo. To je zdravje nas in naših otrok.
Vesela sem, da imam službo, v kateri lahko vsaj malo polepšamo ta decembrski čas otrokom, ki preživljajo najlepši čas v letu, ko bi morali v šolah in vrtcih brezskrbno prepevati pesmice o Božičku in izdelovati voščilnice, doma pa pojesti preveč piškotov, ki so ji napekli z mamico, v bolnišnici. Ko pogledaš velike otroške oči, ki skozi okna gledajo naše Božičke, kako v zraku zganjajo norčije, in jim mahajo, veš, da prava darila niso tista v darilnih vrečkah, škatlah in celofanu.
In če sem še dva dni pred akcijo tradicionalno dramatično paničarila, kje bom kupila v zadnjem trenutku najboljši kos pljučne pečenke, kaj naj kupim prijateljici, ki ima že vse, in zakaj se mi je božična zvezda spet posušila, me je po obisku malih borcev vsega tega postalo kar malo sram.
In vsako leto, ko vidim od bolezni utrujene male borce, si rečem: Klinc gleda darila, probleme s kilogrami, premalo lajkov, nesrečne ljubezni, gube, povešene joške, opravljive sosede in sitne šefe. Vse, kar šteje, je zdravje. Če ne verjamete, se za pol minute sprehodite po hodnikih otroške onkologije.
Ko sem šla med najbolj bolne prvo leto, sem komaj prišla k sebi. In takrat še nisem bila mama. Odkar sem mama, me boli že vsak prestrašen obrazek, na katerem se vidita bolečina in žalost. Ko smo pred nekaj dnevi skupaj s številnimi slovenskimi pevci zapuščali oddelke Pediatrične klinike Ljubljana, smo imeli v avli vsi solzne oči.
Težko je, ko se otrok, o katerem ti je osebje prej povedalo, da so mu ravno odkrili možganski tumor, stisne k tebi in ti govori, da je vse, kar si želi letos, samo to, da gre domov. Bolni otroci bi radi pisali test pri matematiki, pospravljali sobo, odnašali smeti. Vse, samo da bi lahko bili s svojimi starši, prijatelji, sošolci, bratci in sestricami. Zdravi in brezskrbni. A bo za nekatere morda letošnji božič zadnji.
Spomnim se, kako je devetletna deklica Maša pred nekaj leti napisala Božičku, da ji ni treba prinesti ničesar, samo raka naj ji odnese. Ko sem se tisto leto vrnila domov, kjer me je čakal takrat še ne dveletni otrok, sem ga ves večer med spanjem stiskala k sebi. Vseeno mi je bilo, ker je še vedno raje puzal kot hodil, ker je jedel smrklje in se metal po tleh, ko mu nisem dovolila, da se igra s škarjicami. Zdrav je bil in samo to se mi je zdelo pomembno. Tudi srčno osebje otroških bolnišnic mi to vsako leto znova potrdi, ko rečejo: "Veste, vsak dan, ko pridemo v službo, se šele zavemo, da doma v resnici sploh nimamo problemov."
Zato mi je že nekaj let za božič vseeno, ali se mi govedina wellingtonsko ne posreči kot Gordonu Ramseyju, ali bo prva runda mojih cimetovih zvezdic ponovno zažgana in ali mi bo Božiček ponovno prinesel nekaj, za kar bi raje videla, da bi ostalo na polici v trgovini. Samo da smo vsi na kupu zdravi in se imamo radi. Zato, dragi prijatelji, oprostite, ker dobite od mene vsako leto manj materialnih daril. Niso mi več pomembna, zato jih tudi od vas ne pričakujem. Bom pa vsak dan v letu podarila najbolj tople objeme. In moja rama bo tu, kadarkoli jo boste potrebovali.
