Prejšnji vikend smo šle prijateljice prvič na dopust same z otroki. Njihovi očetje so ostali doma, ker ubogi revčki ne marajo hude vročine, gneče ali Hrvatov. Zelo priročen izgovor, da si izboriš prost vikend s polnim hladilnikom piva v času evropskega prvenstva v nogometu. Ampak, kaj bi se pritoževale, saj smo šle vendar na dopust ... Pustimo to, da smo se nazaj vrnile izžete kot cunja.
S prijateljicama Anito in Tino, ki imata otroke iste starosti, smo se že pred časom odločile, da gremo za vikend na morje. Same, brez dedcev, ki trpijo za hudo "morjefobijo". Pa saj bolje, da so ostali doma, že tako smo imele preveč dela in drame z otroki, da bi se morale ukvarjati še z jokcanjem, kako je vroče, kako so lignji predragi in kako se Hrvati spet delajo, da ne vejo, kaj pomeni "kava z mlekom".
Podmladek se je seveda morja neznansko veselil in je že cel mesec odšteval do odhoda. Prestolonaslednik je šel sploh prvič v življenju na dopust z družbo svojih sovrstnikov, zato se je vikend morja veselil bolj kot Božička, rojstnega dneva in vseh družinskih počitnic skupaj. Sreda: "Samo še danes in jutri gremo v vrtec, potem pa morje s prijateljčki." Četrtek: "Nočeeeem v vrtec … Hočem, da gremo že danes na morje."
In potem je prišel dan D, ko smo natovorile avtomobile, kot da se selimo in ne zgolj gremo za dva dni na Krk. Začelo se je zelo spodbudno, saj so otroci omagali že nekaj metrov po tem, ko so na postajališču Lom kot termiti pojedli vse sendviče in pecivo, ki smo ga vzeli s sabo na pot. Če odštejemo eno bruhanje, pritoževanje čez glasbeni izbor in petje mamic (morda z Anito le ne tako lepo žvrgoliva Vrnivaaaa se na najinoooo obaaaalo, kjer sonce le za naju bo sijalooooo) ter blago teženje za sladoled, je pot minila presenetljivo mirno. Najbrž zato, ker so jo večino prespali. A spanje je rezultiralo v tem, da so imeli toliko več energije za ravsanje že takoj, ko smo prišli na plažo.
Lahko bi zelo na dolgo in široko opisovala konflikte, ki se med predšolskimi otroki dogajajo zagotovo enkrat na pol ure, a mislim, da bodo naslednje izjave kar dobro orisale, kako zelo smo mamice na tem dopustu počivale: "Mamiiiiiiii, Nikolaaa me z vodno pištolo šprica v oči, veeeee, veee!" "Teodor mi je vzel maskoooo, veee, veeee, veeeee!" "Morska vodaaaa mi je prišla v oči, veeeee, naj mi da takoj nekdo brisačo, sicer bom oslepel." "Nočem, da me namažeš s sončno kreeeeemo, veeeee." "Zakaj ima Jakob sladoled, jaz pa sem ga že pojedel, veeee." "Veeee, pošprical me je." "Veeeee, goljufa pri skakanju v vodo, jaz sem bil prvi, veeee." "Pokvaril mi je vodno pištolo, veeeee." "Jaz hočem bit na blazini, veeeee." "Mami, a mi boš kupila zvečer na štantih laser, prosim, prosim, prosim (in tako vsakih 10 minut)."
Vrhunec je bil, ko se je eden malih gavnarjev pokakal v morje, nato pa so ostali preučevali njegov kakec, medtem ko je starejša turistka od jeze skoraj doživela epileptični napad. Seveda smo odstranile izloček, za katerega se je kasneje izkazalo, da je v resnici napovednik dogajanja v črevesju, saj so že naslednji dan driskali vsi štirje. A so bili še vedno dobre volje, sploh, ko so izvedeli, da so si z mehkim blatom prislužili kokakolo (mimogrede štiri evre za pol litra ni ravno prijazna cena, sosedje). In mame smo brez drame spet poskrbele, da je bilo vse ok.
Dopust z majhnimi otroki ne obstaja!
Preden skočite v zrak, češ, kako nevzgojeni so naši otroci, naj v njihovo obrambo povem, da so čisto prijazni in brihtni mali hudički, ki so takrat, ko so na kupu, še malo bolj pogumni, saj zelo verjetno tekmujejo, kdo bo mamico najbolj spravil ob živce. Tako smo pač cel dopust igrale mirovne posrednike, včasih kaj tudi ignorirale ali se v skrajnem primeru naredile, da niso naši.
Delale smo se, da hotelsko osebje ne prebledeva, ko se zjutraj zapodijo v jedilnico, kjer so si na krožnik naložili trikrat preveč palačink in jajca z nutelo (kar smo seveda nato pojedle mame. Evo, tako nam dvostopenjsko kvarijo postavo - prvič smo se zredile, ko so bili v trebuhu, zdaj se redimo, ker jemo, česar oni nočejo).
Seveda so se kdaj obnašali kot podivjane živali. Seveda so se kregali za vsako stvar in se pri tem drli "nočem biti več tvoj prijatelj, ne bom te povabil na rojstni dan." A ko smo se vozili nazaj domov, so že spraševali, kdaj gremo spet.
Da ne bom samo jokala, kako izžeta sem se vrnila z morja, javno priznavam, da je bilo v obdobju miru prav kičasto. Igrali so se v nizki vodi in mamice smo lahko medtem, ko smo jih z enim očesom budno nadzorovale, razvile nespodobne debate, komentirale telesa mladcev v kopalkah in se režale kot pubertetnice. Zvečer so nam celo dovolili, da gremo malo ven (aperol se ni še nikoli bolj prilegel). Ma kaj dovolili, ob enajstih zvečer so se drli, da hočejo plesat na žurko, potem ko so v hotelski loži spraznili vse vaze z rožami, da so jih lahko nesli starejši punci, ki so jo osvajali (bravo, mali, pri pecanju si mnogo bolj talentiran kot fotr). Ko smo se vrnili domov, je Nikola rekel, da so bile to najboljše počitnice v življenju, saj so bili poleg še drugi otroci. Priznam, da to odtehta ves stres in napore, ki sem jih doživela. A hkrati tudi javno naznanjam, da gremo s prijateljicami na naslednji dopust brez otrok.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
