Začel se je festival postavljanja najbolj klišejskega decembrskega vprašanja. "Kje boš pa kaj dočakal novo leto?" Zadnja leta vselej odgovarjam isto. "V družbi Prijateljev." "Fajn. Koliko pa vas bo?" "Samo midva in otrok. Pa Monica, Rachel, Phoebe, Joey, Ross in Chandler." Tako svečano naznanim, da bom tudi letos najdaljšo noč v letu preživela na najbolj glamurozen način – na kavču, gledajoč maraton najljubše serije v družbi malega in odraslega otroka.
Ne vem, kako je pri vas, a meni z leti silvestrovanje vedno manj pomeni. Če sem kot otrok vsako leto tekmovala sama s sabo, kako dolgo bom lahko zdržala pokonci, se zdaj, ko sem mati, komaj še uspem prisiliti, da sem ob enajstih še vedno pokonci. Spomnim se, s kakšnim vznemirjenjem smo se v otroštvu pripravljali na najdaljšo noč v letu, ki smo jo preživeli pri babici. Sedem družin, vsaka z najmanj dvema mulcema.
Tete so ves december pekle, da je bilo na mizi vsaj 30 vrst peciva, in vsaka se je opravičevala, da ji letos ni uspelo speči še kakega več ter da potica ni ta prava. Sestavile so tudi gromozanske narezke, biftek in francosko, strici pa so z vseh koncev privlekli rakete, da bo vsa občina videla, kaj je to pravi ognjemet. V ozadju se je na televiziji predvajala ena od silvestrskih oddaj, ki jih je vodil Mario, nato pa so sledili vsi deli Sam doma.
Tik pred polnočjo smo začeli divje odštevati, sledilo je cmokanje na lička ob zvokih Alfija Nipiča in prižiganje prskalic. Od nekod so se pojavile avstrijske čokolade, češ, da jih je prinesel Dedek Mraz, in otroci smo evforični in zadrogirani od cukra ostali pokonci še nekaj časa.
V bistvu smo prav tekmovali, kdo bo dlje zdržal, saj so nas sošolci, ko smo se po praznikih vrnili v šolo, vsi po vrsti spraševali, kako dolgo smo bedeli. Kot da je to bistvo silvestrovanja. Kdo zdrži najdlje. Ko se danes, ko mi kronično manjka spanca, spominjam, kako sem se silila še ob treh zjutraj držati narazen oči, mi je žal vsake sekunde, ki sem jo prebedela, da bi pred sošolci izpadla večja frajerka. Itak so vsi lagali.
Zbiranje silvestrskih poljubov in čisto preveč bleščic
Ko sem enkrat prestopila v klub srednješolskih pubertetnic, je seveda silvestrovanje dobilo povsem nove razsežnosti. Najdaljša noč v letu je postala idealna priložnost, da se od glave do pet posujem z bleščicami, si z izbiro neprimerne obleke prehladim ledvice in se zastrupim z rum kolo. S prijateljicami smo se dobile takoj po družinski večerji in se začele krancljati, da se nas je na koncu komaj ločilo od božične jelke.
Se spomnite, da so svoj čas prodajali gel za lase z bleščicami? In tudi lip glos, poln svetlikajočih se pikic ter posebne bleščice, ki si jih lahko nanesel še na lička in senčka. Vse to je bilo na nas. Obleke pa bolj malo. Spomnim se, kako sem pri sedemnajstih zmrzovala na vhodu v lokalni disko v krilu, ki je imelo manj blaga kot robec od babi.
Če smo v otroštvu tekmovali, kdo bo dlje bedel, smo v srednji šoli punce tekmovale, katera bo nase dala več bleščic in manj oblačil. Fantje pa, kateri bo na skrivaj srknil več jagodne vodke in poln lažne samozavesti, ki ti jo da alkohol, potisnil jezik v več grl. Je sploh še lahko boljša priložnost, da se zbližaš s punco iz 3.b, kot to, da ji želiš voščiti "srečnga pa zdravga", pri tem pa, ups, po pomoti pristaneš na ustnicah in jo prav neelegantno posliniš. Ni čudno, da sledi srednješolskemu silvestrovanju ponavadi epidemija mononukleoze.
Praznovanje novega leta izgleda drugače, ko odrasteš
V študentskih časih silvestrovanje doseže vrhunec razvrata. Takrat cvet bodoče inteligence množično roma v Beograd, kjer sicer 31. decembra sploh ne pozdravljajo novega leta, ampak so se prilagodili hordam žejnih Slovencev, ki ta dan okupirajo njihove splave in v srbskem jeziku, ki so se ga naučili iz hitov Jelene Karleuša, naročajo rakije ter pri tem juckajo, kako je vse trikrat ceneje kot pri nas. Sledijo leta, ko kot mlajši zaposleni silvestruješ v družbi prijateljev. Takrat punce že ugotovimo, da se splača naličiti, preden se napiješ, fantje pa, da ni treba popiti vsega, saj nova punca pričakuje ognjemet tudi v spalnici.
Nato postaneš starš. In najdaljšo noč zelo verjetno preživiš v trenirki, po možnosti z eno od viroz, ki jo je prestolonaslednik prinesel iz vrtca. Svečane večerje se ti skorajda ne da pripravljati, saj veš, da bo potomec na koncu tako jedel pašteto, piškote in bobi palčke. Čakaš, da zaspi, da bosta lahko z boljšo polovico v miru zmazala biftek s francosko in upravičila naročnino na Netflix z maratonom najljubše serije. Odštevaš ne več, da je novo leto, te spomni začetek spuščanja raket in ognjemetov. Včasih zaspiš še pred polnočjo. Pa saj konec koncev ni pomembno. Silvestrovanje v resnici ni pomembno. Vsi dnevi vmes so.
Kakorkoli že boste silvestrovali – naj bo v pižami na domačem kavču, v novi obleki na fini večerji, v tujini na divji zabavi ali v koči na pijanici – vam iz srca želim, da ste obkroženi z ljudmi, s katerimi je vsak dan praznik.
Zakaj si želimo za praznike vojnega vzdušja?
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji
