To sem jaz v kopalkah: in lepa sem!

Ko zdaj pomislim, kakšen stres mi je nakup kopalk predstavljal več kot 20 let, se mi zdi skorajda absurdno. Ne morem verjeti, da sem 20 let in deset kilogramov nazaj verjela, da je moja rit občutno preveč povešena, da bi jo lahko tlačila v navadne kopalke, kaj šele bikini, zato sem obsedeno iskala take, ki bi jo čim bolj pokrile.

Še najbolj vesela sem bila, ko so bile eno sezono v modi ženske bermuda kopalke, ki so segale do kolen, a mi je prijateljica takrat zagrozila, da ne gre z mano na morje, če ji bom delala sramoto v kopalkah, ki so prevelike še za kalifornijskega surferja, in mi tako preprečila nakup. In zgornji del .... Kupovala sem tako podložene, da so se na soncu sušile tri dni. Kot da bi z njimi lahko kogarkoli prelisičila, da je moja košarica kaj dosti večja od dobre dvojkice.

In kot da je v resnici karkoli narobe s tem, če ima ženska dojke, ki po svoji velikosti niso podobne glavi sumoborca. Sprašujem se, ali tudi moški kupujejo kopalke, v katerih bi bil videti njihov gasilček večji. Ali jim je vseeno, saj se lahko vedno izgovarjajo na posledice "skrčevalnih učinkov" mrzlega morja.

Premajhne dojke, povešena rit, preširoka ramena, šlaufi in strije

Edino med nosečnostjo in dojenjem, ko sta se dojki pošteno razbohotili, sem lahko svoje obilno podložene push upe pospravila v omaro. A tudi takrat ni bilo vseeno, kakšen zgornji del kopalk bom izbrala, saj bi lahko z napačno izbiro naramnic samo še poudarila svoja pretirano široka plavalna ramena, zaradi katerih se me je že prijel vzdevek Petra Mankoč.

No, v bistvu se me ni prijel. Sama sem si ga dala in edino jaz sem se tako klicala. Potem je bil tu še postnosečniški trebuh. Ko sem od strani pogledala svoje šlaufke, se mi je zdelo, kot da imam v resnici več parov dojk. Kar naenkrat se mi je zdelo nezaslišano, da bi sploh še oblekla dvodelne kopalke, čeprav, ko danes vidim fotografije iz tistega časa, ne vidim nič drugega kot lepo in malenkost obloženo mlado mamico.

Ko sem nehala dojiti, sem imela občutek, kot da so od mojih dojk ostali samo še delavski žulji, ki po svoji obliki še najbolj spominjajo na 'praznjene' lignje. In se več kot dve leti trudila najti modrček, ki bi moje lignje naredil vsaj polnjene. Dokler mi ni postalo vseeno.

In tako sem pred nekaj dnevi stala v garderobi z dvodelnimi, drzno krojenimi kopalkami. Udobnimi. Brez push upa. Brez vsakršne podloge. Da se bodo od mraza otrdele bradavičke najverjetneje izrisale na njih. A tudi za to mi je vseeno. Zakoni fizike, pač, in "skrčevalni učinki" mrzlega morja. Stala sem tam in ko sem se gledala v ogledalo, mi je bilo žal, da sem dojke kadarkoli tlačila v neudobne žičnate in podložene mučilne naprave, ki so ustvarile iluzijo večje polnosti. Žal mi je bilo, ker so bile ves čas popolne, le da jaz tega nisem videla.

Bile so popolne za tek. Popolne za igranje. Popolne za ljubkovanje. Pozneje polne najbolj popolnega hranila za dete. Popolne za njegovo tolažbo. Proizvajale so popolno hranilo in popolno zdravilo zanj. In predvsem - zdrave. Kaj bi dala prijateljica Nina, ki so ji pri komaj 34 letih, ko je imela doma majhnega otroka, odrezali levo dojko, da bi imela take kot jaz. Zdrave so in lepe so. Moje so.

"Gospa, a so vam kopalke v redu," vpraša prodajalka v poznih dvajsetih. "Super so. Edino ... A mi lahko prinesete še klasični spodnji del. Tale zdaj ima visok pas, pa ne vem, ali je zame." "Neee, pa ne boste imeli navadnega. Vi niste navadni. Vi ste še mladi, imate lepo postavo za visok pas. Jaz bi takoj imela take kopalke, samo nimam postave." "Imate, imate," si mislim. Samo da še zdaj tega ne veste.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču