Petra Skrivarnik | 23. 4. 2024, 19:00
"Smo Korošice lahke? Po značaju zagotovo ne"
Živijo, sem Petra in sem Korošica. In ne, kolumne ne tipkam leže, niti z nogami narazen. Če bi vsakič, ko sem informacijo o svojem regionalnem poreklu delila z drugimi in bila ob tem prisiljena poslušati dovtipe o domnevni lahkoživosti Korošic, dobila en evro, bi iz lastnih sredstev zgradila hitro cesto. Tisto, ki smo jo Korošci čakali že, ko sem obiskovala vrtec.
"Uuuuu, Korošica! A veš, kaj naredi Korošica, ko ji rečeš, naj sede?" Pogledam zdolgočaseno. "Uleže se … Hahahaha." Pa kako te še niso poklicali za festival Panč, si mislim, ko že trinajstisočkrat poslušam najbolj prežvečen vic o najpogostejšem stereotipu, ki zadeva naravo koroških deklet.
Hujši je samo še tisti, da imamo ves čas na hrbtu jogi. In da je laže najti zelenega psa kot nedolžno Korošico. "Uuu, še enga vem … A veš, zakaj Korošice ne morejo pokopati?" "No, povej." "Ker ne najdejo krste na X. Saj veš … Ker imate noge ves čas narazen. Hahaha."
Tisti najbolj predrzni od mene celo pričakujejo, da jim v koroščini povem znucan vic o upravi, ustavi in državi. Ne poznate? Okej, naj vam bo. Pride Korošica na izpit na pravno fakulteto. Profesor ji reče, naj razloži pojme ustava, uprava in država. Korošica reče: "Ujutro sn ustava, pale sn si zobe uprava, komu sn ga pa v rokah država, te pa nič briga." Evo, upam, da ste se nasmejali ob venčku vicev z lahkoživo Korošico v glavni vlogi.
Vici o radodarnih in lahkih Korošicah krožijo po Sloveniji že, odkar pomnim. Kdo je začel in kakšen je bil njegov motiv, ne vem. Glede na moje izkušnje z moškimi zelo verjetno kakšen zafrustriran gospod, ki ga neka Korošica ni uslišala. Zato je glas o njenem nečistovanju in nebrzdani pohoti brž ponesel v svet.
A ker je to zgolj osebna teorija, ki temelji na sila trhlih temeljih, sem se za mnenje namenila vprašati najpametnejše na planetu. Najprej sem se obrnila na novodobnega modreca doktorja Googla. Ta mi je ponudil zgolj nekaj mnenj s spletnega foruma, kjer se kleni slovenski fantje sprašujejo, ali se res splača za vikend na Koroško "v lov".
Med obupanimi junci se je razvila teorija, da je trdo in preprosto okolje Korošice oblikovalo v voljne in gajstne dekline, ki so vedno za. Nadgradnja te teorije je, da v zakotnih koroških krajih, kamor človeška noga bolj malokrat stopi, človek tako nima drugega početi, kot da si krajša čas z valjanjem med rjuhami. To je sila preprosto, glede na to, da ima Korošica jogi vedno na hrbtu.
Ker tudi najbolj informiran med informiranimi ni podal nobenih verodostojnih informacij, sem se odločila, da preverim še pri vsestransko nadarjenem Chat GPT-ju. Ta mi je na vprašanje, ali so Korošice res lahkožive, podal naslednji rezultat: "Izraz lahkožive se običajno uporablja za opis ljudi, ki so sproščeni ali brezskrbni v svojem življenjskem slogu. Če pa se vaše vprašanje nanaša na splošno mnenje o ženskah na Koroškem s to oznako, je pomembno poudariti, da je kakršno koli posploševanje ljudi na podlagi njihovega kraja bivanja nepravično in ne odraža resnične raznolikosti posameznikov. Ljudje so raznoliki, ne glede na to, kje živijo."
Bravo, Chat. Super si to povedal. Smo Korošice lahke? Po značaju zagotovo ne. Gremo hitro med rjuhe? Nekatere da. Druge ne. Tako kot se verjetno vsi Gorenjci ne tresejo ob misli, da bodo morali sodelavcu plačati kavo na avtomatu, in tako kot kakšen Štajerc zelo verjetno lahko gre tudi mimo gostilne. Ne verjamete. Vprašajte Chat.
Verjetno skupaj z razširjeno družino, prijateljicami in znankami res tvorim premajhen vzorec, da bi se dalo iz njega sklepati na splošno koroško populacijo žensk, a nekaj vam povem: Ksenija Kranjec in Ana Pusovnik, ki so ju televizije vabile v svoje resničnostne šove, da bi še utrjevale stereotip o radoživi Korošici, zagotovo nista tipični predstavnici koroške ženske.
Ta je prej trmasta, ali kot bi rekli Korošci, potopana kot Tina Maze. Carska, a obenem preprosta kot Janja Garnbret. Topla in iskrena kot Eva Boto. Pa močna in vztrajna kot naša črnjanska županja Romana Lesjak. A teh lastnosti mi moški, ki sem jih naključno spoznala, nikoli niso natrosili, ko sem jim povedala, od kod prihajam. V glavnem so začeli stresati bebave vice ali celo namigovati, v upanju, da so naleteli na tipično predstavnico najbolj radodarne rase. Skrajni primer takega obupanega poskusa se je zgodil nekoč v študentskih časih, ko sem sramežljivo stala ob šanku, medtem ko sta dva absolventa osvajala hudo lepi kolegici (ena je bila celo fotomodel). Še isto sekundo, ko sta izvedela, da sem Korošica, sta pozabila na njuno nebeško pojavo in se prilepila name. Sta mislila, da bo šlo laže, a prav dolgo nista zdržala. Ugotovila sta namreč, da znamo biti Korošice tudi hudo iskrene. Brez filtrov in napravljanja.
Zato vam bom zdaj tudi povedala po resnici ... Ja, Korošice smo res radodarne. Kar se tiče hrane in pijače. Ko prideš h Korošici na dom, te bo postregla, kot se šika. Pri nas se ne škrtari. Ko na narezku zmanjkata dve rezini domače salame, mesoreznica že zaigra. Kar pa se tiče tistih stvari, bom rekla samo to … Korošica ne da. Korošica si vzame. Zdaj pa počnite s to informacijo, karkoli želite.
