Petra Skrivarnik | 5. 3. 2024, 18:00
Na Maldive sem odšla brez dedca in otroka (ni mi žal)
Že od malega sem sanjala o tem, da bi zimo enkrat preživela na rajskih otokih. Na seznamu mojega dokumenta z dramatičnim naslovom "1000 stvari, preden umrem" z velimi črkami piše, da moram v tem življenju vsaj enkrat nekam, kjer so turkizno morje, sonce, peščena plaža in po možnosti ni morskih psov. Nekam, kjer bo izgledalo kot v reklami za tiste znane kokosove kroglice. Že leta sem sanjala o Maldivih, a kaj ko se zdi mojemu dragemu škoda vsakega evra za poležavanje na plaži. A ker je vsak sam odgovoren za svojo srečo, sem sklenila, da grem. Če ne z njim, pa sama!
Naj najprej v bran dedcu, ki ne razume, zakaj bi človek več dni zapored od jutra do večera poležaval na soncu ter se mariniral v sončni kremi in lastnem švicu, razložim, da se je sicer bil pripravljen žrtvovati, ko sem ob dopolnjeni okrogli obletnici omenila, da si noro želim na Maldive. "Ni mi za it, a če ti toliko pomeni, bom pač potrpel."
Ja, prav ste prebrali, on bi šel na sanjske Maldive malo potrpet (!!!), zato da bi mi po možnosti lahko še leta očital ali celo v zameno kaj pričakoval. "Ampak če ne bo točno tako, kot je na fotkah, bom znorel. Če dam več kot dva jurja na osebo, mora bit točno tako kot v katalogu. Da ne vidim ene same travice na pesku," in podobni stavki, s katerimi je izražal svoje divje navdušenje nad Maldivi, so prihajali iz njegovih ust.
V glavi sem prav videla scenarij, po katerem se že prvi dan skregava, ker kot Zmrda Smrk od jutra do večera benti, da sonce ne sije tako svetlo kot na razglednicah, ribe niso tako pisane kot na Instagramu ene od vplivnic, morje z enega dela pomola ni tako turkizno, kot si je predstavljal, da je na plaži par palmovih listov preveč in v resortu nimajo lešnikovega sladoleda. On pa je zato moral še načeti svoje prihranke, pa še sonce ga je opeklo. Pa kdo bi to prenašal?
Ko so tako prijateljice, ki kot Vučko in moja malenkost letos praznujejo okrogli jubilej (naj živi 1984), omenile, da bi šle na Maldive, je takoj zagrabil priložnost, da se brez slabe vesti umakne in pred žlahto, prijatelji in znanci izpade sanjski moški. "Lej, kako je vredu. Pustil ji je, da gre sama, on pa bo medtem doma, v hladni in sivi Sloveniji pazil prestolonaslednika in prenašal njegove izpade. Kakšno srečo ima, da ga je dobila."
Ne bom zanikala. Čeprav je bila situacija zmagovalna za vse (tudi on bo šel kmalu s svojo sestro v Normandijo, jaz pa bom doma furala enostarševsko družino), mu bom večno hvaležna, da mi je omogočil sanjski dopust. In v tem primeru je bilo najboljše, kar je lahko naredil, to, da je preprosto ostal doma.
So Maldivi res raj na zemlji ali zgolj malo bolj spedenana Hrvaška?
Če prosti čas neproduktivno zabijate na Instagramu, ste najbrž zaznali, da je letos na Maldive romalo nadpovprečno veliko Slovencev. Družbena omrežja je zajela prava Maldivomanija, pa ne samo med znanimi in vplivnimi (predvsem tistimi, ki sami sebi tako pravijo), pač pa tudi med povsem običajnimi državljani, ki so se odločili, da denar, ki bi izpuhtel v zrak nekje na smučanju v Dolomitih, raje investirajo v izležavanje na enem od rajskih atolov.
Samo za primerjavo, teden dni Maldivov me je stal le malo več, kot je odštela kolegica za svoje smučanje v Franciji ali pa kolikor bo prijateljica zapravila za dva tedna Hrvaške. Res je, da sem nagnjena k temu, da tudi v največjem dreku vidim kaj lepega, a mislim, da ne pretiravam, če rečem, da so Maldivi raj na Zemlji.
Ko sem po 26 urah, kolikor je trajalo potovanje z vsemi čakanji in prestopi vred, stopila na Summer Island, kjer smo bili nastanjeni, sem pozabila, da sem utrujena in zaspana. Očarana od barv sem se najprej na debelo namazala z zaščitnim faktorjem 100, nato pa se zapodila v kristalno turkizno morje, ki je imelo blagodejnih 29 stopinj. Ko zagledaš vseh 50 odtenkov modre, ki se meša z belino peska in bujnim zelenjem, se res počutiš kot v nebesih.
Morje je kot čudovit akvarij, v katerem lahko že z najcenejšo masko, ki si jo kupil na štantih na Krku, uzreš nešteto čudovitih pisanih rib, pa tudi kako želvo in mladička morskega psa. Prav spomnim se, kako sem prvi dan večkrat skoraj zajokala od neverjetne hvaležnosti in občutka priviligiranosti, da mi je to dano doživeti. No, morda je bila malo kriva tudi neprespanost.
Ko si končno upaš uresničiti svoje sanje brez kančka slabe vesti!
Še nekaj let nazaj zelo verjetno ne bi bila pripravljena zapraviti težko prigaranega in privarčevanega denarja za potovanje, ki stane več kot tisoč evrov. Morda je krivo to, da sem se začela pomikati bolj proti drugi polovici preostanka življenja, ko nikoli ne veš, koliko je še pred tabo. To, da bo moja pokojnina še bolj žalostna, kot je konec Titanika, mi je jasno. A da bi zdaj, ko sem mlada in zdrava, razmišljala samo o varčevanju, je skoraj tako tvegano, kot da bi ves privarčevani denar vložila v kriptovalute, ki mi jih ponujajo nezaupanja vredni kripto kralji z Instagrama.
Ni pomembno samo varčevati, treba je ustvarjat tudi banko spominov. In turkiznih barv, sončnega zahoda v morje, ljubkih rakcev, ptic in pisanih rib, okusnega jastoga v hišici nad morjem in zabave s prijateljicami ne bom pozabila nikoli.
A največji luksuz od vsega ni bila lokacija, niti preplačani koktejli ob sončnem zahodu in božanski jastog. Največji luksuz je bil ta, da sem (lahko) šla sama. Kar mimogrede že leta prakticiram, saj močno verjamem, da si vsaka ženska vsaj enkrat na leto zasluži tudi dopust brez moža in otrok (s katerimi seveda prav tako uživa počitnice).
Dopust, na katerem je nihče ne kliče mama. Dopust, na katerem lahko prebere tudi po tri knjige in popije kak koktejl preveč. Dopust, na katerem lahko pleše, brez bojazni, da se je bodo najbližji sramovali. Dopust, na katerem samo je. Ker verjamem, da je spočita mama še boljša mama. Da je srečna partnerka, manj tečna partnerka. In da si prava ti, šele ko si lahko nekaj dni samo ti.
