Spoštovane dame, ceneni gospodje, zgodilo se je neverjetno – ta konec tedna sem na Ljubljanskem maratonu pretekla 10 kilometrov in pri tem nisem umrla. Vse to bi bila povsem nepomembna novica, če ne bi bila sicer sila nenadarjena za šport in če ne bi še tri dni pred dogodkom obtičala na urgenci zaradi najbolj banalnega razloga.
Pa gremo kar lepo po vrsti. Tek se mi je zdel vedno brezsmiselno mučenje človeštva. Zakaj, pri mili Jožici, bi nekdo tekel, če ga ne lovi divjad in ni življenjsko ogrožen? To ni naravno. Sploh pa, zakaj bi nekdo prostovoljno in zgolj iz čiste zabave pretekel 10, 21 ali celo 42 kilometrov?
Če ste že malce pozabili, zakaj se je človek sploh odločil preteči to nečloveško razdaljo, naj vam na hitro osvežim znanje zgodovine (brez skrbi, tudi meni ga je profesor Google). Če mu gre verjeti, naj bi grški vojak po imenu Filipid po bitki na Maratonskem polju, kjer so Grki premagali Perzijce, pretekel razdaljo od mesta Maraton do Aten, na cilju rekel "zmagali smo" in se nato zgrudil na tla ter zaradi izčrpanosti umrl. Človeku se je očitno zdel ta veseli dogodek, poln radosti, navdih za to, da ga uprizori že na prvih olimpijskih igrah, nato pa podoživlja znova in znova v malodane v vsakem malo večjem kraju na svetu. Zakaj pa ne?
Zakaj se ne bi prostovoljno zagnali v "ortopedsko smrt" in svoje križe, obrabljene od 8-urnega sedečega pisarniškega dela, še dodatno obremenili s tekom po asfaltu? Človek bi še razumel, če bi se Marjan iz Maribora podal na 42-kilometrski tek do Juršincev, da bi Zoranu sporočil nujno vest, da je NK Maribor v Ljudskem vrtu po podaljških premagal Olimpijo. Za tako informacijo bi se še splačalo spustiti dušo in si pridelati išias, vnetje ahilovih tetiv in obrabo meniskusa.
Kaj pa zgolj zaradi selfija, kolajne in brezplačnih makaronov? Če bi me vprašali pred letom dni, bi vam rekla NE še bolj odločno, kot moškemu po 20 letih zakona v nedeljo po Dnevniku reče žena. Če me vprašate danes, bom rekla (saj ne morem verjeti): JA. Ker tek osvobaja! Ker je tek toliko več kot samo pospešeno premikanje, ko te nihče ne lovi. Ker tek ni samo vadba. Je prisiljena meditacija.
Z urgence po kolajno in brezplačne ogljikove hidrate
In tako sem tudi sama postala del tekaške sekte, ki je v nedeljo zjutraj zarana, ko se pošteni odpravljajo v hlev ali k prvi maši in nepošteni zapuščajo diskoteke in ljubice, romala na največji tekaški dogodek v Sloveniji – Ljubljanski maraton. A še nekaj dni pred tem ni kazalo na to, da se bova s prijateljico Tino, mojo tekaško sestro, ki je kriva, da svoje tegobe premagujem z jeznim odrivanjem od asfalta, odpravili na ta dogodek.
Poslušajte zdaj mojo zdravstveno komedijo ... Tri dni pred Ljubljanskim maratonom me je žulilo oko, ki je bilo vedno bolj občutljivo in rdeče. Kot Koroška Esmeralda z znano zgodovino hospitalizacije zaradi keratitisa sem seveda takoj zagnala paniko. Potem ko sem pogledala na stotine epizod Talentov v belem, sem poznavalsko stopila pred ogledalo in buljila v spremembe na desnem očesu. Glej ga zlomka. V njem je bil tujek. Šop lastnih stranskih trepalnic se je zarotil proti meni in se brezsramno obrnil v oko. In ni hotel ven.
Poskusila sem s hektolitri fiziološke raztopine, palčko za ušesa, gazo, vato, prstom. Nič. Prasičke so vztrajale, obrnjene naravnost v oko, in žulile mojo roženico, da je bila vsa rdeča. Osebna zdravnica se ni oglasila in samoplačniški okulist je imel termin čez štiri dni, zato sem bila prisiljena s svojim banalnim problemom delati gnečo na urgenci, kjer so me takoj sprejeli. Dva zelo luštna mlada zdravnika sta me prijazno spraševala o težavah in med vlečenjem tujka iz očesa se mi je uspelo celo pohvaliti, da grem v nedeljo na maraton.
"O, lepo, a greste na 42 ali 21 km," je vprašal mlajši in lepši. Nisem imela srca, da ga razočaram in mu povem, da grem samo na 10-ko, čeprav sem v resnici pripravljena zgolj za Lumpijev tek. "Letos grem na 21-ko. Naslednje leto pa morda pade 42-ka," sem slišala samo sebe, kako lažem. No, pa saj ne lažem. Za žensko, ki je vse življenje špricala telovadbo in si pisala opravičila, da ji ni bilo treba teči cooperja, je 10-kilometrski tek maraton, 5-kilometrski pa polmaraton.
Zakaj tečem, če me nihče ne lovi?
Na svoj tekaški dogodek leta, na katerega sem se z rednim tekom na krajših razdaljah res pripravljala nekaj mesecev, sem šla po tem, ko vso noč nisem spala, z glavobolom in še vedno vnetim očesom, ki sem ga zalivala z antibiotičnimi kapljicami, ki mi jih je predpisal čedni zdravnik. Prav olimpijsko se nisem počutila in za piko na i sem dve minuti pred štartom v gneči izgubila še nove slušalke, zato je šla tekaška plejlista, ki sem jo skrbno pripravljala dan prej, v nič.
Še vedno bolje, kot se je zgodilo tekaški kolegici Tanji, ki se je odlično pripravila, nato pa doma pozabila najpomembnejšo stvar – svojo štartno številko s čipom. Ali pa Tini, ki je tekla na prvi dan menstruacije, z bolečim kolenom in ravno po kuri z antibiotikom, s katerim je sanirala uroinfekt. In še veliko nas je bilo takih, ki bi lahko ostale doma na toplem, kjer bi pile kavo in gledale Neflix, maraton pa spremljale na Instagramu. A nismo. Ker smo preveč trmaste. In bomo tekle iz "inata."
Ker ko se začne odštevanje do starta v angleščini, ko se pojača energična glasba, ko se začneta ploskanje in navijanje ob ljubljanskih cestah in ulicah, takrat pozabiš. Vseeno ti je, da te zvija od menstrualnih krčev, da si na desno oko napol slepa, da imaš zaradi pomanjkanja spanca manj energije kot dijaki, ko prečkajo prehod za pešce. Tečeš. A ne samo tečeš. Letiš. Ker zate navijajo Ljubljančani na oknih blokov. Ker se nedeljski sprehajalci ustavljajo in te bodrijo. Ker so podpora vsi ostali tekači, ki gledajo v svoje pametne ure in na glas govorijo, koliko še.
Na 10-kilometrskem teku Ljubljanskega maratona ni čutiti tekmovalnosti. Zgolj sproščeno druženje ljubiteljev teka, ki želijo v glavnem premagati ali razdaljo ali pa sami sebe. Med tekom spoznaš ljudi, ki se vračajo po dolgotrajnih poškodbah, in tudi take, ki so pogumno obuli tekaške superge po tem, ko jim je kemoterapija že do konca izčrpala telo. In zato si ponosen, da si del take skupnosti.
Ko tečeš, se vali kamen od tvojega srca. Pozabiš na to, da moraš čim prej zamenjati slabo plačano službo, da te čaka še 22 let 8 mesecev in 13 dni plačevanja posojila za hišo s človekom, ki te vara, da ima tvoja mama neozdravljivo obliko raka, da je jutri ponedeljek, ko moraš ponovno v službo, kjer bo poročeni sodelavec, s katerim imaš afero. Ko tečeš, pozabiš. Zunanji svet ne obstaja. Zato številni ne tečemo, ker želimo. Ampak ker moramo. Ker je tek čista svoboda. In zato se splača. Za diplomo, kolajno in brezplačno porcijo makaronov v cilju. Ker so tvoj pokal za spopadanje z življenjem.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"
