Minuli konec tedna smo praznovali 20 let mature. Da nismo več stari 19 let, sem ugotovila takoj ob prihodu, ko sem dobila informacijo, da predsednice razreda ne bo, saj je na operaciji kolka. Pa kako, če smo s sošolci še lani v gasilskem domu praznovali njeno polnoletnost, sem šokirano pomislila.
A čeprav smo za mizo sedeli s kroničnimi boleznimi, prvimi propadlimi zakoni in nekateri z otroki, ki so stari že toliko, kot smo bili mi, ko smo prvič sedli v gimnazijske klopi, sem se na trenutke počutila, kot da sem spet v srednji šoli. Le da se mi tokrat ni mudilo domov, ker bi se morala učiti logaritme, ampak ker me tam čaka otrok, ki se ob vikendih zbuja še prej, kot me je v srednji šoli po divjih žurih iz postelje metala mama, da zribam fuge v kopalnici.
Prodoren in nalezljiv smeh sošolke Tine, cinične pripombe razrednika in sarkastični “smartassovski” komentarji plesalca Nejca so bili kot Proustove magdalenice, ki so me ponesle nazaj v čase nesrečnih ljubezni, kotnih funkcij, obveznega domačega branja, špricanja in prepisovanja domače naloge minuto pred začetkom ure.
Komu je v življenju najbolj uspelo in zakaj so mi šli sošolci na živce?
"Vsem, ki smo danes tukaj, je uspelo, tisti, ki jim je nerodno, pa so ostali doma," smo v hecu in nekoliko pod vplivom gintonikov sklenili razpravo o tem, da smo uspešna generacija. Če že drugega ne, smo vsi bistveno napredovali vsaj pri eni stvari. V tem, da smo sedeli za mizo ob trihodni večerji in s pijačo v steklenih kozarcih. Pred 20 leti smo namreč ob koncih tedna zamrzovali na klopcah v Kuharjevem parku s flašami cenenega slovina, ki smo ga v najboljšem primeru natakali v plastične kozarce. Če smo jih sploh imeli.
In ti sošolci, s katerimi si delil litrco in potencialno mononukleozo, so danes zdravniki, psihoterapevti, programerji, arhitekti, direktorji, profesorji in starši. Čeprav se ti zdijo ob obujanju spominov na srednješolske drame in prigode še vedno isti "gumbci", s katerimi si šprical nemščino in švercal juice vodko na šolski izlet, so odrasli.
Tako sem se v istem večeru počutila kot pubertetnica na bambusu, ki jo doma čakajo nerešene enačbe z dvema neznankama, in zrela gospa z leno ščitnico, ki bi morala namesto petk raje obuti ortopedske cokle Borovo. Ko sem tako gledala svoje sošolce, sem bila ponosna nanje in na to, kar so postali. Hkrati pa so mi šli malo na živce, saj so me s svojo zrelejšo figuro spomnili, da smo zdaj stari toliko, kot je bila v naših šolskih časih stara učiteljica kemije, ki se nam je takrat seveda zdela stara.
Obletnica mature – priložnost za brezplačne zdravniške, pravne in tekaške nasvete
Če dobro pomislim, je kar simpatično in malce nenavadno, ko ti sošolci, od katerih si v srednji šoli prejemal pametne nasvete tipa "kako pred starši prikriti vonj po cigaretah", "kako si pobriti bikini, ne da bi se ti naredili izpuščaji", "kako plonkati" in "kako se obleči pri ustnem spraševanju iz biologije, da dobiš višjo oceno" na obletnici dajejo resne nasvete s področja svoje profesije.
Zdravniki so seveda vsako obletnico bolj oblegani. No, pa tudi psihoterapevti in (ločitveni) odvetniki. Čeprav bi mi vse našteto prišlo še kako prav, sem se sama na letošnji obletnici grupirala z izkušenimi in novopečenimi tekači. Ali kot sem rekla ob pogledu na nas: "Aha, mi smo torej tisti z največjimi problemi. Tisti, ki bežimo."
Z Anjo sva bili celo srednjo šolo bolj knjižna črva kot neki športni navdušenki, zdaj pa sva si delili nasvete o tekaški obutvi, tehnikah in koristih teka. Čeprav ne tečeva niti leto dni in je najin tempo nekje med lazarjem in želvo, sva se kot "enakovredni" sogovornici priključili skupini sošolcev "tekačev", med katerimi imamo tudi vrhunske triatlonce in ironmana. Kdo ve, morda pa bova na 30. obletnici novopečena državna prvakinja v teku z nepravilnim ogrevanjem in vice prvakinja v teku čez krtine. Čeprav obstaja bolj realna verjetnost, da bova naslednji na seznamu za nov kolk.
"Ti, ki si celo srednjo šolo špricala telovadbo, tečeš? A nisi imela skoraj popravca pri telovadbi, ker si bila neocenjena," so komentirali moj novi hobi. "Mislim, da je največja senzacija letošnje obletnice ta, da midve laufava," je zaključila Anja.
Po čem si te sošolci v resnici najbolj zapomnijo?
Čeprav smo v srednji šoli izjemno občutljivi na mnenja drugih in se, morda še toliko bolj kot v drugih obdobjih svojega življenja, ves čas primerjamo z drugimi, po navadi prav na obletnicah izvemo, da je bilo to v resnici tako nepotrebno.
Sošolci si nas niso najbolj zapomnili po tem, kako smo bili oblečeni na šolski zabavi, kakšna je bila naša zaključna ocena pri fiziki, katero znamko trenirke smo nosili pri telovadbi in koliko mozoljev smo imeli. Spomnijo se nas po tem, kako so se počutili ob nas in zaradi nas.
Tako je bila tudi naša 20. obletnica polna nostalgije, spominov in smeha. Vse dokler ni razrednik privoščljivo izjavil: "A veste, da je vaša naslednja velika obletnica abraham!" In to je zabolelo še bolj kot cvek pri matematiki.
