Stara sem 40 let, a se v srcu vedno bolj počutim kot 16. Še posebej v toplih poletnih večerih, ki me vedno ponesejo v čase, ko je moj popek še krasil uhan in je bila moja največja skrb, ali se mi bo živo rdeča barva las spirala v bazen, medtem ko bo tam lokalni frajer, o katerem sanjam med poukom. Kot da je bilo včeraj, ko smo poletja preživljali na klopci v parku, z bambusom, narejenim iz najcenejšega vina, pomislim, medtem ko me išias spomni, da je tega že več kot 20 let.
Letošnje poletje me še posebej razganja. V srcu čutim neko posebno vznemirjenje, sladki nemir, ki me sili, da živim svojo mladost. Morda sem v krizi srednjih let. Morda je kriva štiridesetica, ki mi žuga, da sem zelo verjetno nekje na polovici svoje poti. Da ni več neomejeno časa.
A jaz se počutim mlada in nočem nikoli odrasti. V glavi slišim tisti znameniti stavek Pike Nogavičke "Ljuba kuglca pregelk, nikdar nočem biti velk!" A kaj so lahko moje pregelke? So to vitaminski dodatki in kolagen? Zaloga pakiranj Herte Kosmina za večno mladost in dolgoživost? Botoks in polnila? Ne verjamem.
Mladost verjetno ni v gladkem obrazu, all starkah in strganih kavbojkah, ki jih še vedno nosim, čeprav me članki ženskih portalov z naslovi "To je pet kosov oblačil, ki jih ženske po štiridesetem ne bi smele več nositi", nagovarjajo, naj jih že enkrat zabrišem v koš in raje oblečem bež hlače na črto. Mladost je, ko se obdaš z ljudmi, ki se, tako kot ti, v srcu ne starajo. V odsevu njihovih oči še vedno vidiš svoj mladostni obraz s predebelo začrtanim črtalom, posejan z mozolji. Mladost je, ko ne razmišljaš in samo narediš. Tako kot takrat, ko si bil mlad in si se brezglavo zapletal v situacije in se lahko zahvališ samo višjim silam, da si danes sploh še živ.
Ko si se na ploh vrgel v neperspektivno zvezo z lokalnim kazanovo. Ne tako kot danes, ko vsakega, ki te povabi na kavo, najprej pošteno zguglaš, nato pa, če je njegov digitalni odtis sprejemljiv, prosiš še prijateljico, ki dela na Fursu, naj preveri njegovo finančno stanje.
Mladost je, ko si svoboden, ker manj razmišljaš. Ko si na morju, se ponoči, omamljen od bevande in lokalne domačice, brez pomislekov vržeš v temno morje, brez kopalk, z očarljivimi Dalmatinci, ki kot predatorji prežijo na mlade naivne Slovenke. Hvala, mladost, ker sem kljub številnim brezglavim in izrazito nagonskim dejanjem še vedno živa. Še večja hvala, ker v mojih časih niso obstajali pametni telefoni, da bi ta dejanja postala sramotni dokumentarni filmi. Ali celo večni zadetek v Googlovem brskalniku.
Ob napačnem času v napačnem telesu
A ni zanimivo, kako se vso mladost trudimo, da bi čim prej odrasli? Ko si star 15 in te nekdo vpraša, koliko si star, mu skorajda po dnevih natančno poveš, kdaj boš šestnajst. Ko si star 37, ne govoriš, kdaj boš star še leto dni več. Še en dan pred 38. rojstnim dnem vehementno razlagaš, da si 37. Ma kaj en dan, 37 si še eno minuto pred časom rojstva, ki je naveden v tvojem rojstnem listu.
Prijatelj Davorin mi je pri 14 letih rekel: "Ti se boš najprej postarala, ker želiš najprej odrasti." Takrat sem si tako želela biti starejša. V modrc sem si tlačila vato, se občutno preveč ličila in se za šolskim centrom skupaj s prijateljicami učila puhati cigarete. Ne bom pozabila, kako smo se tistega norega poletja 1998 prvič napile z jagodno vodko, ki nam jo je stregla natakarica brez vesti in duše v lokalnem pajzlu. Morda ni vedela, koliko smo stare. Vse smo se preveč naličile. In v modrce natlačile kaj mehkega. Želele smo biti pametne in odrasle, pa smo bile tako mlade in neumne. A nam je bilo vseeno.
Davorinove besede na srečo niso bile preroške. Nisem se najprej postarala. In tudi on ne. Prav zato se druživa še danes. Ker sva dva najstnika, ujeta v telesih štiridesetletnikov s krčnimi žilami, hernijo in leno ščitnico. A sva šla ta teden vseeno žurat. In to celo med tednom. Na Metelkovi sva se pomešala z dvajset- in nekaj letniki, da sva bila kot eden od njih.
Čeprav sva se naslednje jutro po zgolj dveh pijačah in tradicionalnem pica bureku na Slovenski počutila kot razkuhan marelični cmok, sva bila tako mlada in živa. Tako kot sem takrat, ko z otrokom skačem po lužah in celi vasi štiriletnikov dovolim, da me s penovkami streljajo v rit. Tako kot takrat, ko s prijateljico poskakujem po šoping centru in v trgovinah pleševa na glasbo iz zvočnikov. Ali pa takrat, ko s prijateljicami, vse smo 40+, na petkovem nočnem pohodu ocenjujemo mladce in jim dovolimo, da nam častijo pijačo.
Smejimo se na glas in iz srca. Vseeno nam je, ali deset let mlajši za sosednjo mizo zavijajo z očmi. Niti če tisti, ki bi jim lahko bili starši, mislijo, da smo nori, ko zadnji zapuščamo plesišča, na katerih se razmetavamo, kot da nimamo obrabe kolen in astme. Živimo brez starostnih omejitev. In tudi ko bom nekoč v domu starostnikov, želim biti prva, ki bo naredila vlakec in mežikala mladim strežnikom ter jim kazala svojo žilavo nogo. To je ta moj botoks, ki si ga redno vbrizgavam v srce. To so moj lifting duše in polnila duha. Ker morda dovolim, da se mi guba čelo in spuščajo ličnice, a gubanja srca in duha ne bom dovolila nikoli.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
