Zakaj sem vesela, da sem ženska

Da ne bom ravno zvenela kot jezna feministka, ki v prostem času na dvorišču sežiga modrce in dela vudu na moških figuricah, naj povem, da imam moške rada in tudi javno priznam, da je z njimi precej lažje delati kot z ženskami. Ko se namreč dva dedca v službi skregata, gresta še isti dan na pivo in spor je pozabljen. Ženske pa "tenstamo" in pogrevamo zamero do onemoglosti. Pa ne samo to, v spor elegantno vključimo še preostale ženske iz pisarne. In opravljamo. Oh, kako znamo opravljati.

Ko se dobijo trije prijatelji, se zagotovo ne pogovarjajo o tem, kako se je četrti, ki ga ni zraven, zredil, da mu nove teniske ne pašejo in da njegov avto sploh ni tako dober. Oni si vse to povejo v obraz, pogumno in neposredno, medtem ko imajo svoja redna merjenja dolžine onéja. Tradicije, ki traja že od njihovih prvih korakov, ko so se kregali, čigav avtomobilček je hitrejši, čigava palica daljša in čigav oči najbolj močan.

A kljub nekaterim omenjenim prednostim, ki so jih deležni predstavniki fizično močnejšega spola, nikoli ne bi bila moški. Pa ne samo zato, ker je vrhunec njihove večopravilnosti to, da med gledanjem televizije jejo sendvič. Pa ne samo zato, ker rabijo za večji občutek lastne vrednosti boljši avto kot sodelavec in sosed, niti zato, ker njihove neprespane noči ni moč rešiti z dobrim korektorjem in šminko. Ne, ne bi si želela biti moški. Ker moški še vedno težje izrazi to, kar je, in to, kar čuti.

Čeprav ženske nemalokrat izgorevamo pod pritiski družbenih pričakovanj o popolni mami, uspešni karieristki, zapeljivi ljubimki in natrenirani, poduhovljeni in spretni gospodinji, ki z eno roko pošira jajca, z drugo odpisuje mejle, z eno nogo dviguje uteži, drugo si depilira, medtem pa s čelom preverja še, ali ima otrok vročino, sem vseeno raje ženska.

Tudi moški so namreč podvrženi hudim pritiskom in pričakovanjem. In kar je najhuje, oni (čeravno gre z leti na bolje) si šibkosti ne upajo pokazati. Pričakovanja do moških so namreč še vedno precej zaznamovana s tradicionalnimi predstavami o moškosti. Z rigidnimi predstavami o tem, kakšen pravi moški je. Nemalokrat zato tiščijo v sebi tisto, kar jih boli, saj so ženske solze družbeno bolj sprejemljive kot moške. Premnogim moškim se tako ne zdi primerno in dovolj možato, da bi poklicali prijatelja, mu povedali, kaj čutijo, se mu zjokali na rami, ga objeli.

Raje se grejo skupinsko psihoterapijo v bližnjem kafiču, kjer cuzajo vsak svoj pir in se delajo, da je vse ok, čeprav, kot je spoznal Šalehar, na pijejo piva, ampak v resnici pivo pije njih. Moški držijo v sebi, zato tudi pogosteje zbolevajo in hitreje umrejo. Tudi zato, ker odlašajo z obiskom zdravnika. Ker taprav dedc ne jamra (pustimo zdaj ob strani klasični prehlad, ob katerem so povsem nefunkcionalni in ob temperaturi nad 37,3 že sestavljajo oporoko in prosijo za evtanazijo). Ne, ne bi si želela biti moški v svetu, ki tlačenje čustev in zadrževanje solz še vedno časti kot znak moči. No, morda zgolj za kako uro. Toliko, da bi videla, kako je ljubiti žensko.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču