Petra Skrivarnik | 29. 10. 2024, 19:00
In tako bodo čarovnice in vampirji ponovno zasenčili Trubarja in rojstvo slovenskega knjižnega jezika
Na četrtkov dela prost dan se je veliko ljudi pripravljalo ves mesec. Izropali so Tedija, ki je že konec avgusta prodajal smrtne glave, pajčevine, umetno kri, okostnjake in vse sorte bučne dekoracije. Le malokdo pa se bo spomnil na ta praznični dan odpreti knjigo, da bi se poklonil slovenski tiskani besedi. Ker dela prosti smo namreč zaradi Trubarja. Ne zaradi čarovnic in vampirjev.
Naj že takoj na začetku pojasnim, da se mi ne zdi prav nič narobe s praznovanjem noči čarovnic, katere priljubljenost je v zadnjih letih rasla še bolj divje kot veriga nemških diskontnih trgovin. Vsaka stvar je lahko dober povod za radovanje in praznovanje življenja, pa naj bo to dan sosedov, tigrastih mačk ali posušenih banan. Sploh ko si enkrat starš in želiš otroku pričarati čarovnijo.
To še kako dobro vedo trgovci, ki še preden damo sušiti kopalke od avgustovskega morja, na police razstavijo vampirsko, čarovniško, bučno, pajkovsko in drugo strašljivo dekoracijo, s katero številni že na začetku oktobra okrancljajo svoj dom. Nič ni narobe s peko piškotov v obliki duhcev, s prigrizki, ki so videti kot kremplji, z želatinastimi očesi in umetelno izrezljanimi bučami. Je pa narobe, da vsako leto bolj pozabljamo, zakaj smo 31. oktobra sploh doma.
Redki se še spomnijo, da je to dan reformacije, ki obuja spomin na versko, družbenopolitično in kulturno gibanje v 16. stoletju. Na obdobje, ko se je rodil slovenski knjižni jezik. Na čase, ko smo dobili svojo prvo slovnico in prevod Biblije v svojem jeziku.
Nočem zveneti kot tečna "tršica" slovenščine, ki je otrokom vse življenje vbijala v glavo, da morajo, tudi če jih kdo zbudi sredi noči, zrecitirati, da je prva slovenska knjiga Katekizem, ki ga je leta 1550 napisal Primož Trubar – ampak brez jezika ni naroda. Zato bi jezik po mojem skromnem mnenju skorajda lahko bil vsaj toliko pomemben kot vampirski zobje in procesirani ogljikovi hidrati, zapakirani v strašljivo embalažo v obliki buče.
Seveda mi je popolnoma jasno, da živimo v času kapitalizma, ko trgovci zelo verjetno s Trubarjem in bohoričico ne morejo služiti. Dvomim, da bi množice s polic razgrabile čokoladno Trubarjevo brado, sladkorno peno, zapakirano v embalažo v obliki Katekizma ali bombone, ki bi se skrivali v repliki Dalmatinove Biblije.
Ampak ne bi bolelo, če bi se kdaj samo spomnili, zakaj smo sploh lahko zadnjega oktobra namesto v službah, vrtcih in šolah, v Termah Čatež, Rovinju ali živalskem vrtu. Če bi otroci, ki so videti tako ljubki, ko oblečeni v okostnjake, čarovnice, grofe Drakule in vampirke, od hiše do hiše zbirajo sladkarije, vedeli, da lahko vse tiste knjige o Pasjem možu, Kapitanu Gatniku, Zverjascu in Pikiju Jakobu beremo prav zaradi gibanj v reformaciji, ki so nam prinesla slovensko tiskano besedo.
Vse bolj smo podobni neandertalcem
Da reformacija za nas ne bi bila samo beseda iz ur slovenščine in zgodovine, ampak zavedanje, da gre za gibanje, ki je močno okrepilo jezikovno samozavest Slovencev. Leta 2024 sicer našo jezikovno samozavest še najbolj krepi uporaba umetne inteligence, ki v le nekaj sekundah namesto nas spiše uradne mejle in dopise, polne visokoletečih in visoko zvenečih besed.
Primož Trubar in preostali reformatorji pa se najbrž v grobu obračajo še bolj kot odojek na veselici, saj so se borili za pisano besedo, zato da je naše pisno sporazumevanje leta 2024 spet na ravni hieroglifov. Ko ljudem več ne znamo povedati, da jih imamo radi, da nam je nekaj všeč ali da nam je žal, ampak v svoja kratka sporočila raje ponosno nažgemo en kup emojijov, nezavedajoč se, da smo s tem vse bolj podobni neandertalcem.
