Bodimo tiho, ko otroci spijo, ne, ko nanje mečejo bombe!

Ko si starš, se te podobe ranjenih in trpečih otrok dotaknejo do bolečine. Telo se zakrči, ko vidiš majhne krvave prstke, povezane glave in trupelca. In te dni je teh podob preveč. Dogajajo se pred očmi sveta, ki gleda, a molči. Stradanje in mučenje nedolžnih civilistov, med katerimi je polovica otrok, spremljamo iz udobja domačega kavča, a smo v glavnem tiho. Preveč zapleteno je. Ne tiče se nas. Predaleč je. Ne razumemo zgodovinskega konteksta. Kdo ve, kaj je res in kaj je lažno.

In tako, kot smo še nekaj minut nazaj spremljali porušene bolnišnice, mame, ki s trupli dojenčkov v rokah kričijo in iščejo pomoč, ter malčke z velikimi temnimi očmi, katerih koža je popolnoma siva od prahu, ki je nastal, ko so bili porušeni njihovi domovi, bomo že naslednji hip spremljali novo serijo na katerem od ponudnikov pretočnih vsebin. Vojna v Izraelu spet postane samo ena od številnih grdih novic, s katerimi nas bombardirajo. Še en opomnik, kako grozljiv in grd je lahko človek. A opomnik, ki ne traja dolgo.

Medtem ko si natakamo polne kadi tople vode in izdatno zalivamo zelenice, da bodo bolj zelene kot sosedove, morajo otroci in njihovi starši v Gazi preživeti z okoli 500 mililitri vode na dan. Mlada Palestinka je v javljanju iz svoje porušene soseske povedala, da ji je med snemanjem majhen otrok izmaknil steklenico, v kateri je imela še nekaj požirkov – to je bila vsa tekočina, ki ji je še ostala. Ni bila jezna. Otrok je bil samo žejen. Ni ji izmaknil vode iz nagajivosti ali požrešnosti, kot ponavadi otroci kradejo sladkarije, ki smo jih skrili pred njimi. Šlo je zgolj za zadovoljevanje najbolj osnovne potrebe človeka v stiski.

Ko te dni ponoči ležemo spat, nam v najslabšem primeru spanec krati smrčanje partnerja, medtem pa na tisoče prestrašenih ljudi vso noč ne zatisne očesa zaradi zvokov bomb. In predvsem strahu, da bo njihov dom naslednji. Ko čakamo v trgovini v vrsti za blagajno in bentimo, ker smo se ponovno postavili tja, kjer gre počasneje, stojijo nekje med ruševinami in obstreljevanjem v vrsti za najbolj osnovna živila. Ko smo obupani, ker naš otrok pri zobozdravniku noče odpreti ust, bi dala palestinska mama vse, da bi z otrokom sploh lahko prišla do zdravnika.

In tudi če bo. Kolikšna je sploh verjetnost, da mu bodo brez elektrike, vode in zdravil lahko pomagali? Kolikšen obup mora čutiti šele mama iz Gaze, ko ve, da lahko njen otrok, če bo preživel bombardiranje, umre tudi zaradi najbolj banalne stvari, kot je vnet slepič. Ker mu ne morejo pomagati. Vse to so grozljive podobe. Skoraj tako grozljive kot naša ignoranca.

Vojna ni tekma za zmago, ni pravljica, v kateri so dobri in slabi

Ko sem imela kakih osem let, sem bila v bolnišnici. Spomnim se, da so nekega dne sprejeli desetletno deklico, ki je prišla iz Sarajeva, kjer je takrat že divjala vojna. V bolnišnični šoli, kjer smo se mali pacienti zadrževali čez dan in nam je prijazna pedagoginja vsak dan razlagala snov, smo jo otroci radovedno spraševali, kdo zmaguje in za koga navija. Za Bosance ali Srbe. In se spraševali, kako to, da so v vojni tudi Hrvati in na čigavi strani so oni.

Silvana se je grenko nasmejala in samo povesila oči, v katerih so se začele nabirati solze. Bolnišnična učiteljica nas je jezno podučila, da bi že lahko bili dovolj pametni in vedeli, da se takih stvari res ne sprašuje. Bilo mi je nerodno in še danes, ko se spomnim, kako sem iz gole radovednosti, ker je bila zame vojna v Bosni samo zgodba iz knjige Zlatin dnevnik, spraševala prestrašeno punco o vojni, mi je. A kaj smo v resnici vedeli otroci? Mislili smo, da je vojna zgolj spopad, v katerem je nekdo sovražnik, drugi pa je dober. Kot angelček in hudiček. Kot Rdeča kapica in hudobni volk. Tako so nam razlagali dedki in babice zgodbe o Nemcih in partizanih.

In tako še danes ljudje pogosto mislimo, da se je treba v vsaki vojni postaviti na eno stran. A kot je pred dnevi lepo zapisal Branko Djurić Djuro, ki je moral zaradi vojne tudi sam zapustiti svojo domovino, nam ni treba imeti v vsaki vojni svojega favorita, za katerega navijamo. To ni šport. Tu ni pravil, fairplaya in enakih pogojev za obe ekipi. To ni pravljica, v kateri so eni absolutno dobri in drugi absolutno slabi. Vsi so poraženci. Ostala bodo uničena otroštva, porušeni domovi, večno poškodovana telesa in praznina ob izgubi najbližjih. Zato ne navijajmo za ene ali druge. Navijajmo za mir.

Če navijamo za mir v Izraelu, ne pomeni, da zanikamo holokavst. Če protestiramo, ker nočemo, da umirajo nedolžni otroci, ne pomeni, da smo antisemitisti, ki podpiramo islamske skrajneže in Hamas. Nehajmo sovražiti Jude in Muslimane. Sovražimo vojno! 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj