Konec tedna bo v Ljubljani potekala Parada ponosa. Čeprav smo leta 2024, v tej državi še vedno živi preveč ljudi, katerih sovraštvo je močnejše od ljubezni tistih, ki se bodo v njenem imenu upali izpostaviti. Tisti najbolj prikriti bodo svojo nestrpnost ponovno skrivali za floskulami, da jih geji ne motijo, samo ne razumejo, zakaj parada. Češ, na kaj pa imajo biti ponosni. "A jaz paradiram, ker sem hetero," bodo omejeno cvilili.
In gotovo se bo ponovno zgodila vsaj ena stvar, ki nam vsem skupaj ne bo v ponos. Na lanski mariborski Paradi je bil napaden znani aktivist, na skupino moških so metali jajca in razbijali, nedopustno in nesprejemljivo sovražnost pa so nekateri širili tudi v Ljubljani. Vse to se je dogajalo pod pretvezo pravice do svobode govora in izražanja mnenja.
Dajmo si že enkrat za vselej zapomniti, da sovražni govor ni svoboda govora! In da nič ni bolj v nasprotju z naravnim kot z nasiljem gasiti ljubezen. Parada ni nobena nepotrebna maškarada. Parada je nujna. Je vsakoletno opozorilo, da še vedno živimo v družbi diskriminacije. Je pravica do svobode izražanja. Do svobode biti.
Ko kamenjajo ljubezen
Morda bo ta zapis preveč čustven, a tako je, ker imam v življenju ta privilegij, da sem obdana s tistimi, ki si upajo ljubiti tako pogumno, kot sama pogosto nisem zmogla. Z ljudmi, ki so zame vse, za moje "normalne" sodržavljane pa zgolj bolniki. Izrodki družbe. Si lahko predstavljate, kako je, če te je vsak dan strah? Če na vsakem vogalu vate strmijo sovrstniki … S sovraštvom in neodobravanjem v očeh?
Za prijateljico so kričali, da je spaka ... da je moški. Tisti najbolj primitivni so si celo drznili odpirati zadrge in ji v imenu spreobrnjenja ponujati svoj oné. Ko v srednji šoli "normalni" komaj čakajo konec tedna, te je strah. Ker zate je vsak žur priložnost za to, da občutiš sovraštvo. Takrat še nisem razumela, zakaj prijatelj nikoli ni želel v lokale, kjer so največji frajerji.
"Ne moremo tja, ker te ne morem zaščititi," je rekel vselej, ko sem želela, da lokalno čajnico zamenja lokal, kjer so vrteli house. Ni mi bilo jasno, pred kom in zakaj bi me moral zaščititi. Kmalu sem občutila, da pred sovraštvom in omejenostjo.
Še danes se spomnim, da sva šla na koncert gimnazijskega banda. Bila sva zelo dobro razpoložena, malo sva popila, malo pokadila. Smejala sva se in se veselila glasbe. Ko sva sedela v kleti mladinskega centra, sproščena in dobre volje, so začeli skozi okno kar naenkrat direktno proti nama leteti kamni. Fantje višjih letnikov niso razmišljali, da bi naju lahko en močan udarec zelo močno poškodoval. Tudi usodno. Sovraštvo jim je zameglilo um in zastrupilo srca.
"Pa dobro, kaj je zdaj to. Kaj se dogaja," sem bila prestrašena in šokirana. "To je zato, ker si z mano," je rekel mirno in sprijaznjeno.
Ti si "peder mama"!
Na račun druženja z geji in lezbijkami sem slišala že vse sorte komentarjev, ob katerih mi je bilo nerodno, da s tistimi, ki so jih izustili, delim Osončje. "Matr, tebe pa zavohajo … Ti si prava "peder mama"! No, vsaj tvoj je lahko vesel, ker ve, da ga ne boš prevarala. Resno, daj mi povej, zakaj se tako rada družiš z geji? Kaj je narobe s tabo?"
Lahko bi 10 minut razlagala o tem, da ne hodim po svetu z radarjem, ki kaže, kakšni so genetski zapis, rodovnik, davčna napoved in spolna usmerjenost ljudi, ki jih nameravam spustiti v svoje življenje. A jim samo preprosto odgovorim: "Te zanima, zakaj se rada družim z geji? Zato, ker me še noben gej nikoli ni vprašal, zakaj se družim s “heteroti”, evo, zato!"
Včasih jim s tem zavežem jezik, pogosto pa žal tudi ne. Nekateri ljudje namreč leta 2024 še vedno izjemno omejeno razmišljajo. Ste vedeli, da geji nimajo partnerjev, ljubimcev, mož? "Ej ... A ta tvoj gej Anže ima kakega prijatelja?" "Oh, seveda. Ima izjemno veliko prijateljev. Ima pa tudi fanta, če te to zanima!"
"A z Davorinom gresta pa kar sama na dopust. Kaj pa če bo na Maldivih ugotovil, da ni gej?" "Točno tako to gre, ja. Najbrž niti nikoli ni bil, le želel si je težjega življenja, polnega obsojanja in strahu." Najbolj legendarne pa so mi od nekdaj izjave heteroseksualnih moških, ki se bojijo, da se jim geji ne bodo mogli upreti. "Nič nimam proti njim, dokler me pustijo pri miru!" "Pa kje ti spiš, da te ne ukradejo? Resno? Samo tebe so čakali vse življenje. Ljubček dragi, geji imajo okus, zato dvigni svoj vamp, pojdi nazaj v jamo in se nikoli več ne vrni iz nje."
Ja, imajo biti na kaj ponosni!
Želim si, da te dni ne bi nikjer zasledila polpismenih Faceboook litanij o družinskih in ljubezenskih normalnostih. O tem, da je človek lahko ponosen samo, če živi po jusu, tudi če zato vse življenje zatira vse svoje želje in živi v nesreči. Pustimo ljudem, da ljubijo. In da so na svoje "nenormalne" odločitve ponosni. Ker, ja, geji, lezbijke in ostali člani skupnosti LGBTQIA imajo biti na kaj ponosni.
Ponosni so lahko, ker si upajo ljubiti nekonvencionalno. Ponosni so lahko, ker se ne skrivajo. Ker so zvesti sami sebi. Ker si upajo biti to, kar so, čeprav bi se bilo včasih laže pretvarjati, kot to prevečkrat počenjamo "normalni" v svojih zaigranih konvencionalnih zvezah.
Zato je prav, da imamo Parado. Ker jo potrebujemo. Dokler bodo v pare, ki upajo pokazati, da ljubijo, metali jajca ... Dokler bodo ženske, ki ljubijo drugače, zmerjali z možačami, jim preverjali mednožja ali pa celo opolzko namigovali na spreobrnitev ... Dokler bodo na tem svetu očetje, ki se zaradi lastne omejenosti odpovedujejo svojim sinovom ... Dokler bodo na tem svetu najstniki, ki bodo raje končali na vrvi, kot povedali staršem, koga ljubijo. Potrebujemo Parado. Tudi zato, da nam pokaže, da svet ni črno-bel, ampak veliko bolj barvit, kot je morda videti na prvi pogled.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
