Kdor otroke straši s parklji, si sam zasluži eno veliko šibo

Priznam, tudi sama sem se kdaj v obupu, ker nič drugega ni zaleglo, zatekla k tem ukrepom. Nisem ravno ponosna, ko tako nekreativno grozim, a vseeno lahko rečem, da to ni moja vzgojna metoda, bolj šala, ki se je ponavadi razvila v zabavno debato brez konca, ko mi je začel mali lump naštevati, da bom jaz dobila drisko, gliste in tri smrklje, ker mu ne dam risanke. In me spomnil, da Božiček vidi, kako sem nesramna. A tudi najbolj zafrkantske grožnje niso nujno tako nedolžne.

Po tem, ko so prestolonaslednika očitno še z drugih koncev bombardirali, da se je treba lepo obnašati, ker Božiček vse vidi, ni več želel na školjko, ker noče, da ga Božiček gleda, ko kaka. Tudi pri prhanju je želel obleči kopalke. Ker Božiček vedno gleda! Kako nam znajo otroci kdaj nastaviti ogledalo. Kako hitro nas lahko spomnijo, da grožnje, pa tudi če na videz nedolžne in šaljive, niso najboljša vzgojna metoda.

Če ne boš priden, te bodo odnesli parklji

Če sem pri vzpostavljanju reda in lajšanju dnevne rutine kdaj uporabila grožnje z Božičkom, pa mi res nikoli ni prišlo niti na pamet, da bi otroku grozila s parklji. Že od nekdaj se mi zdi grozno, kako skušajo starši "čisto malo prestrašiti otroke", tako da se ta stari sosed našemi v črnega kosmatega hudiča in nato z verigami rožlja okoli otroka, da si bo ta že zapomnil, kaj se to pravi ne ubogati staršev. Ker vzgojna mora biti, tudi če otrok potem od vsega hudega še tri dni moči posteljo. 

Ko sem se pred časom zapletla v debato glede groženj s parklji, prav nisem mogla verjeti, koliko ljudem se zdi tako strašenje popolnoma naravna, sprejemljiva in celo zabavna tradicija. "Ti otroci danes so čisto preveč pomehkuženi in permisivno vzgojeni. Nas so tudi parklji strašili, to je tradicija. Mamice danes pa res samo komplicirate in zavijate otroke v vato," mi je očital znanec.

OK, saj ne rečem. Morda so kakemu otroku parklji zabavni in mu je vse tisto rožljanje všeč. Takim iz srca privoščim srečanje z njimi. Ne zasluži pa si noben otrok, da ti kosmati stvori, ki so preglasni še za marsikaterega odraslega, skačejo okoli njega in ga strašijo, samo zato, ker ima razmetano sobo in ne uboga na prvo besedo. Oprostite, a to, da otroka ne izpostavljam situacijam, ki mu povzročajo strah in travme, zame ni permisivna vzgoja.

Kolegica vsako leto že od novembra dalje grozi otrokom, da jih bodo odnesli parklji, če ne bodo ubogali. Glede na to, da majhne otroke straši že misel, da bi jih odnesel nekdo, ki ni babica ali starš, se mi je zdelo tako zastraševanje milo rečeno neokusno. Spomnim se, kako so enkrat parklji rožljali z verigami pri vhodu v hišo, otroci pa niso razigrano vreščali in se skrivali, kot da je vse skupaj napeta in zabavna igra, pač pa so jokali.

Vsaka tradicija ni nujno dobra

"Pa saj so tudi nas strašili parklji, pa smo čisto ok. To se dela že desetletja," je argumentirala družinsko tradicijo in metodo za ustvarjanje večje poslušnosti, ko sem vprašala, ali se ji res zdi sprejemljivo tako strašiti otroke. Aja, če se dela že desetletja, potem je pa gotovo ok. Naj spomnim, da so včasih tudi dojenčkom dude namakali v šnops, učitelji v šoli pa so v otroke metali ključe, pa to še ne pomeni, da je to ok. Danes vemo več. In vsaka tradicija še ni nujno dobra. 

In potem pride še Miklavž, simbol dobrega, ki otroka vpraša, ali je bil priden (uf, kako sem alergična na ta pridevnik) ali poreden. Če je bil priden, dobi darilo od angelčka, če je bil poreden, pa šibo od parkla. Res ne bi rada igrala ljubiteljske psihologinje, ampak, a niso cilj praznikov veselje, toplina, občutek sprejetosti in domačnosti? Tega otroku, ki je samosvoj in malo preveč živahen, mi pa mu sporočamo, da je zato slab človek, nevreden darila, zagotovo ne pričaramo. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj