Zakaj si želimo za praznike vojnega vzdušja?

Pred leti je začel po družbenih omrežjih krožiti zapis "Petarde za retarde". Sprva se mi je zdela besedna igra nekoliko pregroba, a če dobro pomislim, se s sporočilom popolnoma strinjam. Ljudje znamo biti res butasti. Ne zavedamo se, kakšen privilegij je mir. In tišina. Kako veseli smo lahko, da nas ponoči zbudi kvečjemu smrčanje partnerja in ne zvoki granat.

Pa vendar smo se odločili, da si najbolj čaroben mesec v letu oplemenitimo s simulacijo vojnega stanja. Točno to je namreč uporaba pirotehnike. Pokanje, dim, prestrašene živali, jokajoči otroci ... včasih žal tudi odtrgani udi. Res me zanima, kaj se je dogajalo v glavi človeka, ki je prvi vrgel petardo. Kaj si je mislil? 

"Oj, veseli čas, moje srce je tako polno radosti, da moram hitro zasmradit zrak, prestrašiti sosedovega mačka, si malo preobremeniti bobnič in skoraj povzročiti infarkt babici. Ježešna, kako lepo je, ko otroci jočejo." Zveni butasto? Ker tudi je! Metanje petard ima namreč ravno toliko skupnega z veseljem in praznovanjem, kot če bi na radiu v božičnem času za čarobno praznično razpoloženje vrteli zvoke zobnega svedra. 

Kako v le nekaj sekundah uničiti praznike ali pa kar življenje?

Petarde nikoli nisem vrgla. Niti čebelic, pasjih bombic in tistih najbolj milih pokalic. Preveč me je strah in tega se niti malo ne sramujem. Ko sem bila otrok, mi je bilo decembrsko vračanje iz šole največja muka, saj nikoli nisem vedela, kdaj bodo fantje, ki so se oborožili z municijo s črnega trga, začeli svoj festival pokanja in dima. Največje veselje so seveda imeli, če smo punce cvilile in bežale.

Enkrat, takrat sem bila že v srednji šoli, je skupina zlobnih mladeničev skušala prestrašiti eno od deklet s sosednje šole in v šali so mini eksploziv usmerili proti njej. Ne vem točno, kaj se je zgodilo, a petarda je na koncu pristala v kapuci dekletove bunde. Počilo je, slišal se je močan krik in še preden bi lahko videli, kaj se je zgodilo, je stekla domov. Dva meseca pozneje sem jo srečala. Ni imela več dolgih, skoraj do pasu segajočih kodrov. Na pobriti glavi so se videli šivi. In na levo uho še vedno ni slišala.

Da je pirotehnika le grd povzetek vojnega stanja, sem se prepričala, ko  sem pred leti delala v Sarajevu. Sodelavka iz Bosne je ob ognjemetu doživela panični napad. Podoživela je vse svoje vojne travme, ki jih je trpela kot majhna deklica v času vsakodnevnega obstreljevanja svojega obleganega mesta. Povedala mi je, da je šla dolga leta, vsakič, ko je pred blokom počila petarda, pod mizo in zaprla oči.

In tu je na koncu še moj dedek, ki je živel v času obeh vojn. Ko se je počasi začela demenca, da je z vsemi govoril edino nemško, ga je vsako spuščanje raket in pokanje vidno vznemirilo. Če se nam je otrokom takrat zdelo še smešno, da je po sobi iskal puško, me danes boli zaradi vsake sekunde, ki jo je moral pretrpeti, ko se nam je zdelo imenitno imeti nekaj metrov od hiše mini ognjemet. 

Zato, oprostite, res ne razumem, zakaj bi komurkoli metanje petard in drugih bombic predstavljalo zabavo. Pok vendar ni orgazem, kjer je tudi nekaj sekund dovolj za srečo. Vržeš, pok in konec. Vse, kar se zgodi v tem času, je, da od doma pobegnejo prestrašeni kužki in mucke, da se prestraši babica šibkega srca ali pa kdo celo pristane na urgenci.

Glede tega je pok res nepozaben, saj si posledice zapomnimo za vse življenje. Zato si želim, da bi bili v prihajajočih dneh najglasnejši zvoki decembrskega veselja smeh, trkanje kozarcev in petje. Pokajo pa naj živali, otroci in starejši. Od ponosa, ker smo jim privoščili mirne praznike.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču