Še nikoli v življenju nisem bila rjava: oda vsem, ki smo poleti videti kot človeška ribica

Sprašujem se, ali je ob vseh opozorilih o škodljivih učinkih sonca res še vedno glavni pokazatelj, da je bil dopust dober, nivo zažganosti. V smislu, nisi bil na dopustu, dokler tega nisi povedal občestvu na Facebooku in Instagramu ter dokler nisi prišel nazaj sedem odtenkov temnejši.

Dejstvo je, da v štirih dekadah svojega življenja še nikoli nisem bila rjava. Bila sem rdeča kot zreli paradižniki, nato sem se lupila kot kača, ko odvrže svojo kožo, in na koncu spet bela kot planšarska skuta. V najboljšem primeru lahko rečem, da je moj poletni odtenek v barvah sladoleda Planica: po nogah in trebuhu sem bela, po dekolteju rdeča, po ramenih rjava.

Dolga leta sem poleti po tihem zavidala vsem, ki jih sonce enakomerno obarva, da so videti mladi, zdravi in bolj suhi, medtem ko se je na mojih mrliško belih nogah videla vsaka žila, strija in luknja od celulita. Kot potomka rdečelascev sem poletja preživljala v družbi sončnih alergij, z jogurtom na hrbtu, enkrat mi je celo uspelo fasati sončarico, rezultat pa je bil vedno isti - z dopusta sem se vrnila ravno tako bela, kot sem šla tja, in pri tem sprejemala komentarje tipa "A vi pa niste šli letos nič na morje?".

Moja odisejada do rjave polti

V študentskih časih sem se namenila odločno upreti svoji porcelanasti polti, tako da sem že aprila vkorakala v solarij z besedami: "Naredite me rjavo." Okej, tega nisem ravno rekla, sem pa naivno verjela, ko so mi rekli, da bodo mojo polt pripravili na poletje. "Najprej moraš dobiti podlago, nato pa boš dobila barvo," so hitele pojasnjevati zagorele mladenke, ko sem se tlačila v klavstrofobično napravo. In verjeli ali ne, res sem dobila barvo. Šekasto rdečo. Že po prvem obisku so moje mlečne prsi prekrili rdeči fleki. Sončna alergija. Ali solarijska, kdo ve, kako se temu reče. 

"Pa kaj si sploh šla v solarij, solarij je škodljiv," mi je hitela pojasnjevati ozaveščena cimra, ki bi si - tako kot jaz - zaslužila naslov miss jogurta. V roke mi je potisnila kremo za samoporjavitev in navdušeno sem se marinirala z njo. Rezultat: čudovita barva. Če želiš biti pomaranča. Bila sem šekasta, kot da imam vitiligo, poleg tega pa sem barvo puščala na vseh oblačilih in, kar je od vsega še najbolj tragično, tudi na rjuhah novega fanta. Takih sledi na svojih rjuhah po prvi strastni noči zagotovo ni pričakoval. 

"Kaj pa, če bi pila korenčkov sok? Korenček vsebuje betakaroten in ta vpliva na porjavelost," mi je svetovala prijateljica, ki je ta revolucionarni namig zasledila v eni od ženskih revij. 

Pila sem ta presneti korenčkov sok vsako jutro in vsak večer, da se mi je na koncu že zdelo, da mi rastejo zajčja ušesa, a moja polt je bila še vedno nekje med odtenkoma mocarele in vaniljevega pudinga. Ko sem nekaj let pozneje kot novinarka klicala priznanega dermatologa in ga spraševala, ali korenček res kaj vpliva na porjavitev, mi je v smehu dejal. "Morda bi se kaj poznalo, če bi ga pojedli za par kamionov. Zelo verjetno pa bi bili oranžni."

"Korenček ne pomaga, ampak tablete na bazi betakarotenov pa res," mi je navdušeno svetovala sodelavka. In dodala, da jo je v kombinaciji z znamenito "marmelado" res lepo zapeklo. Pozabila je omeniti mali detajl. Da ima ona olivno polt, jaz pa pigment rdečelasca, kar najbrž ni zanemarljiva informacija.

"Kaj pa če bi šla na 'tan spray'," mi je nekega dne svetovala prijateljica. "Da me pošpricajo, kot da grem k avtoličarju? Kolikor se poznam, bom zafrknila, da bom na koncu taka kot Ross iz serije Prijatelji, ki je bil videti, kot da je obiskal tan studio na soncu."

In tako sem prišla v leta, ko sem si postala všeč. Samo sebe sem oklicala za kraljico skute in miss jogurta, na komentarje o neposončenosti pa ponosno odgovarjam, da je zgolj del mojega aristokratskega imidža.

Ko vzljubiš tisto, česar si se najbolj sramoval

Stranski produkt poletnega sonca na moji koži so tudi pege. Starejša sem, več jih je. Ko sem bila v prvem razredu osnovne šole, sem jih tako sovražila, da sem si z maminim korektorjem namazala cel nos, da je bil videti kot od Michaela Jacksona. Ima jih cela naša rdečelasa družina po očetovi strani. Teta Marica, čudovita naravno rdečelasa ženska, mi je razlagala, kako je kot otrok tiščala glavo v mravljišče, saj se je govorilo, da mravljinčna kislina pobeli pege. Ni pomagalo. Je pa peklo.

Z bratom sva kot otroka nekje zasledila, da pege zmanjša tudi kisla smetana. Ko sva bila en dan sama doma, sva si na debelo namazala obraz, nato pa v ogledalu mrzlično opazovala, ali izginjajo. Niso. Zdele so se nama samo še večje. Groza.

Pege sem do tridesetih let vedno skrivala s pudrom. Kot dekle iz pesmi Arsena Dedića. Danes pa so moj najljubši poletni modni dodatek. Nič na mojem obrazu mi ni tako všeč kot pege. Z njimi se počutim neustrašna, pogumna in navihana. Kot Pika Nogavička. Prav smešno se mi zdi, da sem zaradi njih tako trpela, ko pa si jih danes nekatere ženske rišejo ali celo vtetovirajo. Zdaj samo še čakam, da pridejo v modo ženske, ki ne znajo bočno parkirat, ki so izjemno štoraste in veliko preveč govorijo. Potem bom praktično popolna.