Oda prijateljstvu: o tistih, ki ostanejo, in tistih, ki grejo

Zadnje čase večkrat razmišljam o ljudeh, ki mi jih je namenilo življenje. Znašla sem se v nekoliko težjem obdobju, čustveno izčrpana in notranje nemirna. Počutim se kot ekonomlonec. Če ne bi imela ob sebi norih, brutalno iskrenih prijateljev, ki sprejemajo vse odtenke moje kompleksne osebnosti, bi me razneslo. Prijatelji odpirajo pokrov mojega lonca in počasi pihajo tisto, kar kipi, da ne povrem. Moji ljudje me vedno znova spomnijo, da so odnosi edino, kar v življenju resnično šteje. Odnosi nas delajo človeške. Brez njih je človek samo otok. 

A odnosi se z leti spreminjajo, zato tudi ljudje prihajajo in odhajajo. In prav je tako. Več kot 30 let sem potrebovala, da sem dojela, da ni pomembno ohraniti vseh odnosov. Ljubezen in prijateljstvo se ne bi smela nikoli izsiliti. Nikoli se ne bi smelo v njiju vztrajati, ko enkrat daš več, kot dobiš.

Oh, kako sem se v sredini dvajsetih in zgodnjih tridesetih še trudila vzdrževati odnose, ki so bili očitno pomembni samo meni. Kako sem klicala prijatelje, ki so se preselili v drug kraj, da bi ohranila prijateljstvo, ki se na koncu ni obdržalo, jaz pa sem se obremenjevala, čeprav je bilo to nekaj najbolj naravnega. Dejstvo je, da so eni ljudje tu, da z njimi napišeš knjigo, drugi pa so samo poglavje. Ljudje se z leti spreminjamo in ni nujno, da rastemo vštric, zato se odnosi ohlajajo.

Pred kratkim sem se dobila na kavi z zelo dobro prijateljico iz srednješolskih let. Ko sva sedeli tam, skoraj kot tujki, sem pomislila, kako nenavadno je, da lahko nekdo, ki je včasih vedel o tebi vse in brez katerega se ti je zdelo, da sploh ne obstajaš, kar naenkrat postane zgolj nekdo, ki si ga nekoč poznal. Vprašal bi, kaj je novega, pa niti tega, kaj je starega, ne veš, ker je vmes preteklo preveč časa. Nato obujaš spomine. In pomisliš, bilo je lepo poglavje.

Moški in ženska sta lahko najboljša prijatelja!

Moj najboljši prijatelj je Davorin. On je moj fant za kulturne zadeve. Ko me moji moški niso vodili v gledališče in v Cankarjev dom, me je on. Čeprav je akademski glasbenik, jaz pa pojem kot goneča mačka, mi pusti veselje do petja. Ko je razpadla moja dolgoletna zveza, mi je prepovedal, da z bivšim delim stanovanje, dokler ne najdem novega doma. Takoj naslednji dan sem prišla živet k njemu. Samo za teden dni, da pridem k sebi. Ostala sem leto dni. Ali je bilo morda še več, ne vem. Z njim mineva čas hitreje.

Ko sem šla ponovno na zmenek, mi je pobarval lase in mi v zadnjem trenutku popravil frizuro. Ker imam škatlasto glavo, je rekel, da sva se režala. Preoblekel mi je posteljo in čakal, da se vrnem s svojega prvega 'one night standa'. Ni obsojal. Zgolj malo zafrkaval, da sva se režala. Ko sem se vračala pijana z zabave, mi je pri postelji nastavil lavor. Ni obsojal. Zgolj malo zafrkaval, da sva se režala. Ne vidiva se pogosto, a je vsako najino druženje praznik.

Skupaj si izmišljava nove besede, piševa pesmi, ki jih razumeva samo midva, neusmiljeno deliva evrovizijske točke ali pa se samo baševa in jamrava, kako sva debela. Skupaj potujeva. Ali pa samo sva. Tudi če ne povem, ve, kako čutim. Če prikrojim resnico, ve, da lažem. Ne sili me, da mu lažem, zato ne sprašuje o stvareh, ki preveč bolijo. Počaka, da povem sama. In čeprav mi da včasih zelo nespecifičen nasvet ali pa zgolj iz čiste zabave vrže tarot karte, da zašloga usodo moje zveze in kariere, vem, da bo na koncu vse v redu. Ker je on rekel, da bo.

Ko je živel v tujini, se nisva videla več let, a se vmes nič ni spremenilo. Davorin je eden redkih prijateljev, ki so mi ostali iz najstniških let. Ugotavljava, da zato, ker sva oba v glavi še vedno 16. Ker si dovoliva biti otroška, a ne otročja. Ker se smejiva do solz, a drug drugega jemljeva najbolj resno. Davorin je "my person". 

A moč prijateljstva ni odvisna od dolžine trajanja odnosa

Čeprav je lepo imeti ob sebi nekoga, ki te pozna še iz časov, ko si sesal palec, to v resnici ni pomembno. Dolžina trajanja odnosa ni indikator njegove globine. Zdaj si, kar si, in v svoje življenje si pritegnil ljudi, ki plavajo v isti reki.

Ko enkrat postaneš mama, lahko samo druga mama razume tvoje strahove, radost in bolečino. Ne zamerim tistim, ki so odšli, ker v njihovem življenju ni bilo prostora za plenice, vnete bradavice in kašice. Napisali so lepo poglavje in naredili prostor za novo, v katerem pišejo zgodbo lastnice podočnjakov, ki se zaklepajo na stranišče, da imajo svoj mir.

Hvaležna sem, da imam v svojem življenju Anito in Tino. Ne poznata me iz predmaterinskih časov, a vem, da vesta, kakšna sem bila. Ker sta me prebrali. Spomnita me, kdo sem, ko pozabim. In jaz njiju. Spomnimo se, da smo prepametne, da bi nas lahko kdo za*ebaval, predobre, da bi se lahko zadovoljile z manj, in se silimo, da gremo kdaj iz cone udobja. Zaradi njiju tečem, čeprav je bil še pred nekaj meseci šoping moj edini kardio. Zaradi njiju se trudim, da sem boljša, ker sta mi pomembni. Tudi če naš odnos ne traja od otroštva, tudi če ju ne vidim vsak dan, se zdi, kot bi ju poznala vse življenje. Ko se smejimo, pozabim na stvari, zaradi katerih bi morala jokati. 

Zato je bil ta zapis o družini, ki si jo vsak dan znova izberem. Pa tudi zato, da lahko sporočim: Spustite brez obžalovanja tiste, ki ne sprejemajo vaše najbolj čudaške narave! Tudi če to pomeni, da boste zato naredili prostor za eno samo osebo, ki jo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču