Ni boljšega občutka, kot brez slabe vesti reči ne

Rada bi samo povedala: če je september mesec novih začetkov, potem bom jaz še bolj glasno in jasno rekla NE, ko mi do nečesa ne bo. In tistim, ki tega še vedno ne bodo razumeli, bom, če bo treba, zraven še z veseljem pomahala s sredincem.

Ta kolumna ne bo praktični priročnik za osebnostno rast, ki ga piše skoraj ozdravljena ugajalka. Le opomnik. Bežno nastavljanje ogledala in spominjanje časov, ko sem tako negotova in nesamozavestna verjela, da bom z vsakim NE-jem v očeh drugih manj (pri)ljubljena. Ko danes pogledam nazaj, je bilo vse ugajanje večinoma namenjeno tistim, ki tega niso bili vredni.

V svoji želji po odobravanju, sprejemanju in ljubljenosti sem bila pripravljena preplavati ocean za ljudi, ki ne bi šli zame niti čez cesto. V prijateljstvu, ljubezni in poslu. Edina oseba, ki sem ji znala reči NE, sem bila v resnici sama. Za druge bi se skoraj morala dati na kose, da bi bilo dovolj. In po navadi nikoli ni bilo, saj smo kronični ugajači pogosto tudi prinašalci razočaranja, ko nam ne uspe realizirati vsega, kar obljubimo. Ker bookiramo samega sebe za vsakega in na vse, samo zato, ker nismo sposobni reči NE.

In kot taki smo vedno prototip idealnega zaposlenega. MVP-ji firme. Šparamo pri čistilki? Ni problema, bom za vikend pomila okna. Potrebujemo programerja? Do srede se lahko naučim programirati. Okej, malo karikiram (programiranja bi se lahko naučila šele do četrtka), ampak saj vemo, kaj želim povedati, ne? In tako se hitro zgodi, da delaš delo osmih ljudi, čeprav še za enega nisi dovolj plačan. In čisto sam si kriv, ker sodelavce razvadiš s svojimi brezplačnimi dodatnimi storitvami, ki postanejo tako samoumevne, da jih nihče niti opazi ne, kaj šele pohvali.

Le vse postane narobe, ko nekega dne enostavno zmanjka časa, da bi iz dobre volje še voluntiral na drugih delovnih mestih. Spomenika ti seveda nikjer ne bodo postavljali in tudi jokali ne bodo za tabo, ko boš na bolniški zaradi išiasa, čira na želodcu, žolčnih kamnov in druge psihosomatike, ki si si jo pridelal samo zato, ker ne znaš reči besede, ki si se jo najbrž kot otrok naučil med prvimi. NE!  

In tako se trošiš in razmetavaš na vse konce, ker te je strah, da boš v službi in družbi vreden manj, čeprav si bil ves čas dovolj. Brez vseh bombončkov, ki si jih kot ugajač delil, si bil vedno dovolj, le da nisi bil sposoben prepoznati lastne vrednosti. Ugajač bo vedno brez problema vskočil. Naredil zastonj ali skoraj zastonj. Prišel sredi noči, se ukvarjal z drugimi, ko bi se morali drugi z njim. Tako se ti v odnosih vedno zdi, da daješ več, kot dobiš, čeprav to ni nujno res. 

Ko se tako deliš na vse konce, si najpogosteje na koncu žrtev previsokih pričakovanj in bridkega razočaranja ob spoznanju, da tisti, s katerimi vedno in povsod deliš svoj čas, energijo, dobrine in usluge, tega ne počnejo na tako zavidljivem nivoju kot ti. Ker znajo postaviti mejo. No, nekateri pa tudi zato, ker so zgolj egoistična in žleht svinjina.

Ko rečeš NE, nekateri odidejo, in klinc jih gleda

Želim si, da ne bi potrebovala več kot 35 let, da se naučim tistega, kar sem kot otrok tako dobro znala. Jasno reči: NE! (ne, da se pri tem vržem po tleh, seveda). In se pri tem zavedati, da NE ni neprijazen. Je le prijazen do sebe.

Tako imam danes, ko si upam reči NE čedalje bolj ponosno in brez kančka slabe vesti, v svojem življenju precej krajši seznam ljudi. In niti malo ne žalujem za tistimi, katerih čustva so se ohladila kmalu po tem, ko nisem bila na voljo s svojimi uslugami. Neverjetno, kako začudeni, šokirani in celo ogorčeni so nekateri, ko se ugajač končno odloči, da je dovolj. Dovolj je. In ti si dovolj (brez vsega, kar daš). 

Ni ti treba na vsako petkovo pasjo procesijo s prijatelji, če bi se raje v zaflekani trenirki valjal na kavču in gledal sedemintrideseto ponovitev Seksa v mestu. In to lahko tudi najbolj po resnici poveš. Ko se s prijatelji odločate, kam na kosilo, ti ni treba iz ljubega miru spet pristati na kitajca, če veš, da te po njem vse srbi od monatrijevega glutaminata. Ni ti treba sprejemati vedno novega in novega dodatnega dela.

Nisi netimski egoist, če se preprosto ne želiš preobremeniti. Ni ti treba pristati na večerno ljubljenje, ker se ti ne da, samo zato, da bi ugodila moškemu. Še manj ti je treba zanj odigrati spektakularen orgazem, da bi se on, ki še vedno ne ve, kaj ti je všeč, lahko zmagoslavno tolkel po prsih, medtem ko bi moral namesto tega raje študirati anatomijo ženskega spolovila. Ni ti treba vedno dati zadnjega grižljaja, mehkejše blazine, zadnje minute svojega prostega časa in zadnjega koščka sebe. Ni. In ko večkrat rečeš NE, je JA kar naenkrat vreden več. Ker ni več samoumeven. Postane dragocen. Tako, kot si ti.