Pa imamo doma prvošolčka: zakaj nisem jokala in kateri spomini so živi tudi 30 let pozneje

Nisem jokala, čeprav sem si vedno predstavljala, da bom. In čeprav vem, da je popolnoma normalno, da mati na prvi šolski dan izgubi toliko tekočine, kot med gledanjem Titanika in Notebooka skupaj. Nisem jokala, ker se mi to, da odrašča in me vedno manj potrebuje, ne zdi tragično. Če sem iskrena, čutim ob tem več olajšanja kot bolečine. Ko sem zagledala tisto znamenito rdečo črto z napisom "od tu naprej zmorem sam", sem se zavedla, da prestolonaslednik, čeprav ponoči še vedno rad greje mojo posteljo in se dela, da si ne zna zavezati čevljev, zmore več, kot si predstavljam.

Nisem jokala, čeprav vem, da znajo biti otroci neusmiljeni, grobi in izključujoči, zato obstaja možnost, da se bo nekega dne vrnil iz šole v solzah, ker se bo nekdo norčeval iz njegovega videza ali pa ga zmerjal s “čefurjem”. In čeprav si želim, da se to nikoli ne bi zgodilo, vem, da bo samo tako, da je kdaj prizadet, na smrt skregan in razočaran od človeške žlehtnobe, lahko razvil sočutje. Zato nisem jokala. Je pa dva dni pred šolo jokal prestolonaslednik, ko sem mu v želji, naj si neha izmišljevati pri hrani, povedala, da v šoli po novem ne bodo več stregli hrenovk, paštet in rogljičkov. A se je hitro pomiril, ko se je spomnil tistega, zaradi česar se najbolj veseli šole.

"Jeeee, ne bo mi več treba spati. Spanje je bedno," se je drl uro pred prvim šolskim dnem. Imam občutek, da bom te besede čez kakih 10 let, ko bo najstnik, z največjim veseljem uporabila proti njemu. Recimo v soboto ob sedmih zjutraj, ko bo čas za generalno čiščenje: "Vstaaniiii ... Fuge v kopalnici se ne bojo same ščistile ... Spanje je beeeedno."

Najboljše stvari, ki se jih naučijo šolarji, ne prihajajo iz učbenika

"Komaj čakam, da se bomo učili," je od veselja kričal prvi dan, jaz pa sem si v glavi že ustvarila iluzijo, kako bo vse življenje vzorno predan učenju, da ne bom niti enkrat samkrat pisala opravičila, ker bo šprical spraševanje pri fiziki tako kot njegova mama.

Vesela sem, da se veseli učenja. A bi mu najraje povedala, da najboljše stvari, ki se jih naučijo šolarji, ne prihajajo iz učbenikov. Ker, bodimo iskreni, čeprav so nam učiteljice leta vbijale v glavo, kako bomo morali znati snov, tudi če nas bo kdo zbudil ob polnoči, se v resnici odrasel človek spomni le malo tega, kar se naučimo v šoli (škoda, ker še vedno čakam, da me kdo zbudi sredi noči, da mu lahko zrecitiram, da je "fotosinteza proces, pri katerem iz ogljikovega dioksida in vode nastaneta sladkor in kisik").

Le malokdo se pri tridesetih še spomni, na katera poddebla se deli deblo strunarjev, kje se je rodil Anton Aškerc in kako gre formula za ploščino kroga. Pa tudi tiste trojke pri geometriji, zaradi katere je jokal, ker je želel, da je petica. Se pa v živo spomnimo vonja po ljubljanski salami, škripanja krede po tabli, občutka, ko je "tršica" kemije začela po neki svoji nerazumljivi metodi seštevati datume, da je dobila žrtev, ki jo bo ustno izprašala, radosti, ko se ti je dve leti starejši frajer nasmejal na hodniku, zmagoslavja, ko si prvič preskočil kozo, in sramote, ko si vpričo luštnega sošolca iz 5.b naredila najbolj štorast preval nazaj.

In ves ta koktajl zmagoslavnih, sramotnih, stresnih in lepih trenutkov je osnovna šola. In ves ta koktajl nas je naredil to, kar smo. Tudi zato nisem jokala. Ker čeprav pravijo, da šola ni šala, šele ko odrasteš, spoznaš, da je na neki način bila. In čeprav se mi je takrat zdelo najbolj krivično, da me je učiteljica za ušesa, ker sem med poukom brala Asterixa, najbolj stresno, ko sem morala na tablo računati ulomke, najbolj boleče, ko me niso povabili na rojstni dan, in najbolj sramotno, ko sem dobila menstruacijo na dan plavanja, danes vem, da so šolski spomini (vsaj večina) najlepši spomini.

Ker je toliko lepše kot pošiljati sodelavcem tečne mejle, med poukom pošiljati listke s skrivnostno pisavo. Ker bi si vsi namesto računanja življenjskih stroškov v zakreditiranem življenju raje med odmorom računali svoje šanse z najbolj luštnimi sošolci. In ker bi zjutraj, ko preskočim zajtrk, ker moram otroka peljati v šolo, dala vse, da bi mi kuharica Sonja naredila ribji namaz, ki ga v resnici ni maral nihče razen mene.

Novo na Metroplay: "Vse, kar vsakodnevno uporabljamo, je bila najprej ideja!" | Jure Korenč