In spet sem stara dvajset. Minuli konec tedna je namreč samska prijateljica pri skoraj štiridesetih prvič v življenju doživela strastno avanturo za eno noč, ki smo jo morale takoj analizirati do razsežnosti doktorata. Brez obsojanja. Bila je namreč končno spet živa.
Med prijateljicami imam dve ločenki in eno, ki ji zakon držita skupaj samo še visok kredit in predšolski otroci. Mož že tri leta spi v sobi za goste, čez dan izmenjata le še kaj besed o otrocih, ona pa se je sprijaznila, da lahko tako živi do smrti, čeprav se nikoli več ne bo počutila kot ženska. To je to zlagano življenje odraslih, ki ga pogosto obžalujemo, ko je že prepozno.
S prijateljicami se vedno brez sramu pogovarjamo o svojih občutkih in razočaranjih, zadnja knjiga, ki smo jo prebrale, pa je to samo še spodbudila. Bilo je to nedokončano Marquezovo delo Avgusta se vidiva, hvalnica ženskemu poželenju in življenjski sli, ki govori o poročeni ženski srednjih let, ki vsakega avgusta odpotuje na otok, kjer obišče materin grob. Tam, daleč stran od svojega življenja, lahko za en dan postane nekdo drug. In tako vsako leto avgusta doživi avanturo. "Morda pa samo potrebujemo svoj otok," sem enkrat navrgla. In ena ga je kmalu res obiskala.
Ko se prebudi ženska v tebi
Minuli konec tedna se je zgodilo. Prijateljica, naj ji bo ime Ana (kot v knjigi), je obiskala svoj otok in nas vse spremenila v dvajsetletnice, katerih pogovori so se kar naenkrat od otrok preusmerili na moške. Njen otok je bil drug slovenski kraj, kamor se je čisto slučajno odpravila s prijatelji. V lokalni kafič je vstopila brez pričakovanj, sproščena, ravno prav opita, da se je počutila zapeljivo, a hkrati dovolj trezna, da je dobro vedela, kaj počne. Tam je bil prijateljev znanec. Visok, dobro grajen, poln surove moškosti, malo "dark and twisty", kot ji je všeč.
Vzbudila je njegovo zanimanje, čeprav ji je bilo za to popolnoma vseeno. Na začetku. Nato je začel pripovedovati o knjigah. "Kmalu bodo posneli serijo po Marquezovi knjigi Sto let samote," je začel. "Ravno sem brala Marqueza," je dodala. Ugotovila sta, da imata rada enake knjige in enako glasbo.
"Hm, močne roke, telo brez grama maščobe in bereš," si je mislila. In to Marqueza. Kako simbolično. To je videla kot znak, čeprav kot kraljica cinizma prezira znake in je pripravljena najbolj brutalno užaliti človeka, že če samo namigne, da verjame v horoskop. A Marquez je bil zanjo znak, da uveljavi svojo pravico do odkrivanja svoje strasti in spolnosti. Čeprav se je ves večer trudila, da bi ji moškega uspelo odvrniti od sebe, saj se je preveč bala svojih najbolj prvinskih želja, ga je nekje proti jutru, ko je bil v krvi še kak gin tonik več, z rokami zagrabila za ovratnik majice in mu na uho zašepetala, naj jo pelje domov.
Veliko ognjemetov, nič obžalovanja
Zgodilo se je, kot se je moralo zgoditi. Večkrat. Moja racionalna prijateljica Ana, ki ima vse življenje organizirano v Excelovih preglednicah, ki dosledno ločuje odpadke in si nikoli ne pozabi nitkati zob, je popolnoma izgubila nadzor. Vseeno ji je bilo, koliko žensk je že videla postelja, v kateri je preživela naslednjih osem ur. V resnici ji je bilo tako zelo vseeno, da ni mislila niti na zaščito, zaradi česar je pozneje od nas dobila kratko pridigo.
Končno se je počutila živo. Končno je bila spet ženska. Tudi pri dnevni svetlobi, ko je omama že popustila, se ji je še vedno zdelo prav. Ne bo ga več videla, to ji je bilo jasno, zato mu najprej tudi ni želela dati svoje telefonske številke. A je vseeno vztrajal, da bi jo imel. Izmenjala sta številki in do danes še ni poklical. Vseeno ji je. Bil je njen otok v maju. Avgusta se vidiva.
Najstnice v zrelih letih
Ekstremni primeri zahtevajo takojšni posvet, zato smo se že naslednji dan, zelo v maniri kultne serije Seks v mestu, srečale na pijači. Ker je bila zadeva urgentna, kar med službenim časom. Jaz sem preskočila malico, Lucija in Špela pa sta koristili ure, vse zato, da smo lahko poslušale slikoviti opis najboljše Anine 'napake'. Nadaljevalo se je z analizo in pripravo doktorske disertacije z naslovom "Želel je cifro, samo zato, da ne pokliče".
Ne bom lagala, s ptičje perspektive nismo bile podobne ženskam v zrelih letih, prej najstnicam, ki se pogovarjajo o tem, kako sta se Lana in Miha iz 8.b prvič z jezikom. A čeprav so bili občutki razganjajoče pubertetniški, je bilo v resnici vse drugače. Brez obžalovanja, nepotrebne drame in občutkov krivde.
"V bistvu me ne moti, da me ne pokliče. Moti me, da misli, da sem neumna. Zakaj mi je sploh nakladal, da noče, da se konča kot avantura za eno noč? Jezus, saj nisem pričakovala poroke ... Zgolj medene tedne," je rekla Ana. "Plejer. To je samo zato, da ima občutek, da on vodi igro," je dodala Špela. "A hočeš, da te pokliče? Ti je všeč," jo vprašam. "Seks mi je všeč. Pozabila sem že, kako je dober," je rekla Ana.
Ponosne smo bile nanjo. Ponosne, ker se ni uklonila preživetim družbenim pravilom in si je vzela tako, kot si moški jemljejo že desetletja, kolegi pa jim pri tem ob pivu dajejo petke. Najraje bi ji dale izdelati zlato plaketo z napisom "čestitam, ker si se končno osvobodila in se pošteno kresnila". Tako smo sedele, vsaka s svojo pijačo, v srcu mlade in brez obsojanja. Ker prava prijateljica ne obsoja. Prava prijateljica reče: "Jutranja tabletka je 25 evrov. Vzemi petdnevno. Za vsak slučaj."
