Prvič v šolo: zakaj nekateri starši otroke za prvi razred trenirajo kot tekmovalne pse?

A učitelji med počitnicami učijo? A avtomehaniki na plaži menjajo olje? A zobozdravnica na jadranju dela plombe? Ne. In zato tudi mojemu otroku med počitnicami ni treba na silo od črte do črte pisati črke A, ker bo to počel med šolskim letom. Med počitnicami je bil samo otrok, ki ima rad sladoled, se z masko potaplja v bazenu, nabira svetlikajoče se kamne in navdušeno vzklika, da so dragoceni dragulji ter s kolesom prehitro vijuga po ulici, da nato ponosno kaže svoje bojne rane od padcev.

Morda sem premalo ambiciozna mama ali pa samo lenoba, ki raje v senci bere knjigo, medtem ko se otrok lovi s sosedovo punčko, kot da bi sedela z njim za mizo in v zvezek pisala 4 + 3 = 7, ampak res ne razumem manije nekaterih staršev, ki bodočega prvošolčka med počitnicami za njegovo prvo leto šole trenirajo kot tekmovalnega psa. V prvi razred gre, ne na sprejemne izpite za faks.

Seveda je mnogo otrok, med njimi tudi prestolonaslednik, ki so vedoželjni in se radi igrajo šolo ter so se zato skozi igro že marsikaj naučili, a da bi ga v paniki pripravljala na to, da bo njegov N lepše napisan kot Lanin in da bo na roke prej kot Jaka izračunal, da je 4 minus 2 enako 2, se mi zdi naravnost noro.

Kaj mislijo mame, ki se jim je zdelo nujno, da otroka še čez poletje naučijo brati, da bo mali genij že v prvem razredu v prednosti? Da bo njihov otrok v življenju končal kot lokalni luzer, če ne bo znal prvi v razredu prebrati stavka? Da bo njihov sonček vse življenje zaznamovan, če bo njegov Z narobe obrnjen? Da je treba učiteljico že prvi dan očarati s štetjem do milijon? Nisem strokovnjakinja, ampak skoraj bi si upala trditi, da je lahko človek v življenju uspešen tudi, če se naštetega nauči tam, kjer je mišljeno - v šoli. 

Navodilo prvošolčku: prijaznost je bolj pomembna kot lepa pisava!

Prestolonaslednik že mesece odšteva do šole. Že več tednov hodi po hiši s svojo torbo, v katero je ponosno naložil vse sorte šaro. A ne veseli se toliko novih znanj in dejstva, da bo zdaj tudi uradno "veliki fant". Najbolj ga radosti misel na to, da mu po kosilu nihče več ne bo rekel, da mora spat.

Z zelo visoko gotovostjo si upam trditi, da bo takoj po tridesetem odsotnost tega privilegija še kako obžaloval (je rekla in si predstavljala, kako se po kosilu v službi zlekne pod mizo in v položaju fetusa oddrema eno kitico ob zvokih divjega tipkanja sodelavcev iz ozadja). In čeravno mu še nisem hitela pojasnjevati, kaj sta fotosinteza in Pitagorov izrek (jojme, nič ne bo iz njega), sva pred začetkom šole obnavljala najpomembnejšo snov.

"Nikola … V šoli bo veliko novih otrok, ki bodo drugačni kot ti. Eni bodo veliki, drugi manjši, eni bodo imeli temne lase, drugi svetle, eni bodo pisali lepe črke, drugi malo manj. Eni bodo imeli veliko in novo torbo, drugi pa staro in ponošeno. Nikogar ne smeš žaliti."

"Ja, vem … Ker sem tudi jaz žalosten, ko me šolarji z ulice hecajo, da sem dojenček. Ne bom."

"In še eno pravilo. Grde besede v šoli nimajo kaj iskati."

"Ja, in tudi sredinec ne," me ponosno dopolni.

"Učiteljico je treba poslušati. V šoli je glavna učiteljica, doma pa mami in ati," sem dodala in pri tem pomislila na vse tiste starše, ki mislijo, da je v šoli glavni njihov otrok, učiteljice pa so samo brezplačne varuške, ki njihovega razvajenega potomca neuspešno krotijo.

"Ne, mami. V šoli je glavna ravnateljica, v razredu učiteljica … Doma pa jaz, haha," je navihano dodal. 

Lepo, da razmišlja s svojo glavo, pomislim in upam, da ne bo tudi v šoli pri vsaki stvari tako pametoval.

"Če bo v razredu kak otrok, ki bo čisto sam in ne bo imel prijateljev, pojdi do njega."

"Ja, in potem bova midva prijatelja," me je dopolnil.

"Ni ti treba biti prijatelj z vsemi. Ni treba, da so ti vsi všeč. Moraš pa biti prijazen do vseh," nadaljujem. 

"Ja. Razen do tistih, ki so zlobni," mora ponovno dodati svoje. 

"Tudi do tistih, ki so zlobni."

"Ja, točno. Ker zlobni včasih sploh niso zlobni, ampak se samo delajo frajerje, tako kot Gru od minionov."

In večina mojih bivših, pomislim. Mislim, da je moj otrok pripravljen na šolo. Morda bo navihan. Morda njegov podpis ne bo najlepši in morda ne bo znal prvi izračunati, koliko je 8 minus 4 (čeprav moram priznati, da je za računanje precej bolj nadarjen kot njegova mami). In ni mi pomembno. Želim si samo, da bi bila šola zanj varen prostor, v katerega se bo vsak dan rad vračal, in da bo prijazen in vključujoč do vseh. No, pa če bi kdaj pri kosilu pojedel kako porcijo zelenjave, se tudi ne bi branila.