Dovolite mi, da sem v svetu, obsedenem s srečo, jezna in žalostna!

Pozitivnost je povsod okoli nas. V oglasih, na najbolj izpostavljenih policah v knjižnicah in knjigarnah,  v memih "samo dobre vibracije", ključnikih "življenje je lepo" in posledično tudi v razmišljanju ljudi okoli nas. Še nekateri največji ciniki so v obsedeni želji po sreči postali pričevalci vere Večnega optimizma in sreče. Kot da smo začeli verjeti, da je zgolj pozitivnost ključ do naše sreče, dobrega počutja in dolgoživosti.

A nekje se je očitno zalomilo, saj se v časih, ko se kot univerzalni odgovor na vse probleme poudarja "gledanje s pozitivne strani", s tesnobo, depresijo in izgorelostjo spopada toliko ljudi kot še nikoli. Več kot očitno je torej, da niti čudežne pozitivne afirmacije ne morejo pozdraviti vseh problemov tega sveta. In predvsem, da utišanje negativnosti, še isti trenutek, ko se ta pojavi, ni (nujno) ključ do sreče. Kakršna koli naj bi njena definicija bila.

Če se pritožujem, še ne pomeni, da sem nehvaležna!

Ni ga bolj bednega trenutka, kot je tisti, ko prijateljem in znancem potarnaš, kako si nesrečen v zvezi, jim opišeš težave z zdravjem, mobing na delovnem mestu ali minus na bančnem računu, oni pa so sposobni s floskulami "Razmišljaj pozitivno", "Vse je za nekaj dobro" in "Lahko bi bilo še hujše" v sekundi zreducirati tvoje težave na nivo razcepljenih konic in umazanega čevlja. 

Ja, zavedam se, da nesrečna zveza ne spada na seznam največjih globalnih problemov, a pri bogu milem, da imam vso pravico na tem svetu, da sem zaradi nje jezna in žalostna. Seveda se zavedam, da so na tem svetu ženske, ki jih moški pretepejo pogosteje, kot se lahko spomnijo, a to še ne pomeni, da moramo biti preostale zadovoljne s tem, ker nas partner zgolj vara, ponižuje ali pa že leta raje spi na kavču.

In bentenje nad službo ... Seveda so na tem svetu ljudje, ki bi dali vse zato, da bi jo sploh imeli, a to še ne pomeni, da nimamo tisti, ki jo imamo, pravice biti jezni, ker nam že pet let obljubljajo zaposlitev za nedoločen čas, ker smo kot ženska za isto delo plačane manj od svojih kolegov, ker moramo poslušati opazke o svojem videzu ali pa ker nam plačujejo na roko.

Zavedam se tudi, da so na tem svetu nepokretni, slepi in gluhi ljudje ter hudi bolniki, ki živijo v neznosnih mukah in bolečinah, a mi to še vedno ne jemlje pravice, da sem žalostna, jezna in zaskrbljena zaradi vseh svojih nefatalnih diagnoz, ki mi zmanjšujejo kakovost življenja. Tudi tega, da so tam zunaj ljudje, ki bi dali vse, da bi lahko spali v svojih posteljah, in ne v taborišču, da bi jih motili le zvoki smrčanja, in ne granat, se zavedam. A tudi če v moji državi ni vojne, za kar sem neznansko hvaležna, še ne ne pomeni, da si nimam pravice želeti miru tudi v svojem domu. In svojo žalost ali jezo, ker tega nimam, tudi izraziti.

Zato me vsako pokroviteljsko in s toksičnim pozitivizmom posuto minimiziranje težav, ki meni niso nepomembne, razjezi. Ker mi daje občutek, da so moja čustva nepomembna. In da so napačna, zato ker niso pozitivna. Ker imam občutek, da je bolj prav, da sem tiho in z lažnim nasmeškom na obrazu živim v iluziji sreče, ker sem vendar nepretepena, sita, brez raka in name ne mečejo bomb. Ker je sreča, pa čeprav lažna, vredna več kot iskrenost in avtentičnost. In soočanje z neprijetnimi in težkimi čustvi.

Tako se nam v tem svetu, obsedenem s srečo, včasih zdi, kot da se moramo že opravičiti, ker čutimo, kot čutimo. Kolikokrat sem že v zadnjem času slišala od kake prijateljice stavek "Vem, da se ne bi smela pritoževati, ker je drugim še dosti huje, ampak …" Pa kako to misliš? Kakšno vezo pa imajo problemi drugih s tabo? Zakaj bi se morala ti, ki te partner že več let ne vidi, počutiti bolje, ker te vsaj tepe ne kot sosedo? Zakaj bi se morala ti, ki imaš izjemno trmastega in zahtevnega otroka, opravičevati, ker si kdaj žalostna in obupana, samo zato, ker obstaja toliko žensk, ki otroka sploh ne morejo imeti, pa si ga želijo. 

Problemi niso nepomembni, ker so morda po nekih objektivnih kriterijih manjši od težav drugih, če ti čutiš, da so ti pomembni. Dobro, ne bomo zdaj jokali zaradi narastka in dramatizirali, ker ima sosed lepšo travo, a ko gre za probleme, ki nas bolijo, žalostijo in jezijo, jih ne bi smeli zaviti v celofan sreče in se pretvarjati, da ne obstajajo. V redu je, če nismo v redu. Ker življenje ni Instagram. Zato, dragi večni sončni pozitivčki, nehajte težit s citati "Vedno razmišljajte pozitivno" in se sprijaznite, da je tosksična pozitivnost v resnici le zelo kičasta maska, ki prikriva bistveno potrebo po iskrenosti in človeškosti.

Novo na Metroplay: "Bil sem že na meji, ampak sem speljal do konca" | Andrej Škufca