Martinovo na Štajerskem - kako sem bila trezna in vseeno preživela

Ko sem pred desetimi leti v novi službi naivno za 11. 11. sklicala nenujni sestanek, so mi kolegi namenili tako morilski pogled, kot bi se najmanj na ves glas navdušeno zadrla "Olimpijaaaaaa, naj odmeva do nebaaaa". Pogled je sporočal samo eno – ja, kaj pa tebi ni jasno? Ta dan se do 10. ure zrihta najbolj nujno, nato pa se gre na Trg Leona Štuklja. Ta dan je za povprečnega Mariborčana v koledarju samo en opravek – degustiranje mladega vina. Mnogo njega. 

Ko si taksistka vzame dopust, da ne bi prevažala najbolj pijanih

Tri dni pred martinovim vikendom sem se peljala z zgovorno taksistko srednjih let, ki mi je med pogovorom zaupala, da je bila pijana samo enkrat v življenju (taki so na Štajerskem zaščitena sorta, je v smehu dodala). Ponosno mi je zaupala svojo martinovo navado, da si že več let na vsak praznik pijančevanja vzame dopust. "Pa čujte, to nena moreš delat … Pijani ludi se derejo ko živali. Jaz neom vozla takih, ko mi bojo spet celi taksi pokozlali."

Pred leti bi mislila, da pretirava. Tako kot sem mislila, da pretiravajo mariborski sošolci s faksa, ko so si rezervirali 11. 11. kot faksa prost dan, da so lahko rajali na pijančevanju, s katerim se baje ne more primerjati nobena Škisova tržnica. No, potem sem ta "kulturni" (ali naj raje rečem nekulturni) fenomen doživela. In na lastni koži občutila, da je za Maribor martinovo res to, kar je za preostale Slovence novo leto. Ali bolje rečeno, kar so za preostale Slovence novo leto, abraham in rojstvo sina prvorojenca skupaj.

Štajersko novo leto ali "zdravje Martinu, meni pa vino"

Na dan 11. 11. se začne malo pred 11. uro glasno in goreče odštevanje, ki naznani najpomembnejši dogodek leta – pretvorbo mošta v mlado vino. Seveda sem šla pogledat ta fenomen, v primerjavi s katerim sta maturantski izlet in brucovanje kamilica. Ne bom lagala, atmosfera je dobra, v zraku pa ta dan vsaj še dvakrat več od pregovornih 0,5 promila. Štajerci na ta dan pokažejo, da so res žejni (in žal tudi, da mnogi ljubijo alkohol bolj kot svojega bližnjega). 

Ne bom se pretvarjala, da sem abstinentka, a vseeno se vsako leto na martinovo, ko sem v Mariboru ob treh popoldne še vedno trezna, počutim približno tako kot upokojenec na koncertu Joker Out – v manjšini. A kdo sem jaz, ki sem že pri 11 letih degustirala kivijev liker in belle de jour, da bom obsojala? Moj namen ni, da svoje sokrajane in soobčane prikažem kot “toteke”, ki se ga od jutra do večera nacejajo.

Štajerci so topli, odprti in veseli ljudje, ki imajo radi druženja. A upam si trditi, da se nikjer v Sloveniji ne pripravljajo toliko na dan, ko ima posameznik samo en cilj – degustirati in vase spraviti čim več vinskega pridelka. Zagotovo ni kraja, v katerem bi ljudje tako množično reorganizirali svoje delo in podrejali preostale načrte in obveznosti enemu samemu višjemu cilju – popivanju.

Za nepitje ni izgovorov

In ko se na martinov vikend ali pa na samega štajerskega novega leta dan znajdeš v družbi Štajercev, bodi pripravljen na vsaj en deci. Ker ni izgovora, ki bi veselemu okuševalcu mlade kapljice preprečil, da svojo radost in alkoholni napoj deli s preostalimi.

"Daj enega, no!" "Ne bom, hvala!" "Dej, no, enga boš pa že." "Hvala, res ne." "A si noseča?" (v upanju, da se izognem pitju, molčim). "No, če si noseča, tej pa špricer."

In čeprav se v vseh teh letih še vedno nisem nalezla značilnega štajerskega dialekta, sem se nekaj vendarle naučila; da na martinovo ostaneš doma in kot lokalni čudak uživaš v treznosti ali pa greš ven in se pripraviš na najhujšega mačka v življenju.

*Mnenje avtorja tega članka ne odraža nujno stališča uredništva.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču