Še včeraj dojenček, že jutri pubertetnik: zakaj se ob vabilu za vpis v šolo počutim staro

Prejšnji teden smo dobili domov povabilo za vpis v šolo. Bel kos papirja z nekaj črkami, ki je v meni prebudil koktajl čustev. Kako šola? Če se je še včeraj postavljal na noge, držeč se za mizo. Če je moral še včeraj stopiti na prste, da je sploh videl čez mizo. Zdaj pa mi kos papirja sporoča, da bo že čez nekaj mesecev sedel za to isto mizo in od črte do črte pisal vse tiste besede, ob katerih mi je zaigralo srce, ko jih je prvič nerodno, popačeno in najbolj ljubko izgovoril.

Za mizo, ki jo je packal s kašicami in polival lončke z vodo, bo sešteval in odšteval in kmalu mislil, da zna več kot jaz. Ta papir ne pomeni samo vpisa v prvi razred. Je vstopnica v svet odraščanja. In naprintek, ki v meni prebudi vprašanje – kako hitro se bo zgodilo, da mu bojo moji objemi in poljubčki odveč. Kako hitro bo mami iz najlepše, najpametnejše in najbolj zabavne punce na svetu v očeh njenega najljubšega bitja postala stara tečnoba, ki nima pojma in je sto let za leseno žlico? Kako hitro bom prišla od osebe, ki jo je imel tako rad, da ji je sledil še na wc, do osebe, ki mu gre na živce in zanjo misli, da je več ne rabi.

Pusti ga še eno leto v vrtcu, podaljšaj mu brezskrbno otroštvo!

Ker Nikola ob vstopu v prvi razred še ne bo dopolnil šest let, sem z mamicami iz vrtca in prijateljicami, ki jih čaka ta pomemben korak, debatirala o tem, ali je smiselno odložiti vpis ali ne. V zadnjih letih so razprave o odlogu vpisa vse pogostejše, po zadnjih podatkih gre že več kot desetina otrok v prvi razred leto pozneje. Starši, ki jih poznam, so se v glavnem za to odločili, ker so želeli otrokom podaljšati otroštvo.

"Naj se še malo igrajo, potem bo šlo za res", so bili njihovi argumenti. Tisti, ki že imajo šoloobvezne otroke, so mi šolo predstavili tako, da je še mene, ki se nikoli nisem pretirano obremenjevala z njo, postalo strah. "Prvi razred devetletke ni noben podaljšan vrtec. Konec brezskrbnega otroštva je," mi je onidan rekla mamica, ki je svojemu decembrskemu otroku odložila šolanje, čeprav so jo strokovne službe skušale prepričati drugače. Šolske komisije se niso prerekale z njo in njen Alen je naslednje leto ponosno zakorakal v prvi razred kot največji v skupini. In v šolo hodi rad. Kako bi bilo, če bi sedel za šolske klopi leto prej, ne vemo. A verjamem, da ga njegova mama najbolje pozna in je konec koncev tudi odgovorna zanj, zato se je odločila tako, kot je mislila, da je najbolje. 

Verjamem, da so tudi moji starši mislili samo dobro, ko so se odločili, da bom kot januarsko dete še leto več hodila v vrtec, da bom lahko nato obiskovala šolo skupaj s sestrično, ki je bila hkrati tudi moja najboljša prijateljica. A odlog šolanja je moja prva otroška travma, ki se je spominjam. Še danes lahko podoživim vso stisko, žalost in razočaranje, ko so mi starši povedali, da naslednje leto še ne bom šla v šolo.

Prav vsi iz male šole so šli v "ta pravo" šolo, samo jaz sem ostala. Čeprav so mi zatrjevali, kako fajn bo, ko bova s sestrično Vikico skupaj hodili k pouku, sem se spraševala, kaj sem naredila narobe, da se mi je zgodila taka krivica in mi ne pustijo v šolo, ko pa vendar že znam brati, pisati, računati in tudi čez črto ne barvam več. Prav nič lep ni tudi spomin na prvi šolski dan, ko sem šla čez leto dni končno v šolo in so me nekdanji prijateljčki iz vrtca, ki so bili zdaj že drugi razred, hecali, da sem prvošolček. 

Ne bom trdila, da sem se pozneje počutila slabo, ker sem bila med starejšimi v razredu, me je pa lastna izkušnja spodbudila, da res razmislim, kaj je dobro za mojega otroka. Ker verjamem, da odlog šolanja ni nujno dober za vsakega otroka. Deklici, ki bo na primer šla v šolo leto pozneje, se morda zdi sila imenitno, ker je v prvih razredih večja in starejša (dokler je za žensko starost še nekaj, s čimer se hvali), v zadnjih letnikih pa se lahko razlika enega leta pozna.

Dekle, ki se ji začne prej spreminjati telo, se lahko v najbolj občutljivih letih počuti še bolj neprijetno in osamljeno. Zato letos pred vpisom nisem poslušala drugih mamic. Malo sem poslušala strokovnjake, veliko pa sebe in otroka. In ta je na vprašanje, ali bi naslednje leto šel v šolo, najprej vprašal: "Ali v šoli ni treba več spati?" "Ni." "Takoj jutri hočem v šolo!" Otrok trdi, da je pripravljen. Mama pa zase še ni najbolj prepričana.

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem