Moj največji greh iz študentskih časov, za katerega mi je še vedno žal (oprosti, mami)

Minuli teden sem se skupaj s študenti tlačila na avtobus številka 1. Malo pred osmo je bil tako poln, da skupina brucev ni mogla več stopiti skozi vrata. "Ja ka pa tej nrdiš, če je poun," je v koroščini vprašala drobna punca z očali. "Ne vem, najbrž morš počakat na novega," je dodala njena prijateljica. "A pa je edini, ko gre na filofaks. Poglej če gre tut šestka," je zaskrbljeno vprašala še ena iz skupine.

Spomnila sem se na prvi teden svojega študija v Ljubljani. Preselila sem se iz majhnega kraja v okolici Slovenj Gradca, kjer nismo poznali dvopasovnice ali taksija, kaj šele več kot 20 različnih avtobusov, za katere nimaš pojma, kam vozijo in na kateri strani moraš vstopiti, da boš prišel na cilj. Tako sem vsak teden vsaj enkrat končala povsem izgubljena na postajališču v Dravljah, Savljah ali Tomačevem. Prvi mesec sem bila videti kot najbolj izgubljena turistka na svetu.

Po velikem in neprijaznem mestu sem hodila z zemljevidom v rokah (verjeli ali ne, takrat smo imeli še neumne telefone, ki niti fotografij niso znali delati, kaj šele, da bi imeli zemljevide). Svoj osebni rekord sem podrla, ko sem za pot od Kongresnega do Prešernovega trga porabila več kot pol ure. Z zemljevidom v roki, seveda. 

A to ni bila edina stvar, s katero sem že na daleč signalizirala, da sem ubogo izgubljeno pišče, ki je prišlo v "velemesto" po nova znanja. Ugotovila sem tudi, da je greh biti prijazen. Mimoidoči so me gledali, kot da se drogiram, ko sem jih prijazno pozdravljala. "Dober dan," sem na ves glas pozdravila prav vsakega, ki mi je na Čopovi prekrižal pot. Danes vem, da sem zelo verjetno izgledala kot nekdo, ki se ne bi smel prosto sprehajati po mestu. A takrat sem želela samo pokazati, da sem lepo vzgojena punca. Kaj naj? Pri nas na vasi si pač pozdravil vsako tetko in strica, ki sta prišla naproti, ko si hodil po pločniku do diskonta. 

Koroščina ni uradni jezik Slovenije?!

Še hujši kulturni šok sem doživela, ko sem spoznala, da koroščina v resnici ni uradni jezik Republike Slovenije. Ko sem sošolcem s faksa, ki so si kopirali moje zapiske, govorila, "da naj pohilajo, ker se mi mudi domo" (prevod: pohitite, ker se mi mudi domov), so me najprej gledali, kot da se me še vedno drži poceni bambus od prejšnjega večera, nato pa so se režali kot pri norcih (jaz pa sem se spraševala, kako pri mili Jožici bom naredila novinarstvo, če očitno ne znam niti slovensko).

Še dobro, da me je potolažil sošolec z besedami: "Pa saj ti v resnici niti ne govoriš tako slabo slovensko, glede na to, da nisi Slovenka."

Končno sama svoj gospodar!

Če izvzamemo porodne krče ob navajanju mene vaščanke na velemesto, so bili študentski časi najlepši in najbolj brezskrbni v življenju (no, vsaj tako je, če hodiš na FDV). Misliš, da je cel svet tvoj. Misliš, da si popolnoma odrasel in sposoben samostojnega življenja, ker imaš plonkec, na katerem piše, da se kavbojke perejo na 40 (a jih še vedno raje skupaj s celo vrečo drugih oblačil v petek prineseš domov, da jih opere mama) in da se mamine zamrznjene filane paprike kuhajo 15 minut na nizkem ognju.

Ko si študent, prvič začutiš tisto najlepšo in najbolj divjo svobodo. Nikogar ne briga, kdaj si se vrnil z žura in kako močno si smrdel po rumkoli. In ješ lahko karkoli in kadarkoli hočeš. In to vsak dan v drugem lokalu. V ponedeljek mehiška, torek pica, sreda kitajc, v četrtek, ko se učiš doma, si za dostavo naročiš pohan sir, v petek sicer že sanjaš mamino govejo juho, a vseeno naročiš tajsko. Vsak obrok v družbi prijateljev in sošolcev je pravi dogodek.  Aja, pa fant lahko pride kadarkoli prespat k tebi, samo s cimro se morata uskladiti, da bo tisto noč dolgo žurala v Orto baru, ti pa ji moraš obljubiti, da se ne bosta niti dotaknila njene postelje.

Moj najhujši študentski razvrat

Ko sem se odpravila študirat v Ljubljano, mi mama nikoli ni rekla, naj se pridno učim. Niti mi ni žugala, naj ne jem mamil in pijem preveč alkohola. Tudi tega, naj ne hodim spat k neznancem in naj ne špricam predavanj, ne. Njena edina prošnja je bila: "Samo, da si ne bi kuhala kakih juh iz vrečke. 10 minut ti vzame, da si skuhaš zelenjavno juho, ne jest slabe hrane."

Zato me nikoli ni pekla vest, ko sem brezsramno špricala predavanja. Niti, ko sem popila vse, kar je študentski dom premogel. Le naslednji dan, ko sem si vsa zmačkana delala paradižnikovo juho iz vrečke, me je malo stisnilo. Niti kuhala je nisem. Le prelila z vrelo vodo, ker je bila instant, in vanjo naribala še pol kile najcenejšega sira. Huje ne gre. To je za mojo mamo osmi smrtni greh. Zato to priložnost izkoriščam za priznanje in javno opravičilo mami.

Draga mama, oprosti, ker sem v času študija lagala, da ne jem juhe iz vrečke. Jaz pa ti oprostim, ker sem bila zaradi tvojega insistiranja v srednji šoli na sistematskem pregledu edina v belih gatah.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču