Naj bo vsak dan dan ljubezni ali zakaj bojkotiram valentinovo

Naj že takoj na začetku pojasnim, da ljubim. Ljubezen. Življenje. Partnerja. Otroka. Zadnja leta celo Sebe. A zdi se mi popolnoma nepotrebno, da bi svojo ljubezen ekspresivno slavila in izražala na prav za to določen dan. Na dan, ki ga še posebej ljubijo marketingarji in trgovci. Mislim, da nisem preveč cinična, če trdim, da je valentinovo le še en uvožen praznik, ki nas sili, da na točno določen datum partnerju z nakupom cenene in mnogo predrage šare dokažemo, da ga zares ljubimo.

Me prav zanima, koliko gospodov, za katere je bil še nekaj let nazaj 14. februar povsem običajen dan, ko so svojo ženo ljubili enako kot vse ostale dni v letu, se pod silnim bremenom promocije praznika ljubezni na poti iz službe ustavi na bencinski črpalki, kjer po trikrat previsoki ceni kupijo plišastega medvedka s srčkom in čokoladno bonboniero. In koliko punc ta dan zvleče partnerja na valentinov koncert Jana Plestenjaka, kamor seveda revež ne bi šel niti, če bi mu grozili s smrtjo, a na ta dan mora. Ker ljubi. In se spodobi. Ker je valentinovo. 

Definicija ljubezni ni predraga bomboniera na 14. februarski dan

Ko sem bila šolarka, se mi je zdelo valentinovo ljubko. Na lističe smo pisali ljubezenska sporočila in jih puščali v omaricah svojih simpatij. Tisti najbolj lumpasti smo pisali celo sporočila v imenu drugih in se nato hihitali vsled nastale situacije. Take sorte navihanost se me je držala še kar nekaj časa. S prijateljico Andrejo sva s svojimi podvigi še celo na faksu igrali Kupida ter izdelali poseben strateški načrt, kako bova osrečili samske prijateljice in povezali med sabo nedolžne žrtve študentskega doma.

Ne boste verjeli, iz najinega vmešavanja se je na koncu celo rodila ljubezen med Mojco in Boštjanom.  A valentinovo danes niso samo simpatična ljubezenska sporočila. So večhodni meniji z vinsko spremljavo za samo 79,99 evra, welnessi, koncerti, stand upi. Celo nekatere avtohiše imajo posebne valentinove ponudbe – za tiste najbolj premožne zaljubljence. Ali pa tiste z najbolj nečisto vestjo. (Oprostite, ampak za valentinovo ne rabim rdečega audija, meni je največji izraz partnerjeve ljubezni to, da mi celo leto kljub mojim očitnim vozniškim netalentom še vedno posoja svoj avto.) Skratka, pritiski, kako na ta poseben dan izraziti svoja silna čustva, butajo iz vseh koncev. 

Imej me rad, tudi ko me sovražiš!

Onidan je prestolonaslednik ponosno naznanil, da ve, kateri praznik pride po pustu. Valentinovo. Dan zaljubljenih. Na vprašanje, ali sta ati in mami kaj zaljubljena, pa je podal odgovore, ki, začuda, niso vključevali nobenih rož in bonbonier na ta praznik. "Mami je zaljubljena v atija, ker mu naredi sendvič in dovoli, da jé smoki na kavču in čisto malo tečnari, ker drobi."

"Ati je zaljubljen v mami, ker ji vedno vzame stvari iz visoke omare, ker je mami premajhna, ker ji skuha čaj, ko je bolna, in ker ji da lupčka na nos." Dokaz, da se ljubezen ne pokaže z nakupom bonboniere na 14. februarja, ampak vse ostale dni. Zato tudi letos, tako kot vsako leto, ne bo predragih rož. Niti srčkastih bombonier ali plišastih medvedkov. Tudi v rdeče čipkasto perilo se ne bom tlačila in pričakovala večhodne valentinove večerje.

Ker sem bolj srečna, ko mi namesto valentinovih dekoracij iz cvetličarne na običajen aprilski dan prinese šopek prvih spomladanskih špargljev, ki jih nabere na Primorskem. Ker mi več kot čokoladni srček pomenijo gumijasti bonboni, ki mi jih gre iskat med PMS-om, ko bi me lahko tudi zamenjal. Ker je basanje z domačimi sendviči ob gledanju nanizank bolj kul kot pethodni valentinov meni. Ker me ima v trenirki (še) raje kot v podloženem neudobnem rdečem modrcu. Ker me ima rad, tudi ko me sovraži. Obdavčili so nam že skorajda vse, kar je mogoče. Zakaj bi dovolila, da služijo še zato, ker ljubim. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj